Pod krilatim večerom čakanja

V nizu oddaj Pesem v žepu je glasbena urednica in avtorica oddaj Teja Klobčar kontekstualizirala delo Tomaža Pengova z njegovimi sodobniki, prijatelji in sodelavci: Milanom Deklevo, Borisom A. Novakom, Bogdano Herman, Ladom Jakšo, Jerkom Novakom, Borutom Činčem in Acom Razbornikom ter to izročilo povezala s čisto novimi izvedbami nekaterih najbolj znanih pesmi v izvedbi zasedbe David in ukradeno pero, kjer so znani sodobni slovenski glasbeniki in glasbenice po svoje pretuhtali enajst poglavij iz Pengovovega opusa. Posnetki so nastali med aprilom in avgustom letos v studiu 13 Radia Slovenija, gre pa za skupino prekaljenih glasbenih imen: David Trebižan (klavir), Metod Banko (glas, spremljevalni glas, žvižganje), Runjoe (glas, spremljevalni glas, bobni, »telokala«), Bojana Šaljić Podešva (elektronika), Tomaž Gajšt (trobenta, krilovka), Matej Špacapan (trobenta, krilovka), Ana Mezgec (violina), Petra Jurič (viola) in Samo Fučka (violončelo). Po glasbilih sodeč, so ubrali štimungo Pengovovega poznejšega obdobja (1988–1996), manj razvpitega od tistega iz zgodnjih sedemdesetih, a zrelejšega, zvočno barvitejšega in celovitejšega, ko je poleg lastnih pesmi (tudi nekaterih novih različic starih) posegel v zakladnico izročila slovenske poezije, ljudske poezije in šansona (Prešeren, Ježek) in v angažirano pisanje, očitno zlasti na plošči Rimska cesta (Sraka 1992), ki odraža tudi prelomna družbenopolitična dogajanja iz približno istega časa. Pengov torej ni bil zgolj lirik, znal je biti tudi učinkovit satirik in piker opazovalec stanja, kar je zasedba David in ukradeno pero zabeležila v svoji izvedbi znamenitih Generalov. Lično urejena izdaja z obsežno spremno besedo in besedili/poezijo kot naročeno prihaja v čudnem obdobju človeške zgodovine, ko je sintagma »kamor greš« morda še bolj aktualna kot kdajkoli prej, najsi bo mišljena v liričnem ali vsakdanjem smislu. Kamor gremo, se, če imamo srečo, znajdemo v posebnih, tihih svetovih Pengovove besede in glasbe, zato je dobro, da na to ne pozabimo, sploh ko »stresemo pesek s popotnih čevljev« in ... povemo, da smo bili tam.

Na drugi zgoščenki izdaje Kamor greš... se pojavi mojster v živo iz kluba K4; koncert so konec novembra 1994 posneli za Radio Slovenija. V knjižici, ki je priložena plošči, je Teja Klobčar zapisala, da so našli še en koncert iz Mladinskega gledališča (1982); odlomke so predvajali v zgoraj omenjenem nizu oddaj, vendar zaenkrat na nosilcu zvoka še ni izšel. Pravzaprav bi bilo zanimivo izdati koncerta iz leta 1982 in 1994 na dvojni plošči, drugega ob drugem, da bi videli, kako je Tomaž Pengov igral svoje pesmi takrat in potem, katere je izbral in interpretiral. Ko poslušamo koncert iz K4, slišimo na primer pesem Gea, objavljeno kaki dve leti pozneje na plošči Biti tu, na zadnjem studijskem albumu samospevca (tako se je sam označil), ki ni nikoli hitel v studio, svoje pesmi je beležil počasi in skrbno. Spominjam se, da smo bili prav presenečeni, ko je album Biti tu izšel tako hitro za Rimsko cesto, ploščo, ki jo poleg Pripovedi (1988) uvrščam v vrh Pengovovega opusa, pred Odpotovanja, in seveda v sam vrh slovenskega in širšega samospevskega prostora, ki je po prvih odmevnih pesmih Boba Dylana rodilo izjemno bogato žetev različnih avtorjev in avtoric. »Desolation Row, ta je najboljša,« je nekoč o Dylanovih pesmih dejal Pengov in se raznežil ob spominu na svoja prva srečanja z njegovo glasbo, zlasti ob albumu Highway 61 Revisited. Na koncertu v K4 pa slišimo Pengova, ki se vedno znova srečuje s svojimi pesmimi, pesmimi, ki (tega se zaveda) niso več samo njegove, ki jih je svet požlahtnil in leta zapekla v nižji, morda nekolikanj manj melodičen, a bolj izrazen glas, tak, ki se dokončno naseli v intimne krajine Sarkofagov, Vrnitev in Potovanj nespečih. Ne manjka niti Rodovnik vina, morda najbolj znana izvedba Pengova, za katero sploh ni več pomembno, ali je ljudskega izvora ali ne. Tu je obligatorni Ježek v Glažku vinčka (pozneje takisto na Biti tu) pa angažirani Stari klovni z Rimske ceste in za zaključek V nasmehu nekega dneva, pesem, ki jo je, tako kot Cesto, v studiu posnel dvakrat, zgodaj in pozneje.

Lično urejena izdaja z obsežno spremno besedo in besedili/poezijo kot naročeno prihaja v čudnem obdobju človeške zgodovine, ko je sintagma »kamor greš« morda še bolj aktualna kot kdajkoli prej, najsi bo mišljena v liričnem ali vsakdanjem smislu. Kamor gremo, se, če imamo srečo, znajdemo v posebnih, tihih svetovih Pengovove besede in glasbe, zato je dobro, da na to ne pozabimo, sploh ko »stresemo pesek s popotnih čevljev« in ... povemo, da smo bili tam.