Poustvarjanje črno-belih časov glasbe

Triindvajsetletna Prekmurka Alma Merklin je prva prejemnica nove strokovne glasbene nagrade zlata piščal, ki jo je prejela za novinko leta. Z letos izdanim prvencem Almanah ponuja kakovostno pop glasbo s številnimi oldskul žanrskimi vplivi, kot sta soul in swing. Dejstvo, da je na Almo vplivala legendarna vokalistka Aretha Franklin in da mlada pevka navdih črpa iz zlate dobe šestdesetih, ni zanemarljivo, čeprav je njena barva glasu veliko nežnejša in morda bližje nekaterim bolj jazzovskim divam. Večino skladb sta napisala Denis Horvat in Matevž Šalehar - Hamo (Tribute 2 Love), svoje pa so poleg Alme avtorsko doprinesli tudi Rok Vilčnik, Uroš Merklin in Nina Mavrin. Zanimivo je predvsem to, da je plošča pravzaprav drugi poizkus snemanja albuma, saj s prvim izdelkom niso bili zadovoljni. Po nekajkratnem poslušanju so namreč ugotovili, da glasba ne dosega vsega svojega potenciala, zato so se odločili, da jo v celoti posnamejo še enkrat, kar je za slovenske razmere (še posebej danes) prava redkost. V drugo gre rado, bi lahko rekli, saj so bili z rezultatom tokrat zadovoljni. Pri nastajanju ploščka so poleg omenjenih sodelovali še Jani Hace (Siddharta), Teo Collori (Eskobars), Žiga Kožar (ex Neisha, Moonlight Sky), Bruno Domiter, Jože Zadravec, Gregor Zver, Boris Majcen, Miha Györek, Marko Furek in Filip Vadnov. Iz tega je razbrati, da gre za obsežen in skrbno načrtovan projekt, spretno pozicioniran v promocijsko kolesje glasbene in medijske srenje v našem prostoru. Za njim poleg zapisanih uveljavljenih imen stoji založba Dallas Records. Na albumu je izbor enajstih pesmi, posneli pa so jih 16. 

Almanah je kombinacija Motowna in igrivega swinga. Izdelek je do zdaj ponudil že nekaj singlov in videospot za skladbo Pegasti milijonar. Pegasti milijonar in drugi radijski »push« Z mano greš pa sta popolnoma različni zgodbi, tako konceptualno kot žanrsko in atmosfersko. Prvi je »Patetico sreča Bilbi«, drugi soul v slogu Phila Spectorja, z obvezno močno bas linijo, ploskajočim bobnarskim taktom in nepogrešljivimi spremljevalnimi vokali v falzetu.

Toda Alma Merklin, kot vam je zdaj najbrž že jasno, ni padla z neba in čez noč očarala kopice glasbenikov in producentov, temveč se z glasbo ukvarja od malih nog, resneje pa od svojega dvanajstega leta, ko jo je pod okrilje vzela priznana učiteljica petja Dada Kladenik, ki je izoblikovala vokale številnih pevk na slovenski glasbeni sceni. Tisti, ki spremljate televizijske šove talentov, se Alme morda spominjate kot polfinalistke z X-Factorja leta 2012, kjer je veljala za eno od favoritk, a se ji je zmaga nato izmuznila. Pevka je torej za uspeh pripravljena iti do konca in se očitno zaveda, kako danes pridobiti pozornost poslušalcev, če želiš postati del mainstreamovske glasbene scene. Ta sicer slovi po tem, da novince hitro opazi, a jih (lahko) ravno tako hitro tudi pozabi. 

Alma želi z reciklirano starodobno glasbo nagovarjati sodobno publiko. To se kaže tudi v besedilih, ki odsevajo urbano okolje in uporabljajo reference iz vsakdanjega življenja mladeži, ki je odrasla v digitalnem svetu. »Poglej, ko te gledam, in odpri oči, se smej, kot ti rečem, da se nasmej, dej na play,« je tipičen verz, ki ga zasledimo na ploščku (pesem Dej na play). Zaljubljena je v reggae, ki pravi »ne se dotikat' moj'ga srca, da ne postaneva zaljubljena«, v naslednji pa že kliče »Please love me baby«; ta pesem je sploh nadvse poslušljiva klasična jazz popevka. In tu se mi utrne ideja, da bi bil najbrž popoln album Alme Merklin sestavljen ravno iz tovrstnih skladb, zaprtih v časovno kapsulo, predvajanih na vinilki in serviranih v dobi, ki ji vladajo empetriji. To je smer, v katero upam, da bo Alma šla z naslednjo ploščo. Manevrski prostor je dovolj velik, in če jo skrbi komercialni uspeh, naj jo spomnim na fenomen skupine Patetico pred leti. V vode starega jazza se je pred kratkim (v družbi Tonyja Bennetta) podala tudi Lady Gaga, pred njo pa Christina Aguilera, ki jo z Almo druži navdušenje nad pevkami stare generacije. Poustvarjanje črno-belih časov glasbene industrije torej še ni zamrlo. Dejstvo je tudi, da Almanah ni bil ustvarjen za alternativne kroge, temveč je namenjen temu, da ga za svojega vzamejo predvsem radijske postaje. Temu pritrjuje konceptualna vizualna podoba in gradnja blagovne znamke »Alma«.

Eden od vrhuncev na albumu je soulovska skladba Oktober, kjer Alma združi moči z enim od svojih glavnih avtorjev, Matevžem Šaleharjem, bolj znanim kot Hamo. Njen čisti vokal v kombinaciji z raskavim glasom pevca zasedbe Tribute 2 Love spominja na številne duete iz glasbene zgodovine, ki so svoje glasovne sposobnosti vlekli iz nekje nižje od kolen, iz peta, iz prstov na nogah. Zanimivi črni ovci na albumu sta minimalistični klavirski pop baladi Dežnik in Rain (v bistvu gre za isti komad v dveh različnih jezikih), ki dajeta izdelku novo širino, a hkrati poslušalca rahlo zmedeta, saj se zaradi njiju rdeča nit nekako izgublja. Alma je v intervjuju, ki sem ga nedavno prebral, izjavila, da je prav Dežnik (oziroma Rain) njena najljubša skladba na albumu. Treba se je pač sprijazniti s tem, da Almanah nagovarja karseda širok krog poslušalstva. Pompozna in orkestralna skladba Bled, denimo, je kot da napisana za novi film o Jamesu Bondu.

Alma ima potencial, da postane stalnica na komercialnih radijskih postajah in zapolni (bolje: dopolni) neki prostor, za katerega je več kot očitno dovolj interesa tako na strani glasbenih urednikov kot na strani poslušalcev domače pop glasbe. Kot se je izkazalo, ji je s podelitvijo zlate piščali za novinko leta prikimala tudi stroka, uspeh pa jo verjetno čaka še toliko hitreje, ker za njo stoji sposobna in dobro omrežena ekipa.

Morda bo naslednja plošča bolj po Alminem lastnem okusu (se pravi v stilu pesmi Dežnik oz. Rain), morda bo bolj takšna, kot bi si jo želeli nekateri izmed nas (v duhu Please Love Me Baby), ali pa bo zmagal okus številčno močne ekipe okoli nje (se pravi v stilu vsega, kar ostane).