Precedens

Z objavo povratniške plošče And Man Created God za ameriško založbo Metropolis leta 2014 sta izvorna člana Borghesie, Aldo Ivančić in Dario Seraval, sestavila spremljevalno, koncertno zasedbo, ki se je po sprotnih kadrovskih rošadah ustalila v postavi Andraža Mazija na kitari, Jelene Rusjan na basu in Irene Tomažin z vokalom. Dario Seraval je seveda ostal na osrednjem vokalu, medtem ko se je Aldo Ivančić izza mešalne mize preselil za elektronske bobne. S pridruženimi člani sta zaorala v koncertno izvedbo tako novih kot starih, kultnih skladb, ki so dobile bolj živo preobleko.

Na in po koncertih so se sprožali različni komentarji, odzivi, pomisleki, pohvale in graje. Malikovalci »stare« Borghesie so pogrešali patos »electro body music« (EBM). Razpravljalo se je, kaj je bilo zares odigrano v živo in kaj je bilo sprogramirano na matricah. Nemalo jih je pritrdilo, da Borghesia brez pridružene basistke in pevke ne bi imela takšnega žara in prodorne postave na odru. Kakor koli že je s tem, na Better Live Than Dead je ujeta aktualna koncertna vibra Borghesie, kot se je izoblikovala v zadnjih dveh letih rednega nastopanja.

Pomlajena Borghesia v 21. stoletju ni pristala na suhoparno obujanje, kaj šele izkoriščanje »stare slave«, kar se nam pritajeno odkriva v izboru skladb, umeščenih na živo ploščo. Na njej ne najdemo kultnih hitov Ni upanja, ni strahu, Divlja horda, Blato ali Goli, uniformirani, mrtvi, ampak drugih pet skladb iz osemdesetih let, ki so bile posnete na koncertih v ljubljanskem Kinu Šiška in zagrebškem klubu Močvara: Tako mladi in Nočne šetnje s prvenca Ljubav je hladnija od smrti iz leta 1985 ter Am I?, Pasto Nudo in Young Prisoners s konca osemdesetih, ko se je Borghesia pod okriljem belgijske založbe Play It Again Sam (PIAS) znašla skupaj s Front 242 in Meat Beat Manifesto v jedru vala EBM-a.

Uvodna pesem v Better Live Than Dead, Tako mladi, udari s strupeno Mazijevo rockersko kitaro. S svojo strumnostjo nas roti pred stopnjujočo se militarizacijo in fašizacijo. Tudi Young Prisoners ohranja ostrino. V njej posebej izstopa vokal Irene Tomažin, ki z refrenom s pomočjo basistke in stranske vokalistke Jelene Rusjan prevzame krmilo od Daria Seravala in ga obdrži tudi v nadaljevanju. Njena prodorna vokalizacija pridoda k silovitosti sporočilne osti in k sami ekspresivnosti, ki jo dodatno začinja in razgiba Mazi s svojimi kitarskimi izleti. Z Am I? se živi mini album odmakne od ostrega uvoda in v melanholični smeri nadaljuje z Nočnimi šetnjami, skladbo, ki se še najbolj približa izvornemu melosu Borghesie. Deloma to drži tudi za zaključno Pasto Nudo, če nas ne bi zdramila Mazijeva solaža z dovtipi americane ter (že spet!) ženski klici in pogrkavanje, ki ne le dopolnjujejo Seravala, ampak ga nenasilno izrivajo iz prve, frontalne linije.

Tako kot na koncertih se tudi na tej živi plošči srečujemo z »novo«, ne pa drugačno Borghesio. Kdor je pričakoval, da se bo Borghesia z reunionom vrnila k izvornemu zvoku pionirke EBM-a, se je pošteno uštel v tej svoji retromanski zaslepljenosti. Renoviranje dediščine je na sledi predhodnih ustvarjalnih faz, skozi katere je šla Borghesia v 1980 in 1990 letih, in z aktualiziranjem starih skladb v 21. stoletju nakazuje, da skupino še naprej žene raziskovalni in svobodni duh. Mazi, Rusjan in Tomažin niso najeti glasbeniki, ampak so ustvarjalno enakovredni originalnima članoma in vlivajo lastnega občutja in duha ter posledično opazno prispevajo k preobleki novih (in) starih skladb.

Better Live Than Dead je prva uradna živa, koncertna plošča v vsej dosedanji uradni diskografiji Borghesie. V triintridesetletni ustvarjalni poti tega benda je torej svojevrsten precedens. Je odskočna deska v prihodnost, oziroma dokumentirana podstat za vse tisto, kar sledi. Velja jo optimistično poslušati kot predpripravo na bodoči album, ki naj bi predvidoma izšel prihodnje leto. Če bodo nove skladbe Borghesie izvirale iz živega in prekrvavljenega kolektivnega duha celotne zasedbe, se zna zgoditi še prava, za koga morda celo šokantna spreobrnitev, sama živa plošča pa bo obveljala za prelomnico.