Poldruga dekada kljubovanja

Petnajst let je že, odkar je Klubski maraton prevzel štafeto od Novega rocka, pravzaprav poslanstvo uveljavljanja novih, svežih imen domače alternativne, neodvisne, podtalne in samonikle glasbene scene, ki kljubuje tihožitju domačijske stihije. Tako kot ne bi bilo Maratona brez festivalskega očaka, ki se je v letih 1981–2000 vsak september odvijal v Križankah, tako brez Maratona ne bi bilo ne Založbe Radia Študent ne Treska ne MENT-a. Bil je in ostaja podstat za marsikaj; med drugim skrbi za to, da so kulturni funkcionarji prisiljeni upoštevati razgibano dogajanje našega klubovja – kako, to pa je že drugo vprašanje.

Na prelomu tisočletja je bilo dokončno jasno, da so minili »zlati časi« Novega rocka, ki je postal premajhen za prevelike Plečnikove Križanke. Nove okoliščine, spremembe na terenu in klubsko razpršena scena so spodbudile decentralizacijo koncepta, zato je Klubski maraton obrnil tok navzven in se usmeril k razvejanemu slovenskemu klubskemu prostoru – če ne pridete na bende, bodo pa bendi prišli k vam. V dekadi in pol je maraton preteklo več kot osemdeset imen, ki so nab(i)rali prepotrebne izkušnje in kilometrino. Ob nastopih so se soočali z vožnjo po vedno bolj razritih slovenskih cestah, se srečevali z neznanci in sklepali nova prijateljstva, skratka, prihajali so v neposreden trk s stanjem stvari in duha na domačem terenu, v stik s poslušalstvom in k samorefleksiji, ali so iz pravega testa za to, da postanejo glasbenik/ca, ali je skupina dovolj čvrsta in notranje homogena. Skoraj dva meseca dolg klubski treking je izzivalna in več kot dobrodošla izkušnja za mlada, še neuveljavljena imena, ki se jim ponuja kot odskočna deska … Vendar vprašanje »kam?« ostaja stalna grenka in stvarna dilema.

Glasbeni prerez Klubskega maratona na kompilaciji KM15+  prinaša na dveh CD ploščah izbor maratoncev. Bilo je premalo prostora za vse, ki bi si zaslužili umestitve ob petintrideset izbrancev. Deloma bo ta »krivica« popravljena s petkovim vsemetelkovskem dogodkom KM15+ Koncertni prerez Klubskega maratona, prav tako se vsem žejnim ponujajo tudi vsakoletne sprotne kompilacije. Na jubilejni kompilaciji manjkajo, recimo, Ruins matador, Kramfid, ŠKM banda, Sphericube, The Lift, Y, Carnaval, Hexenbrutal, ZircuS, Loudspeaker Alliance ... Morda so izpadli zaradi slabše kvalitete posnetkov, kot nas opozarja spremna opomba na ovitku. Kakorkoli, kompilacijski prerez dovolj nazorno razkrije razgiban in živ, raznovrsten in plodovit glasbeni utrip, predvsem pa upraviči trdoglavo vztrajanje pri konceptu, ki je v domačo orbito katapultiral plejado nepogrešljivih imen, brez katerih si aktualne scene ne bi mogli niti predstavljati. Klubski maraton ne išče talentov in genijev, jih ne producira, ampak podpira inovativne in ustvarjalno drugačne avtorsko-glasbene pristope, opozarja nanje širšo javnost, hkrati bodri klubsko dogajanje ter naslavlja vse vzporedne ustvarjalce k soudeležbi, od oblikovalcev in videastov do producentov in novinarjev.

Skozi mrežo klubov, mladinskih centrov in drugih samoniklih prizorišč je Klubski maraton prispeval k prepletenosti naše klubske scene, ki je v tem času doživela krčevite spremembe. Pod težo občinske, administracijske, zakonske, inšpekcijske in policijske represije sta morala marsikateri klub in samoniklo prizorišče zapreti vrata. Nekateri so se obdržali, vzniknili so novi. Na glasbenemu prerezu Klubskega maratona ni spiska, kje vse so se v teh letih ustavile glasbene karavane; brez teh prizorišč Klubskega maratona prav gotovo ne bi bilo, vsekakor ne vse do danes, tako kot ga ne bi bilo brez poplave izvajalcev. S takim seznamom bi torej dobili intriganten popis in prispevek k zgodovini boja za prostor in musko, ki še kar vztraja po slovenskih hribih in dolinah. Klubski maraton namreč ni samo vežbališče in talilnica potencialnih glasbenih kadrov, ampak skozi vztrajno kontinuiteto odraža vzpone in padce domače scene, njeno razpršenost in razdvojenost, posebnosti in izjeme. Vsakič znova ujame utrip živega organizma, ki sproti propada in na novo vznikne in se razcveti. Je pa tudi konfrontacija z umetno napihnjenim glasbenim marketingom in protest proti statusu quo vedno starih dilem in novih izzivov. Ali kot je že na prvem Klubskem maratonu leta 2001 sporočala zasedba Moveknowledgement: »Samo naprej, nikoli ne gre nazaj!«