Ponovitev proti reprodukciji: magična igra dueta

Vid Drašler in Tom Jackson sta prvič glasbeno trčila leta 2016 na ljubljanski umetniški rezidenci, ko je britanski klarinetist tu gostoval s svojim sošpilavcem Danielom Thompsonom. Po nekaj slovenskih špilih in krajših evropskih turnejah je trio plodno sodelovanje na Vrhniki zabeležil na posnetku, ki je pod naslovom Nauportus pred dvema letoma izšel za portugalsko založbo Creative Sources. V enem kasnejših obiskov kitarista Thompsona ni bilo zraven, da pa se kreativno srečanje s tem ni izčrpalo, dokazuje tokratni posnetek dua. Gre za enega zadnjih koncertov pred splošnim zatišjem, ki se je odvil v Kulturnem domu Bistrice ob Sotli februarja lani pred skoraj prazno dvorano nedeljske serialke Sunday Noise. Odsotnost gibljivega strunarja deloma spremeni dinamiko formacije tudi s tem, da se od obeh članov v duetu pričakuje trajnejšo prisotnost in intenzivnejšo medsebojno odzivanje. A če gre po nevidnih pravilih improvizacijske formacije pri prehodu od trojca k dvojcu za nekoliko spremenjeno dinamiko, se ta sprememba ne pozna v redčenju zvočne zgradbe. Drašler razlaga paleto zvokov nekako po kosih, kot bi se sprehajal po delavnici in morda nekaj iskal ter ob tem iz zamolklih udarcev in tolkalskih arpeggiov tvoril podlago Jacksonovi igri. Klarinetist se pusti zamotiti v časovnih fraktalih, ko pretočno vijuga med niti ne frazami ter se namesto konsistentne usmerjenosti v jasno opredeljeni cilj preobrača v časovnih zgostitvah in zankah, ki se ne menijo za cilj. Znotraj takih obrisov se osebni karakteristiki inštrumentalistov umakneta zvočnim interakcijam, ki zaživijo v medsebojnih privlačnostih in odbojih.

Vizualna podoba, za katero je pri izdajah Zavoda Sploh pretežno odgovoren Matej Stupica, ki se mu je za tokratni posnetek pridružil Bojan Mijatović, prikazuje nekaj nenavadnih konstrukcij z imaginarne delavnice, ki se z neverjetno krhkostjo upirajo teži gravitacije in brez jasne namembnosti morda obstanejo le za nekaj fotografskih trenutkov. Koliko gre pri tem za metaforični komentar posnetka, ni jasno, moj komentar mimo oblikovne podobe seže raje k doživetju samega koncerta. Ta se je zavoljo snemanja odvil pod zastrtim odrom v dvorani pred, kot rečeno, skoraj odsotno publiko, splet naključij pa je mene postavil na drugo stran zavese, v scenografski kaos neuporabljenega odra. Bolj kot igra zamenjave položajev je poslušanje takrat obvladal naključno akuzmatični značaj, zaradi katerega sem koncertu prisostvoval na skoraj enak način, kot to omogoča predvajanje posnetka. Pri tem pa tako takrat kot pri poslušanju plošče bolj kot nenavadnost na fotografijo ujetih prostorskih kompozicij začasnega ravnotežja izstopa časovna gostota in samosvojost interakcij znotraj dueta.

Po tem sodeč, bi pri obeh špilavcih vseeno lahko prepoznal nekakšen abstraktno prostorski značaj. Drašler razlaga paleto zvokov nekako po kosih, kot bi se sprehajal po delavnici in morda nekaj iskal ter ob tem iz zamolklih udarcev in tolkalskih arpeggiov tvoril podlago Jacksonovi igri. Klarinetist se pusti zamotiti v časovnih fraktalih, ko pretočno vijuga med niti ne frazami ter se namesto konsistentne usmerjenosti v jasno opredeljeni cilj preobrača v časovnih zgostitvah in zankah, ki se ne menijo za cilj. Znotraj takih obrisov se osebni karakteristiki inštrumentalistov umakneta zvočnim interakcijam, ki zaživijo v medsebojnih privlačnostih in odbojih. Improvizacija dueta je, vzeta v celoti, abstraktna in brez enotnega loka, polna zastojev in zgostitev, le dobre pol ure dolga glavnina koncerta pa svojo lastno časovnost pridobi šele ob osredotočanju na podrobnosti in ob pozabi celote. Šele v tem lastnem trajanju se razgrne zvočnost, ki se v živahni interakciji zgošča v množenju frontalnega odzivanja in se brez ostrih rezov večkrat razreši v redkejše odzvanjanje na ozadju evocirane tišine.

Plošča V kulturnem domu oziroma koncert sledi načelom improvizirane igre in je iz dveh delov, glavnine in krajšega dodatka, skozi besedno igro pa naslova v ospredje postavita ravno časovno igro. Trajanje tu ne implicira celote, ki bi nas pripeljala do navideznosti spontane kompozicije, ampak v nekakšno lovljenje trenutka, ki pa se razveže le v »prej« in »potem«. Ob tem je nemara izpuščeni »sedaj« prepuščen trenutku prehoda, ko poslušalec ali poslušalca, recimo kar sama Drašler in Jackson, iz svojega zasledovanja trenutka sestopita v drug čas, čas ovedenja, da se komaj je in se šele bo odvila glasba, medtem ko smo jo v igri le iskali in zasledovali. Glasba na nek način nastopi v trenutku, ko iz nje izstopimo, saj je bilo prej in bo spet potem le poslušanje, ki njeno pot šele zariše. Da ta pot ne pušča zemljevida ne skozi oblikovanje enotne kolektivnosti, komunikacije po principu »poziv – odgovor«, ne soliranja ali enotnosti dramaturške tvorbe, pa je verjetno preprosto rezultat kemije znotraj dueta in posrečenosti trenutka. V tem primeru ni več pravilno reči, da je posnetek dokument nekega dogodka, ampak skoraj obratno – njegovo predvajanje omogoča obnovitev poslušalske izkušnje, te pa seveda tudi post festum ni mogoče dokumentirati.