Politična lounge glasba za konec sveta

Zadnja leta lahko v domačem glasbenem prostoru opazujemo zanimiv mikrotrend, če ga lahko tako imenujemo. Kar nekaj protagonistov metal/hardcore scene se je znašlo v producentskem stolčku in predstavilo svoje solo podvige. Karantena je še dodatno onemogočila vaje z bendi, edina rešitev je samostojno ustvarjanje v izolaciji. Gašper Letonja iz The Canyon Observerja je produktiven pod psevdonimom Warlord Chipmonk. Jan Franko, brat brat njihovega basista Nika Frankota*, je pri Betonu pred kratkim pod imenom Frankly izdal elektronsko-beatmakerski prvenec, Vid Pobegajlo, basist metalcev Armaroth, pod imenom Ofnana_Pesa producira silovit industrijski hard techno, Ajdovčan Ivo Lozej, gonilna sila zasedbe Iamdisease in nekdanji član različnih primorskih hardcore/metal zasedb (Low Punch, Elodea, The Hoax Program), pa je zalaufal projekt Trinajst. Ob odsotnosti besedil so implicitno družbenokritični naslovi, ki odražajo čas, v katerem živimo, in dovoljšni razlog, da Twentytwenty razglasimo za političen album. Je produkt presežka časa in energije kot posledice tesnobne neskončnosti karantenskega življenja, vsakodnevnega iskanja smisla v nesmislih, preizpraševanja koncepta svobode in tihega bivanja, čakajoč na boljši jutri. Kot rečeno, pa je umetniški output Iva Lozeja, ki se na izdaji dokazuje kot navdahnjen in determiniran one-man-band, že vsaj 20 let posvečen tovrstnim dilemam.

Očitno gre za razširjanje obzorij po stopinjah grindcore pionirja (Napalm Death) in eksperimentalno naravnanega metalca Justina Broadricka (Godflesh, Jesu), ki se je pred osmimi leti prelevil v techno pošast JK Flesh. Če je bil pred desetletjem tak transžanrski pristop v domačih logih skoraj nepredstavljiv, pa zgoraj omenjeni primeri nakazujejo na bolj ali manj sveže estetske tendence. Lozejev majski kratkometražni debi Culture of Ongoing Violence, Insecurity and Distress je gravitiral proti bolj abrazivnim in mračnjaškim odvodom atmosferično-dronovske elektronske glasbe, ki je na trenutke spomnila na pogubne ambientalne komade Burzuma ter industrijske trip hop instrumentale v duhu dvojca Techno Animal (Justin Broadrick, Kevin Martin) ali sorodnega projekta Scorn Micka Harrisa, nekdanjega člana benda Napalm Death.

Nadaljevanje Twentytwenty nas vodi v relativno drugačen zvočni svet. Kot razberemo iz naslovov komadov, gre za poskus prevajanja aktualne kolektivne tesnobe, ki ji ni videti ne konca ne kraja, v aranžmaje, ki bi na neki način zaobjeli vseprisotni občutek negotovosti in nemoči ob dejstvu, da je prihodnost do nadaljnjega postavljena na stranski tir. Ujeti ostajamo v svoje rutine na relaciji soba, dnevna soba, kuhinja in kopalnica, kar reflektira naslov komada Stay home forever, z eno samo odgovornostjo: ležati na kavču in gledati TV, kot se je sočutno izrazil premier. Zato se zdi projekt Trinajst le novo poglavje razvoja svetovnonazorskih in estetskih nastavkov doslejšnjih Lozejevih projektov z drugačnimi, recimo jim bolj zeitgeistovskimi sredstvi. 

V primerjavi z majskim debijem, na katerem izstopa I Nodded, Understanding Nothing z živo baterijo, je na nadaljevanju najbolj prijetno pozitivna odločitev za vključitev posnetih bobnov v večino komadov. Izdajo zaznamujejo jazzovski ritmi in prominentna melodičnost, ki je doslej ni bilo slišati. Trinajst svojo estetiko gradi okoli perkusivnih elementov post-bopa, post-hardcora in post-rocka; hladne, toda obenem pogosto optimistično zveneče sintovske plasti lebdijo nad bas linijami in kitarskimi rifi, značilnimi za njegovo primarno zasedbo Iamdisease (npr. komada Stay home forever in Expiration Date). A težko je vleči neposredne paralele. Če izvzamemo organske zvoke baterije, mu je pri nas v smislu razpoloženjskosti najbližje Kleemar, posebno v primeru zaključne Quiet existence. Pri komadu Freedom as an obsolete primitive state, pri katerem gostuje pianist Alen Grižonič, pa ne moremo mimo asociacij na Lozejeve sokrajane, post-jazzerje Mart. 

Kot je izpostavila recenzija na Radiu Študent, je moč vzporednice vleči tudi z zgodnjo diskografijo Four Teta iz njegovega predklubskega obdobja okoli let 1999 in 2005, ko je kot prvi obraz t. i. folktronice ustvarjal enkratno fuzijo folk, jazz in drugih samplov ter kompleksnih elektronskih podlag na meji downtempa, robne elektronike ter ambienta. Trinajst sicer ne sempla, vendar sta Forced happiness in Passenger primerljiva komadom s Hebdenovih albumov Rounds (2003) in Everything Ecstatic (2005). Gledano skozi estetsko prizmo, je Twentytwenty podobno kot letošnji Kleemarjev dolgometražni prvenec izoliran od aktualnih trendov na področju sorodnih elektronskih muzik, vendar jima tega ne gre očitati, kvečjemu ju gre pohvaliti. Gre namreč za glasbene izraze, ki so v zadnjem desetletju skoraj izginili z radarjev osrednjih alternativnih glasbenih medijev. In čeprav izdaja v nobenem smislu ni prelomna, je Lozejevo intimno umetniško reakcijo na globalno dogajanje moč umestiti med kvalitetnejše karantenske izdaje. 

Ob odsotnosti besedil so implicitno družbenokritični naslovi, ki odražajo čas, v katerem živimo, in dovoljšni razlog, da Twentytwenty razglasimo za političen album. Je produkt presežka časa in energije kot posledice tesnobne neskončnosti karantenskega življenja, vsakodnevnega iskanja smisla v nesmislih, preizpraševanja koncepta svobode in tihega bivanja, čakajoč na boljši jutri. Kot rečeno, pa je umetniški output Iva Lozeja, ki se na izdaji dokazuje kot navdahnjen in determiniran one-man-band, že vsaj 20 let posvečen tovrstnim dilemam. Pred izbruhom epidemije ni bilo nesmislov prav nič manj. Morda smo ljudje postali le malo bolj pozorni na stvari, o katerih panksi, hardkorovci, metalci, aktivisti, idealisti in drugi glasovi vpijočih v neoliberalni puščavi opozarjajo že desetletja.

* popravek, 20. 12. 2020: v izvornem članku je avtor pomotoma za basista zasedbe The Canyon Observer razglasil Jana Frankota. V zasedbi igra njegov brat Nik Franko.