Popotnica življenju

Branje o filmih pred njihovim ogledom je po eni strani koristno, saj tako ugotoviš, ali te stvar sploh zanima, po drugi pa je to past, saj boš v besedilu našel informacije, ki bodo tvojo izkušnjo vnaprej determinirale in jo oropale svežega pogleda. Čeprav imam na Deezerju dostop do vse glasbe iz prihajajočega muzikala La La Land, ki je začel serijsko pobirati ameriške filmske nagrade, sem se odločil, da o njem ne želim prebrati in slišati ničesar, dokler ga moje oči ne bodo videle in ušesa slišala v kinodvorani. Če se me bo stvar prijela in v meni vzbudila razmislek, bo za kasnejše preverjanje tujih mnenj in izkušenj še vedno dovolj časa. 

Zaradi opisanih razlogov ne morem pisati o glasbenem dokumentarcu tako, da bi ne bi razkril detajlov, ki so v filmu plasirani s premišljeno dramaturgijo, in odčaral delčka izkušnje, ki so jo pripravili filmarji. Če ste že odločeni, da si boste šli ogledat enega redkih slovenskih glasbenih dokujev, ki prihaja v kinematografe, potem ne berite preostanka tega zapisa (vsaj zaenkrat ne), če pa še kolebate, ali bi nekaj evrov in poldrugo uro življenja posvetili njegovemu ogledu, potem preverite, kje tiči zajec.

Pred nekaj leti je Slavko Hren pospravil pod streho Zlata šestdeseta – niz triintridesetih televizijskih portretov, ki so dostopni na portalu RTV 4D. Ko človek že misli, da bi počasi lahko presegli zgodovino in se nehali valjati v prvih desetletjih, odkar obstaja sodobna zabavna glasba, nas vseeno najdejo izdelki, ki spomnijo, da to v resnici ni mogoče. Takratni protagonisti so živi in še kar migajo, poleg tega pa nas zgodovina v žlahtnem pomenu besede pregloboko definira. 

Zasedbo, ki ima povprečno starost okrog sedemdeset let, sta na koncertih, ki sta se zgodila novembra 2014 v Siti teatru, okrepili trije mladinci: pevec Matevž Šalehar – Hamo, trobentač Igor Matković in violinist Peter Ugrin ml.. Njun spomin na Mlade leve je seveda spomin iz druge roke, oba sta namreč mlajša od »premora«, ki ga je bend naredil na svoji glasbeni poti, kljub temu pa izhajata iz podobnega jazz/soul/r'n'b ozračja, ki je bil značilen za plese v Hali Tivoli, kamor so Mladi levi na višku kariere vsak teden zvabili več tisoč zabave željnih mladih. Projekt je na novo spravil v pogon saksofonist Jernej Podboj, ki je sebi in preostalim za predpogoj postavil trdo delo in disciplino. Cilj je bil ne le nastopiti, temveč tudi pustiti vtis, odigrati oba špila korektno in celoten proces ovekovečiti na filmu; in tega brez določene mere strogosti ne bi bilo mogoče uresničiti. Pri tako številni zasedbi, ki je bila zasnovana na aktivnemu sodelovanju svojeglavih in nadebudnih virtuozov, bi bila to neznansko zahtevna naloga tudi za štirideset let mlajše od njih. 

Filmarji spet uberejo dva pripovedna toka. Prvi so priprave, skupinske in individualne, čeprav se slednje včasih pokažejo tudi kot sproščanje ob hobiju igranja z električnim vlakcem. Po tridesetih letih mirovanja terja pridobivanje bobnarske forme od tolkalca Matjaža Deua vsakodnevno vadbo po vsaj dve uri, po skupnih vajah pa se Hamo v bifeju prilepi na starčke, vleče na ušesa in ugotavlja, da so toplo vodo odkrili v nekih povsem drugih časih. Vaje so na trenutke kaotične, a kmalu začnejo dobivati obliko in lahko se vključijo pevci. Drugi pripovedni tok so spomini, preteklost, mladostna norčavost in objestnost, kar je na dnu stvari zvezano s popolno predanostjo obvladovanju inštrumentov in z učenjem drug od drugega. Jernej Jung omenja romantične eskapade z oboževalkami, medtem ko Benč, najbolj medijsko izpostavljeni lev in verjetno najboljši soul in r'n'b vokalist, kar smo jih pri nas poslušali, ponižno in z dobro voljo sprejema vse, kar se dogaja. Značilni soul zvok so pridobili, ko je zanje začel pisati Dečo Žgur. Leta 1970 je skupina Blood, Sweat & Tears obiskala Ljubljano in bila nad igranjem svojih »posnemovalcev« tako navdušena, da je dogodek snidenja opisala v lastni biografiji, jugoslovanski tisk pa je Mlade leve označeval za »glasbene stroje, programirane za enaindvajseto stoletje«. Glasbo sta pisala tudi Jože Privšek in Janez Gregorc, besedila Dušan Velkaverh, Gregor Strniša in drugi, pel je tudi Bor Gostiša, med inštrumentalisti pa je izrazito blestel mladi trobentač Petar Ugrin. Očeta zdaj na odru zamenja sin, violinist Petar Ugrin ml., medtem ko od klasične zasedbe najdemo še Vaska Repinca (klaviature), Aleša Strajnarja (kitara), Dušana Kajzerja (bas), Marka Misjaka (trobenta) in Borisa Glozančeva (pozavna in alt saksofon) kot pridruženega člana povratniške zasedbe.

Ni treba lagati, da gre za zares velik film, navsezadnje zabavna glasba ni niti prva niti najpomembnejša stvar na svetu. Tisto, kar je v Polnosti časa veliko, so igrivost, kinetičnost in dobrotljivost, s katerimi glasba povezuje različne ljudi: glasbenike med sabo in seveda z občinstvom. Toda takšno branje filma je možno le zaradi strasti in izkušenj filmskih ustvarjalcev; šef fotografije je Janez Stucin, sicer eden glavnih avtorjev enako navdihujočega filma o sodobnem slovenskem jazzu Čas za improvizacijo, zvok pa je oblikoval prekaljeni studijski tehnik in glasbenik Sašo Kalan, ki film privede do kakovosti, kakršne si želimo v kinodvorani. 

V filmu tega ne vidimo, vendar tudi po izpeljanih dveh koncertih Mladi levi niso ostali doma, obsedeli križem rok in žalostno gledali, kako čas in svet kot velika čezoceanska ladja zapuščata njihovo obzorje. Z igranjem na različnih festivalih so nadaljevali, kar lahko pospremim še z zadnjo mislijo, da kakovost prav zares teče na dolge proge. A kot vsako življenje se mora tudi film nekje končati. Seveda z najbolj presunljivim pop hitom Tomaža Habeta in Dušana Velkaverha, kar jih je dala slovenska zabavna glasba. Kateri je že to?