Popotovanja z dušami

Duše so čudna stvar, tiste »Seelen« namreč, ki v pesniškem opusu Alme Karlin igrajo pomembno vlogo. Avtorico poznamo kot svetovno popotnico, pisateljico, nedolgo tega pa je izšla knjižica njenih pesmi Dediči luči in s tem so vsi, ki tega poglavja njene ustvarjalnosti poprej niso poznali, dobili dodatni vpogled v neverjetno bogat opus celjske umetnice. No, ja, celjske, Alma Karlin je bila »državljan sveta«, njen dom je bil ves svet, ne zgolj kočica na Pečovniku, ne zgolj en sam vlak ali ena sama steza. In njen dom je zagotovo bila beseda. Nika Solce je njeni poeziji dodala svojo glasbo in glas, točneje, lastne melodije ter skrbno in doživeto interpretacijo. V glasbeni podobi plošče se, tako kot v življenju Alme Karlin, srečujejo različni svetovi, in to je bil tudi osnovni aranžerski koncept: obarvati različne pesmi z različnimi glasbili, ustvariti kozmopolitsko vzdušje Alminih poti ter hkrati ohraniti osebno, minimalistično intimo njene poezije. Oboje je očitno uspelo. Paleta različnih glasbil v spretno izbranih kontekstih Almino poezijo podlaga na nevsiljiv, inovativen način, ki besedam ne odvzema, pač pa jih kvečjemu poudari.

»Te pesmi sva odkrili pred dvema letoma z Jernejo Jezernik (»nosilko bakle« opusa Alme Karlin, op. M. K.) v knjižnici, v NUK-u, čisto slučajno …, tako da sva jih odkrili okoli 300, 400 – tak cel kup originalov, in to je bilo res tako odkritje zaklada … Jerneja je zbrala na kup te pesmi pa jih dala prevesti Boštjanu Dvořáku, jaz sem pa potem iz teh pesmi izbrala tisto, kar je bilo meni blizu,« je Nika Solce povedala ob izidu plošče v pogovoru za Radio Slovenija. Že takrat sem zastrigel z ušesi, ker mi je bilo delo Alme Karlin vedno blizu – moji stari starši in starši so jo še poznali, bili pri njej doma v znameniti hišici med Celjem in Polulami, kjer se dviga Pečovnik, teta moje babice je bila njena osebna prijateljica; bila je guvernanta na Dunaju in (tudi) tam so se križale njune poti. Tako sta se v naši hiši že davno tega omenjali tako Alma kot Thea (Schreiber, Almina »sestra po duši«, op. M. K.), sam pa sem žal prišel na svetlo vsaj petindvajset let prepozno, da bi lahko šel na obisk. No, ostajata beseda in glasba, ki ju je na pričujoči plošči v izobilju. 

Jezikovno se na njej srečujeta dva svetova, slovenski in nemški. Prevodi so Dvořákovo delo, nemška pesem pa ostaja posebna plat plošče, tista neposredno svetovljanska, ki se ob prevodih učinkovito veže v tematsko celoto. Nika Solce pravi, da so jo pesmi poklicale in da z izborom ni imela težav. Z uglasbitvijo prav tako ne, vzela je glasbilo in začela peti, potem pa to zabeležila. Studijski proces snemanja je tak, da hoče včasih iz pesmi izbezati dušo; a čeprav naj bi bil po Nikinih besedah mukotrpen, je duša ostala, kjer mora biti. V glasbeni podobi plošče se, tako kot v življenju Alme Karlin, srečujejo različni svetovi, in to je bil tudi osnovni aranžerski koncept: obarvati različne pesmi z različnimi glasbili, ustvariti kozmopolitsko vzdušje Alminih poti ter hkrati ohraniti osebno, minimalistično intimo njene poezije. Oboje je očitno uspelo. Paleta različnih glasbil v spretno izbranih kontekstih Almino poezijo podlaga na nevsiljiv, inovativen način, ki besedam ne odvzema, pač pa jih kvečjemu poudari. Nabor sodelavcev je bil pester, na spletni strani Nike Solce preberemo: Nika Solce: vokal, ukulele, kitara, Igor Bezget: arabska lutnja, sarod, kitara, Stephan Steiner: nyckelharpha, violina, harmonika, Mary Servatius: violončelo, Ana Lazar in Ajda Cvek: violina, Klemen Krajc: kontrabas, Katja Mlinar: flavta, spremljajoči glas. Razen v kratki uvodni pesmi Sedem žarkov, ki jo odpoje Nikina hčerka, je v ospredju ves čas protagonistkin glas, poezija in občutenje vseh svetov, skozi katere grejo besede. Glasba gre z njimi, spremlja jih, ne prevpije, konsistentno ves čas, od že omenjene uvodne pesmi, kjer je glas edina glasbena pokrajina, preko prisrčnega poklona znamenitemu Alminemu pisalnemu stroju, Eriki (»Ne zapustim te, Erika, nikdar, obljubim ji doma ...«), do Moči sveta in Resnice v dveh različicah, solistični in ob spremljavi glasbenikov. Glasbena pot se konča z Daritvijo, a jedro plošče tiči v Resnici (naposled jo je Alma iskala po vsem svetu), posebej in zlasti pa v obeh različicah pesmi o dušah, nemški in slovenski – Das Rufen der Seelen in Ko duše pokličem, ki vsaka na svoj glasbeni način priklicujeta naslov plošče in morda služita kot najbolj poglobljen uvid v Almino poklicanost k popotovanju in v njeno pretanjeno bivanjsko pesniško pisanje. »Resnica« je tista, ki jo velja iskati, »duše« pa tiste, ki jo kličejo, ki jih ona kliče in ki hodijo z njo po svetu. To pa je tudi bistvo tokratne pesniške in glasbene izkušnje.

Niko Solce poznamo že po glasbenem sprehodu s Kosovelom, pričujoča plošča Ko duše pokličem je tako še en, nov košček srečevanja s pestrimi svetovljanskimi poetikami. Nika prizna, da si Kosovel in Alma Karlin nista tako zelo daleč, kako in kaj, pa odkrijte tudi sami. Album lahko dobite na Bandcampu ali v fizični obliki pri sami protagonistki. Tudi to je delček poti. Samohodstva. In umetniške izkušnje.