Popevkarska vizitka

Ne noč ne dan; in vsekakor ne Marko Hatlak, kakršnega smo bili vajeni doslej. V deveto ne gre samo rado. Na svojem devetem studijskem albumu se s harmoniko, oprtano na hrbtu, Marko Hatlak želi predstaviti še tistim, ki jih doslej ni obiskal. To je etno pop, harmonika pa dirigentska palica, s katero bigbandovsko ob razpoloženi, sveži, vedri zasedbi Ko ni noč in ni dan postane album za ples, druženje in vse vmes. Marko Hatlak je posnel album-vizitko, kjer se želi na novo predstaviti takšen, kakršen je (bil). 

Takoj od uvodne, singlovske, popevkarske in naslovne Ko ni noč in ni dan je jasno: to je material tudi za tiste, ki Marka Hatlaka morda (še) ne poznajo. Ali kot je sam povedal za Dnevnik, kakšen album tokrat izdaja: »Prvič z resnimi bobni, saksofonom, basom, klaviaturo, se pravi s popolno zasedbo, poleg tega pa sem segel po funku in latinu.« Želel se je sprejeti – enostavnega, kar vsekakor je. »Lepo je narediti kaj za mlade, ker so nenadzorovani in divji. Prvič zares pišem skladbe in prvič zares pojem. Pridobil sem samozavest.«

Samozavest ni le v avtorjevem prepričljivem pogledu na naslovnici. Hatlak si v uvodu vokal deli z Matevžem Šaleharjem – Hamom. Na tako hraber način, ki kaže, da ne trka zgolj na nova vrata, ni šel na obisk, kjer še ni bil, temveč je prenovil lastni prostor in nato na stežaj odprl vrata. Ampak za takšen naval in večji obisk je treba sprejemati kompromise. Najočitnejši je ta, da je Ko ni noč in ni dan produkcijsko brezhibna, izčiščena, izpiljena plošča. Popevkarsko. Studijski prsti Martina Štibernika se zelo poznajo, pa ne nujno zgolj v vokalnem delu. Obenem oznaka »popevkarska« niti slučajno ne pomeni, da je to preprosta, površna ali enolična plošča. Ne. Že Bossa Samba in Funky ponudita ključni del v imenu plošče, tisto, kar stoji ob Marku Hatlaku. Namreč bend. Dinamika, tekstura, povezanost so tako dodelane, da je vsaka skladba novi standard, nova letvica, novi izlet. 

Najprej za bobni izstopa Žiga Kožar, ki pesmim doda nekaj nujne drznosti, klaviature Leona Firšta pa so tako harmonično izrazite, da plošča mestoma bolje deluje kot inštrumentalna celota. Ne da Marko Hatlak nima solidne vokalne interpretacije, vendar je besedilo tako v drugem planu, da je celo ritem petja njegova močnejša točka. Še zlasti ko se v Tango Dance nadalje predstavi Lenart Krečič s parajočim tenor saksofonom ter s predirljivo trobento Tomaž Gajšt. 

Marko Hatlak je na Ko ni noč in ni dan pokukal iz svojih okvirjev, četudi pri tem (ne)hote pokaže, da jih nikoli ne bo zares zapustil.

Da ta pestri album vseeno ima nekaj tudi v besedilih, se pravzaprav izriše pri Pjesmi Broj 3, priredbi skupine Time v hrvaščini, kjer Hatlak poje: »ta pjesma želim da je moja / da sam njene harmonije rob / i svijetu cijelom pjevat ću je ja / nek ljudsko srce bude njen vjećni grob«. V tem delu se vzajemno izraža z vokalom in harmoniko, toda aranžma Aleša Avblja terja popevkarski potencial s pevcem prepričljivejše, bolj pisane, izstopajoče barve. Da ima Ko ni noč in ni dan širino, pokaže Blues for Marko, kjer je še bolj izzivalen aranžma pripravil Blaž Jurjevčič. To je moment, ko je album najbolj svobodomiseln, a tudi najbolj tehnično prodoren. To je skladba, ki ponudi Eriku Čebokliju na basu čisto funk jazz poezijo, Hatlaku pa vrtiljak na harmoniki. 

Zato je preskok v Sofijo toliko sunkovitejši, nepričakovano izrazit, saj gre za preočitno klasično balado (»Tvoje oči so kot morje / v njih blešči se tisoč zvezd«), kjer se ob kitarski spremljavi poznajo najbolj zgodni rock vplivi, kjer pa Hatlak znova ni najbolj prepričljiv. Pesem ima potencial, čuti se želja, toda prepriča ne zares, da bo to, kar bi lahko bila. Podobno velja za Vino strasti (»Angel si, ki vedno čuva me«), ki bi v kakem drugem desetletju imela potencial, da postane hit v filmu ali tv seriji. Da je plošča Enigma, pokaže tradicionalni crossover, kolaž med rock osnovami, prepletenimi z world ritmi, kjer tudi Lazaro Amed Hierrezuelo na tolkalih pokaže, kako zelo bolj domač je Marko Hatlak Band v takšnem paketu. 

Da je Hatlak posnel svojevrstno časovno kapsulo, nakaže tudi presenetljiva, skoraj šokantno »osemdesetkasta« skladba Po sledeh. Libertango potem piazzollasto zgolj znova potrdi, kaj Marko Hatlak dejansko je: nekdo, ki lahko bendovsko večplastno obdela Air, očitno klasiko Johanna Sebastiana Bacha ali pa se molovsko, sinkopirano in trilčkasto spomni na nekdanjo skupno domovino v sklepni Epic Pržanac. 

Ne samo zaradi dolžine, ampak še bolj zavoljo raznovrstnosti je Ko ni noč in ni dan epopejski album, na katerem Marko Hatlak pokaže različne vplive in vtise, ki jim že lep čas legitimno lahko reče resne izkušnje. Resno, brez zaletavosti, čustveno se loti prav vseh različnih žanrskih osnov. Vendar se pokaže, zakaj je najbolj domač tam, kjer je sicer doma. Ponuja se primerjava z Vaskom Atanasovskim – njuna skupna točka je nenazadnje Vlatko Stefanovski; vendar sta si različna v tem, da Atanasovski sploh v svojem Triu jemlje iz popa in ne zamaje temeljev, medtem ko Hatlak na Ko ni noč in ni dan pokuka iz svojih okvirjev, četudi pri tem hote ali ne pokaže, da jih nikoli ne bo zares zapustil. Plata je hvalevreden, iskren in izpiljen poskus nagovarjanja najširšega občinstva, ki bo, če ga bo iskalo, našlo odgovor, kaj je tisto, kar ni ne noč ne dan; in kaj in kdo je Martko Hatlak. Presneto sposoben muzičar, to zagotovo. Vprašanje je le, ali je bil to cilj te plošče.