Potovanje v svet modularnega in drugačnega

Miha Šajina aka Shekuza – glasbenik z veliko začetnico, ki ga (pre)poznamo v širokem spektru glasbene prezentacije, od skladanja za animirane kratke filme Koyaa prek njegovih elektronsko pogojenih programov za plesišča in bolj intimna poglobljena poslušanja do nepogrešljivega soavtorstva pri skupini Moveknowledgement. Krona njegovega skladanja, produciranja in odkrivanja čudovitega sveta nekonvencionalnih zvokov je letos izdani album De Sica. Eden od razlogov za najin skromni pogovor o ... glasbi nasploh. Neznan vmesnik modularnega sintetizatorja zvoka mi je pomagal pri opuščanju priučenih navad, ki sem jih posvojil tekom let, kar se ukvarjam z glasbo. Modularec me namreč spravi v otroško, raziskovalno stanje, ki je antiteza vsega, kar se mi je dogajalo v življenju »profesionalnega glasbenika«. Brez repertoarja, mišičnega spomina in kakršnih koli pravil sem preko modularne sinteze zopet začutil pravo ustvarjalno svobodo, ki se mi je z leti igranja na tradicionalne inštrumente in ob komponiranju na računalnik skorajda izmuznila.

Tudi če se ne bi nikoli spoznala, bi se midva zagotovo poznala. Ko spremljam tvojo glasbeno ustvarjalnost, se mi zdi, da je najin glasbeni okus v marsičem podoben, če ne na trenutke celo enak. Vsaj recimo, kar se tiče belgijske skupine Soulwax, ki mi ta hip prva pride na misel. Zato te bom na začetku povprašal: kaj trenutno poslušaš od glasbe, kaj je tisto, kar te je navdušilo do te mere, da bi tudi meni namignil in predlagal, kako naj si osvežim fonoteko?

Od mehke godbe definitivno toplo priporočam Coleen, ki sem jo odkril šele pred kratkim, čeprav je dotična plata iz 2015. Gospodična je z neko staro violo da gambo iz 19. stoletja, tape delayem in vokalom naredila plato, ki je za moje pojme večna. Tako varljivo preprosta, a obenem čutiš to obsedenost z detajli. Od nove muzike, ki zveni staro, mi je pod kožo totalno zlezel Kruanghbin. Upam, da se bo kdo iz Kina Šiška spomnil to čimprej pripeljati na naše odre. Kar se filmske glasbe tiče, sem letos napadel Jerryja Fieldinga, čigar opus muzike za filme iz 70-ih je fenomenalen. Neverjetno, koliko eksperimentale je gospod pripeljal v hollywoodske filme. Noro dober techno live act sta Giant Swan; kot bi Soulwax končno odpela to svojo fensi srajčko in pribila sound do amena. Prej sta bila v bendu The Naturals ali nekaj takega, zdaj pa špilata svoj agresivni dense sound v Berghainu in po celem svetu. Videl sem ju v živo, in energija je res nepozabna, pa še modela sta down to earth in dostopna. Noiserockerski pristop na totalno tehnažo. Del svojih beatov žgeta čez Marshall ojačevalce, haha, 2 iz benda gone techno zgodba.

Zdaj bi te utegnil presenetiti, ali pa tudi ne: jaz že nekaj časa poslušam, poslušajoč tavam, kot na kakšnem ekspedicijskem potovanju, in se vsakič znova globoko potopim v tvoj album De Sica. Nekonvencionalno, a vselej izrazno in izrazito skladanje in muziciranje, ki ga modularno analogno uprizarjaš, se najbolje obnese ob intimnem poslušanju. Četudi se ga ne bi branil niti v kakem klubskem prostoru ali na trati Forma Vive. Kako si sploh prišel do te inovativne, inspirativne in drzne modularne ideje? Kakšen je bil sploh potek nastanka glasbe za album De Sica, ki ga sestavlja enajst skladb?

Potreboval sem neko novo vrsto vmesnika za skladanje glasbe, saj sem takrat še imel redno službo, v kateri sem večino časa preživel za računalnikom, zato se mi je ustvarjanje s softverom zdelo preveč naporno. Odločil sem se, da si iz komponent različnih proizvajalcev sestavim neke vrste frankensteinovski sintetizator, s katerim bi lahko spet naivno in neobremenjeno raziskoval nove zvoke. Neznan vmesnik modularnega sintetizatorja zvoka mi je pomagal pri opuščanju priučenih navad, ki sem jih posvojil tekom let, kar se ukvarjam z glasbo. Modularec me namreč spravi v otroško, raziskovalno stanje, ki je antiteza vsega, kar se mi je dogajalo v življenju »profesionalnega glasbenika«. Brez repertoarja, mišičnega spomina in kakršnih koli pravil sem preko modularne sinteze zopet začutil pravo ustvarjalno svobodo, ki se mi je z leti igranja na tradicionalne inštrumente in ob komponiranju na računalnik skorajda izmuznila. Proces ustvarjanja na modularnem sintetizatorju zvoka mi omogoča uglasbitev idej, ki jih s klasičnimi inštrumenti ni mogoče realizirati. Iz tega razloga sem material za ploščo ustvaril z naborom elektronskih naprav, ki pomembno zaznamujejo nastalo zvočno krajino, računalnik pa je bil uporabljen zgolj kot snemalna naprava. Približno pol leta sem vsak dan redno improviziral in dokumentiral rezultate. Po tem obdobju je sledila selekcija in urejanje materiala, ki sem ga oklestil odvečnega balasta in ga zvočno dodatno obdelal z digitalnimi orodji. Največja prednost takega načina ustvarjanja je dejstvo, da mašina input od strani človeka premelje in sama od sebe ponudi cel kup možnih odgovorov, se pravi, gre za interakcijo, medtem ko je softver dosti bolj statičen in ves čas samo na predvidljiv način uboga navodila človeka.

Poleg glasbe, ki jo ob vsakem drugem, tretjem in neštetem poslušanju ponovno odkrivam, se mi zdijo naslovi skladb posebno poglavje. Kaj je tisto, kar v tvoji nevokalni glasbeni pripovedi na enem mestu združuje Parallax Division, Mr. Nepala in Vittorija De Sico? Sleherni poslušalec bi najprej pomislil, da gre za osebno refleksijo. Ali si imel v mislih koncept? Ali je že modularnost koncept?

Album sicer ni popolnoma brez vokala, saj se v komadu Martenot Slip za trenutek pojavi posnetek besede »hej«, vendar ni posebej izpostavljen, temveč ima bolj funkcijo podpore ritmu. Ploščo De Sica sem začel ustvarjati prikovan na posteljo s hudo obliko pljučnice. Seveda sem se kratkočasil s filmi in naletel na Vittoria De Sico. Ime mi je dobro zvenelo in je hkrati sovpadalo z angleškim pomenom besede SICK, če ji dodaš italijanski predlog DE, dobiš nov pomen iz priimka režiserja. Besedna igra je odlično opisala moje tedanje zdravstveno stanje, zato sem jo uporabil za naslov plate. Pa tudi filmi Vittoria so mi pomagali čez naporno obdobje okrevanja; vendar plošče nikakor nisem hotel posvetiti njemu. Takrat sem z malim modularnim sistemom odležal tri tedne v postelji in v tem času posnel nekaj materiala, ki je odražal predvsem moja dnevna občutja in ne kak višji koncept, zato imam De Sico za svojo najbolj osebno ploščo do sedaj. Naslovi komadov so navadne laži, izmišljotine, ki tvorijo postmodernistični kolaž, peljejo pa v pomensko različne smeri, in z njimi nisem hotel označevati nikakršnega zabetoniranega pomena, temveč zgolj občutke, ki se mi ob določenih zvokih vzbudijo in nekaj pomenijo zgolj meni. Edina izjema je Mr. Nepal, ki je zaradi posnetka, na katerem se mi je zdelo, da slišim mačje mijavkanje, dobil ime po enem izmed mojih mačkov; neke vrste skladba za mačjega solista.

Če na kratko povzamem tvojo glasbeno pot: deset let si preigraval klasičen klavir, se znašel v fusion projektu Regrat in kasneje v poskočno nabritih Intimn Frizurn, širšo prepoznavnost dosegel s skupino Moveknowledgement, v premoru ustvaril super side skupino Ewok in ob vsem tem (iz)našel čas za didžejanje ter raziskovanje znotraj elektronsko-analognega in digitalnega inštrumentarija, ki ga vselej podpisuješ z imenom Shekuza. Glasbenik z veliko začetnico! Ali bi kaj drugače zastavil? Kdo so tvoji glasbeni idoli in ali so se spremenili skozi čas odraščanja in dozorevanja?

S klasičnim klavirjem sem prenehal v trenutku, ko so od mene zahtevali, da Bacha igram v določeni izvedbi, ker se je tako domnevno igral v nekem obdobju. Takrat sem se zavedel, da bom na tej poti večno poustvarjalec, kar me je odvrnilo od nadaljnjega študija, saj sem imel željo postati ustvarjalec, ne pa dovršen džuboks za izvajanje klasičnih del. Z očetom sva se odpeljala v Novo Gorico, kjer je v stanovanju učitelja violine zanemarjen ležal fender rhodes, letnik 1973, ki ga je takrat še v Jugoslavijo iz Amerike uvozil eden od bratov Slak. Nad zvokom električnega klavirja sem bil tako navdušen, da sem kmalu začel s skladanjem svojih prvih kosov in hkrati našel bend Regrat v Kamniku, ki je preigraval fusion glasbo Ala Di Meole in Johna Scofielda. Preigravanje standardov mi ni bilo dovolj, vendar sem se kmalu lahko izživel v bendih Moveknowledgement, Intimn Frizurn in kasneje Ewok. 

Glasbeni idoli so se skozi čas zelo spreminjali. Sam sem mnenja, da ljudje, ki celo življenje prisegajo na določen glasbeni stil, na nek način ostanejo večni najstniki. Samo v najstniških letih smo namreč prepričani, da je samo ena glasba tista »prava«. Z leti ugotoviš, da je okus neke vrste fluiden proces in ne rigidna struktura predstav in norm, ki smo si jih ustvarili v mladosti. Med študijem klavirja sem oboževal Bacha in Brahmsa, kasneje me je navdušila stričeva zbirka jazz in funk vinilnih plošč, v kateri sem našel Spectrum Billya Cobhama, opus Weather Report, Coltranove Giant Steps, Johna Scofielda, Histoire de Melody Nelson Sergea Ginsbourga, Milesov Daviesov Bitches Brew in tudi bolj rockerske zadeve, kot je zasedba Emerson Lake and Palmer, ki je celo predelovala klasična dela Musorgskega, Slike z razstave, kar se mi je v tistem času zdelo zanimivo. Posebej zanimiv se mi je zdel Scott Walker, ki je v svoji karieri iz popevk v sklopu The Walker Brothers polagoma presedlal v povsem eksperimentalno glasbo. Po očetovi strani so bili bratje glasbeniki, pravzaprav so imeli družinski bend, katerega ime sem na žalost pozabil. V njihovem placu za vaje sem prišel v stik z glasbo Jimija Hendrixa, Santane, Janis Joplin in ostalo hipurske godbo. Kmalu mi je jazz soliranje kljub kompleksnosti in inovativnosti postalo zelo predvidljivo in zvočno nezanimivo, po Ornettu Colemanu se mi je zdelo, da se je razvoj jazza malo ustavil in slišal sem samo ponavljanje starih vzorcev, podobno kot pri klasiki. Kmalu sem se naveličal tudi kitarskega zvoka prej omenjenih herojev Woodstocka, zato sem se s prijatelji konec 90-ih odpravil v Ambasado Gavioli, kjer se mi je odprl do takrat neznani svet elektronike, v katerem sem našel Luka Slaterja, Surgeona, Space Djs, Garyja Numana, Kraftwerk, Jeffa Millsa in ostale velikane elektronske glasbe. Rejvanje seveda ni bilo dovolj, zato sem se okoli leta 2000 lotil produkcije s programom Reason. In od takrat kljub spremembam v softveru v piljenju beatov še vedno vztrajam.

Vem, da še ni čas, da bi se oziral nazaj, a vseeno: nisi postal koncertni pianist, toda ti kot glasbenik v širšem pomenu besede in tvoja glasba sta še kako prisotna na naših glasbenih odrih. Res ne poznam, ne pri nas ne širše, glasbenega avtorja, ki bi tako rutinirano, drzno in izrazno preklapljal med različnimi glasbami. Naj ne bo pomote glede preklapljanja, kajti povsem jasno je, da so tvoje glasbene ideje srce in duša projektov, ki jih (so)podpisuješ. Kako ti uspeva? Stvar trdega dela ali trdnost idej, ki nam jih skozi svojo glasbo podajaš?

Kombinacija zgoraj naštetega in predvsem radovednost. Brez radovednosti se vsak glasbenik hitro ujame v kalupe nekega obdobja, ki čez nekaj let preidejo v neke vrste ljudsko izročilo ali folkloro. Tako jazz, rock in klasika in zdaj že techno so samo vzorci, ki se skozi čas ponavljajo. Vedno me je zanimalo razbijanje teh kalupov in raziskovanje novih zvočnih krajin, vendar še vedno v funkciji prenašanja čustvenega sporočila. Ne maram namreč skladateljev in producentov, katerih dela zvenijo kot vaja za možgane oziroma pri katerih je izvirni proces ustvarjanja bolj važen kot sam rezultat v zvoku. Seveda je važno redno trdo delo in trdno prepričanje, da nobena ideja ni zares trdna.

Moveknowledgement, novi, zadnji album skupine. Po vseh teh letih labodji spev skupine ali inštrumentalni nokturno? Album naj bi izšel v kratkem. Kaj lahko pričakujemo?

Izid je predviden za leto 2020, vendar bomo javnost podražili z dvema singloma še letos. Glasbeno smo se lotili plesnih bend poskočnic in po dolgem času tudi pravih balad s čembalom in aranžmajem za violino ter pihala, kar smo nakazali že na prejšnji plošči SEE. Nekaj bo tudi čistega eksperimenta in mogoče nova smer za Moveknowledgement, česar se z Urošem Weinbergerjem najbolj veseliva, saj sva se zadnji dve leti posvetila ustvarjanju za bend in ga s tem rešila gotovega razpada. Rapanje smo na tej plošči omejili bolj na razredčene vzklike, sicer je večina vokalov večglasno odpetih, tako da smo obogatili zvočno sliko benda. Pričakujte presenečenje, to ima Moveknowledgement vendar v imenu!