Prebojnost posthumanistične misli znotraj zvočnega medija

Za imenom agapea stoji uveljavljena intermedijska umetnica in grafična oblikovalka Saša Spačal. Kljub temu da je album 2311 – izšel je konec oktobra za Kamizdat kot brezplačni dolpoteg oziroma v fizični obliki na USB ključku – avtoričin prvenec, je bila glasbena plast pri njej že prej vsajena v različne njene projekte. Spačal je tudi članica skupine (ali bolje skupnosti) Theremidi Orchestra, ki raziskuje zvok v vseh fazah glasbenega ustvarjanja, od izgradnje instrumentov do glasbenega dogodka kot družbenega eksperimenta in vehikla intersubjektivnih povezav skozi glasbeni izraz.

Zvočne strukture albuma 2311, kjer se agapei pri skladbi 2322 pridruži beepblip oziroma Ida Hiršenfelder, so kot počasi razvijajoči se monolitni stebri, ki se v svojem dolgotrajnem odvijanju (to dejansko traja le tako dolgo, kolikor jim to določa njihova lastna zamejenost) drobijo, sekajo, vežejo in raztelešajo. Čas, ki si ga avtorica vzame za odmotavanje zvočnega okruška, za grajenje teme (pri tovrstni glasbi pravzaprav težko govorimo o glasbeni temi v klasičnem smislu), je raztezen in izrecno nekvantificiran. Občasna pulziranja in razpotegnjene sekvence, ki, denimo, spominjajo na pionirske raziskave Pierra Schaefferja in Eliane Radigue, presekajo vdori terenskih posnetkov, dihanja, srčnega utripa, otroških melodij in smeha. Formalno razbitje simbolnega, ki se zgodi z vnosom referenčnih točk (kot je npr. Internacionala iz glasbene skrinjice), spominja na delo Bye Bye Butterfly Pauline Oliveros, v kateri ta dekonstruira Puccinijevo Madame Butterfly in se v aktu improviziranega elektroakustičnega eksperimenta, po njenih besedah, »poslovi ne le od glasbe 19. stoletja, temveč tudi od sistema vljudne moralnosti tistega časa in sočasnega institucionaliziranega zatiranja ženskega spola«. Agapeina vstopna točka prešitja družbenega in glasbenega je drugačna od Oliverosove, a ne tako zelo drugačna. Tako v okviru založbe Kamizdat in skupnosti Theremidi Orchestra, ki snujeta vsaka svojo inkluzivno in sodobno feministično agendo, kot tudi sodelovanje Saše Spačal pri spletanju Čipk, iniciative za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost, je avtorska funkcija že vnaprej zastavljena politično. Umeščena je v feministični aktivizem, ki se nato prek celostnega muzikalnega izraza razširi in predvsem abstrahira v estetsko osmislitev zarisanega zemljevida albuma 2311, ne da bi se zares vzpostavila kot zemljevid, to je kot sinhronizacija nediskretnega razvoja prostora, pač pa se bolj kaže kot razdrtje že obstoječih zemljevidov simbolnega, družbenega itn.

Tri dolge skladbe s skoraj enournega albuma, ki jih druži ambientalno, elektroakustično dromljanje, so vseeno dovolj raznolike, da ne pletejo enotne zvočne niti. Nareverban beckettovski dih z začetka in konca skladbe 2323 ni končni in edini vehikel le sebi lastne pojavnosti znotraj artefakta, temveč je predvsem osmislitev fizičnega telesa, in sicer avtoričinega. Njen vstop v lastno umetniško delo pa je univerzaliziran – je smeh, dih, bitje srca, ki so splošno prisotni (tako kot zvoki terenskih posnetkov: petje ptic, oglašanje škržatov itn.), a obenem pri vsakem posebej različni. Ta obča funkcija telesa se subjektivira skozi simbolno, skozi mehanizme prisile in teritorializacije. Znotraj glasbenega izraza agapee so tovrstne plasti, če že ne obrnjene na glavo, vsaj razplastene na dovolj razprt način, da s svojo formalno razporeditvijo kažejo proti svojemu izvoru in ga postavljajo pod vprašaj. In ravno tu se forma ujame sama vase; za razliko od siceršnjih ambientalnih sekvenčenj, ki nastopajo na tankem spoju terenskih posnetkov in izvedenega (bodisi analognega bodisi digitalnega) zvoka, se namreč pogumneje poda v ponovno šivanje družbenih plastenj.

Izhajajoč iz delovanja na področju posthumanistične teorije in prakse, Saša Spačal uporablja medij zvoka za raziskovanje razmerja med različnimi elementi miljeja, v katerem se »človeško« obnaša kot zgolj še ena od možnih vstopnih točk v razumevanje prostorov okrog nas. V tem smislu so zvočna izčiščenost, skrbno razvejanje ter prepletanje melodičnih in konkretnih glasbenih enot le formalna uresničitev »drugačnega« vpogleda v določen koncept, so dopuščanje novih perspektiv gledanja, ki pa vendarle v prvem planu fascinira s svojo primordialno in silovito zvočno prezenco. Ta sodobna zvočna prezenca ne išče formalnega napredka, kot ga v čisti obliki omogoča predvsem napredek tehnologije, temveč se kaže v povratni zanki s sintovsko novodobno in raziskovalno elektroakustično preteklostjo, ki šele v tesni navezavi na zgoraj opisano družbeno vpetost v estetsko stopi na oder prevpraševanja in dekonstrukcije širšega konteksta binarnega konstrukta forme in vsebine, naravnega in nenaravnega in kar je še takih dvojic.

Toda v končnem obračunu se Spačal kljub svoji umeščenosti v kritično vejo posthumanističnega diskurza postavi na meta pozicijo ter tu s pomočjo zvočnega materiala domala opisno kaže na poroznost prehodov znotraj sveta, ki ga zaznamuje človeška egocentričnost. (To v spremni besedi izpostavi tudi Ida Hiršenfelder, ko vzpostavlja analogijo med estetsko uresničitvijo kompozicij in Krausovo nišno hipotezo naravnih zvokov.) Zvočni artefakt namreč v svoji neposrednosti nujno zakrije vsakršne hibridne prehode, ki jih je avtorica v svojem delovanju morebiti započela (glej vsaj 2322 in sodelovanje dveh avtoric). Obenem pa tudi zvočni sunki subbasovskih frekvenc, ki so na tem albumu ena od točk neposredne človeške navezave na zvočno materijo, niso nov koncept; tovrstne prakse so namreč že našle svojo pot v popularno glasbo, najočitneje pred dobrim desetletjem v fizičnem odzivanju obiskovalcev dubstepovskih dogodkov na zvočno surovost nizkega frekvenčnega spektra. In tako pridemo do drugačnega vprašanja.

Če je dovolj že to, da se eksplicira problematika, potem je agapein prvenec v tem uspel tudi brez konceptualnih predpostavk. Si je pa z njimi zadal visoko nalogo aktivacije glasbenega, česar pa pri tem albumu ni zares čutiti. Kljub temu agapeine zvočne raziskave ravno tu, to je v postavljanju redko razprtih vprašanj znotraj estetsko zaključenih enot, vezanih na ustaljene kompozicijske strukture, se pravi v nekakšnem preseku zgoraj omenjenih skrajnosti, izkazujejo določeno mero prebojnosti, ki se ji ob poslušanju albuma 2311 nikakor ne moremo izogniti.