Pozabljeno, a ne neslišno

Tubista Gorana Krmaca smo imeli priložnost slišati v različnih glasbenih projektih, kjer pa je ostajal bolj ali manj v ozadju, čeprav je bil vsaj na področju pop glasbe dejaven tudi v odmevnejših zasedbah, denimo v spremljevalni skupini Zorana Predina in Rudija Bučarja, katere član je še danes. Razen tega da vodi Big Band Cerknica, nastopa z jazzovskimi zasedbami. Ena vidnejših tovrstnih izdaj je bila Baraka tria Dovč/Krmac/Mureškič izpred treh let; zasedba je izvedla tri Krmačeve kompozicije, vendar njegov izraz zaradi delitve na več avtorjev ni prišel povsem do izraza. Drugače je z njegovim prvencem Pozabljena ljudstva, na katerem sta se mu znova pridružila Janez Dovč na harmoniki in Nino Mureškič na tolkalih, medtem ko je četrti član harfist Eduardo Raon. Že nadvse neobičajen spoj inštrumentov daje slutiti, da bo takšna tudi glasba, se pravi žanrsko težje opredeljiva in nekoliko drugačna.

Diskografski prvenec Goran Krmac Kvarteta prinaša tudi nadvse povedno in bogato vizualno podobo, ki je prav tako Krmačevo delo: vidimo fotografijo jamske stene, porisane z risbami, in pajkove mreže; morda gre za simbol neobljudenosti. Kljub temu se ta starodavnost prepleta s pečatom aktualnega časa, saj so risbe razporejene v obliki QR kode, namenjene pametnim mobilnim telefonom. Tudi glasba prepleta različna časovna obdobja, čeprav je zasnovana minimalistično. Dogajanje znotraj nje pa je vendarle izredno pestro, zato ji moramo prisluhniti pozorno. Listen Very Carefully je naslov kompozicije, ki zaradi elektronskih pomagal zveni precej sodobno, a na trenutke divje. V še večji meri je takšna Slim & Fat, ki jo sestavljajo ne le kombinacije prijetnih, temveč tudi neprijetnih zvokov, zato je z estetskega vidika nekoliko težje dojemljiva. Vseh osem enot, ki jih najdemo na plošči, tvori nedeljivo celoto, kljub temu da vsaka zase prinaša svojo zgodbo. To velja tudi za posamezne instrumentaliste, ki so si enakovredni, kar pa ostaja do neke mere prikrito. Tako Goran kot Nino podpirata osrednje dogajanje, medtem ko Eduardo vnaša vanj mehkost in vplive vzhodne glasbe. Harfa ima tako mestoma vlogo odmeva harmonike, slednja pa večkrat prevzame vodstvo ter poskrbi za ravnovesje z zahodnimi vplivi. Janezu Dovču kompozicije Gorana Krmaca izredno ležijo, kar je še posebno čutiti v malce živahnejših, igrivih skladbah Ples in Rondo alla Gorchi. Gre za živa posnetka z lanskega Festivala Godibodi, kjer je zasedba doživela premiero. Skladbi imata družaben, dvorni značaj, kar je še zlasti očitno v Plesu, medtem ko sta Mistika in naslovna Pozabljena ljudstva čisto nasprotje. Sta intimni in ne odsevata sveta zunaj, temveč znotraj nas, in četudi se nahajamo v množici, zunanji svet obnemi. Ostanejo samo razgovori znotraj nas samih, ki nas povedejo dalje in dalje na naši edinstveni poti, kamorkoli se že obrnemo.

Vse našteto je običajno odraz zahtevne glasbe, ki je širšemu poslušalstvu težje dosegljiva in manj vabljiva, toda v tem primeru gre za glasbo, ki je spevna, gradnja kompozicij pa dokaj preprosta. Vse izvira v motivu ali nekaj motivih, okrog katerih nato glasbeniki gradijo temo, h kateri se vračajo po vsakem improvizacijskem vložku. Eden od njih povede, drugi ga podpirajo, nakar si vloge često izmenjajo. Bistvo pa se godi v nepozornemu poslušalcu izmuzljivih niansah v ozadju, in prav te glasbeniki skozi posamezne kompozicije razdelajo, jih razvijejo in poglobijo ter variirajo. Prava vrlina glasbe Gorana Krmaca se skriva v tej poljudnosti. Osvežujoče je spoznanje, da še obstajajo izvirni avtorji, ki se šele predstavljajo in še niso dali na plano vseh svojih biserov. Pozabljena ljudstva nedvomno ponujajo nepozabno glasbeno izkustvo.