Postava zamejca

Področje domače nekonvencionalne glasbe je sila razvejano, kar prepogosto pomeni tudi medlo. Ta medlost prej kot slabost nakazuje določeno mero neoprijemljivosti, eteričnosti. Vendar na terenu, na koncertih ni nujno tako. Najpogosteje se ravno v živem okolju pokaže, da na domačih tleh delujejo izvajalci, ki so zmožni konkretnih, močnih ustvarjalnih izjav, in tam se tudi zdi, da je migotavost pod površjem javnega izjemna, da tukaj ljudje razmišljajo radikalno, povezovalno in na dolgi rok produktivno. In seveda – tako tudi v resnici je. Vendar pa je predvsem na področju širše komunikativnega, torej tiste konkretne javne distribucije izdelanih vsebin, prisoten tudi neki manko. Zato medlost, zato neoprijemljivost. Kajti tisto glasbeno, ki danes beleži bistvene vsebinske premike za raziskovalna gibanja, je v veliki meri odvisno od momenta zapisa, od momenta zaznamka – vsebine kot izjave, odločitve, izdelka, definicije. Torej tudi diskografske opombe.

Zakaj ta eteričnost? To vprašanje se na terenu izkaže za izredno trdovratno. Bolj specifično bi vprašanje lahko omejili z nekaterimi izdajami, ki so nedvomno znale distribuirati kreativno vrenje določenih scen skozi delo vpletenih posameznikov, denimo (ne nujno solistične) izdaje Octexa, Luke Prinčiča, Irene Tomažin ali Tomaža Groma. Pravzaprav bi bilo zgrešeno govoriti o njihovi neproduktivnosti ali nekomunikativnosti, saj gre v kar nekaj primerih za poskuse, v katere je vložene veliko volje in dela, čemur seveda sledijo tudi rezultati. Nekatere izdaje, ki so se v zadnjih letih pojavile v slovenskem prostoru, bomo še dolgo slavili kot mejnike v gibanju domačih eksperimentalnih glasb. Vendar se kljub temu zdi, da večini teh momentov manjka integrirana povezava s podloženimi kreativnimi gibanji. Kot taki ti izdelki niso nonšalantni, temveč so prej izjeme. So izjeme, ki ne izhajajo iz pravila, ampak so presežni trenutki posameznikov. Njihova izjemnost na sceni izpade kot trenutek transcendence, trenutek preseganja dejanskega dogajanja. Toda problem ne tiči v izdajah samih, temveč v podloženih gibanjih, za katere se zdi, da ne zmorejo vzgona, ki bi ponudil oporno točko mišljenju teh izdelkov kot produktov svojega okolja. Tako tudi izdelki sami izpadejo, kot da so brez korenin, ki so sicer ključnega pomena za mišljenje glasbenega v širšem kontekstu. In to kljub temu, da realne korenine in mreže obstajajo tako v obliki koncertnih ciklov, obstoječega založništva in mednarodnih sodelovanj kot tudi širše integracije v multimedijske aspekte sodobnih scen (skozi gledališče, ples, performans, video, galerijske prostore ...).

Zato je tako zelo pomembna postava zamejca, ki v specifično lokalno in mednarodno javnost posega na logičen način z izjavo konkretne, izdelane vsebine. Zato ga moramo opaziti. In te dni to ni težko, saj nam ponuja kar dve aktualni deli. Matija Schellander je v izteku lanskega leta pri mali, a pomembni korejski izpostavi The Manual izdal solo prvenec Sum Šum. Poleg tega je celo prejšnji teden Odzven že predstavil še drugo aktualno izdajo njegovega sodelovanja z Majo Osojnik, Wir Werden dua Rdeča raketa. Osojnikova in Schellander že kar sama zase kreirata malo vsebinsko mikrodistribucijo (tudi diskografskega sodelovanja), ki jo v delovanju posameznikov na domačih tleh na splošno pogrešamo. Tu se je vredno spomniti, da je za takšno gibanje ključna prav konkretna glasbena vsebina, ki deluje vzajemno med delom mikroskupnosti sodelovanja (v tem primeru skozi diskografsko obeleženje) in siceršnjim glasbenim življenjem in diskografskimi zaznamki posameznika.

Seveda pa potem takoj sledi tudi vstop in logično sprijaznjenje s še širšo sliko. Matija Schellander (kot tudi Maja Osojnik) živi in dela na Dunaju. Je akademsko izobražen kontrabasist in elektrofonik. Njegovemu delovanju lahko sledimo tudi dlje, najprej skozi življenje na zelo razviti dunajski in širše avstrijski sceni (zasedba Metalycée, sodelovanja z imeni, kot so Franz Hautzinger, Klaus Filip, Dieb13, Burkhard Stangl, Noid, Katharina Klement itd.), ki se nato logično nadaljuje v mednarodni dunajski zasedbi Low Frequency Orchestra, s katero sodeluje tudi znani skladatelj Wolfgang Mitterer. Potem je tu še njegovo bolj nedavno aktivno udejstvovanje na berlinski sceni nove glasbe / improvizacije (Okkyung Lee, Hannes Linges, Andrea Neumann, itd.) ter, denimo daljše gostovanje v Seulu v Koreji, kjer je krepil pomembne povezave s tamkajšnjo divje kreativno malo sceno radikalnih improvizatorjev (Ryu Hankil, Jin Sangtae itd.), zbranih okoli prostora Dotolim. Prav skozi ta specifični moment tudi prihaja njegova izdaja Sum Šum, ki jo je izdala korejska založba The Manual.

In najpomembneje, skozi Sum Šum slišimo Schellanderjevo specifično umeščenost v lastno okolje in slišimo razvoj osebnega glasbenega jezika, ki temu sledi in se integrira v govorico določenega sveta (seveda jo tako tudi nagovarja), na katerega referira s svojim razvejanim delovanjem. Sum Šum je v resnici že sama zase zelo razvejana avantura. Skozi vse kompozicije na plošči se nam razpira širok in zelo bogat spekter improviziranih elektroakustičnih muzik, a tudi bolj čiste (tako digitalne kot analogne) elektrofonije ter konkretnih zvokov. Tu je izjemno pomembno spomniti, da gre za kompozicije, ki so izdelane v studijskem okolju. To je element, ki se upira ad hoc naravi mnogih scen, ki sicer gradijo na improvizaciji (to naravo zaznamuje posebna vrsta dialoga in distribucije idej skozi prakse poslušanja in živega igranja). Ne upira se ji socialno ali konceptualno. Gre za trenutek glasbenega, ko mnogi rezultati bolj razpršenih raziskovanj zaživijo tudi v konkretnih kosih vsebine, ki ima svojo moč identitete, izjave in dialoga in je ne moremo pripisati ničemur drugemu kot komunikaciji diskografskega izdelka kot albuma, kot zaznamka (z vključujočo prezentacijo v obliki nastopa ...). Ta zaznamek pa potem umeščamo naprej, in v primeru Schellanderjevega okolja in delovanja imamo na voljo dovolj čistih glasbenih referenc (tako diskografskih kot drugačnih) za smiselno vzporejanje in odkrivanje kontinuitete.

V primeru Sum Šum gre torej za izjemen in konsistenten album, ki posega tako v igre računalniških glasb in v svet modularnih sintetizatorjev, kjer se izkaže s spretnimi vrtinčenji repeticije ter procesiranjem signalov, kot tudi v svet akustičnega ter elektroakustičnega zvočenja, kjer se dotika najizzivalnejših praks razširjenih tehnik in manipulacij ozvočenja. Album sestavlja sedem stilsko sorodnih, a dinamično različnih kompozicij, katerih izstopajoča odlika je smer oziroma izredno dobro zamišljen linearni razvoj, ki funkcionira tako v vsaki posamezni kompoziciji kot tudi v nadpoveznjenem loku albuma. Omenili pa smo že, da lahko skozi zvočni svet Sum Šum poglabljamo tudi svoje razumevanje paradnega dua Rdeča raketa in širšega okolja, znotraj katerega deluje Schellander. Morda je ravno ta distribucija za naš prostor najbolj ključnega pomena.

Matija Schellander je sopotnik domače scene in hkrati lep zgled. Nadejamo se lahko nadaljnjih integracij njegovega okolja z našim, a tudi našega okolja s samim seboj. Tudi skozi poslušanje plošče Sum Šum.