Premene in prehajanja

Samo Kutin & Ana Kravanja skupaj plujeta po številnih glasbenih krajinah, od svobodnega improviziranja, glasbe za predstave, pripovedovalske večere in filme do obujanj ritmičnih in zvenskih tradicij Afrike (Najoua) ter razpiranja zvočnih usedlin ljudskih godb v triu Širom (v katerem je še Iztok Koren, član ŠKM Bande in Hexenbrutala). Njuna sveža skupna izdaja z naslovom Trosi kumulusa se vpenja v to celoto, a nas hkrati v pretanjeni maniri pelje k »znanemu neznanemu«. V spletu omamnih harmonij, melodij, tekstur in glasov smo potegnjeni v sanjavo melanholijo spomina in aktualnosti. Vsekakor pa se iz (pre)širokega asociativnega loka in množice zgnetenih referenc lahko izkopljemo z nekim zame temeljnim uvidom ob snovanju tako tria kot dua. Kutin, Kravanja in Koren v teh okvirih funkcionirajo kot sodobni ljudski godci, ki imajo v globalnem in povsod povezljivem svetu priliko širšega zajemanja vsebin, idej, glasbil in tradicij, a teh ne zajemajo kot že obstoječe, zapisane vzorce, niso folkloristi, zavezanci žanrom ali world music mešetarji. Zvene in tradicije, stare in sodobne, jemljejo kot surovo tvarino ter iz nje gnetejo samosvojo (z)godbo, tukaj in zdaj. 

Pred nami vznikajo kraji, pokrajine in njihovi zveni, tradicije, ki jih nosijo izbrana glasbila z različnih koncev sveta, ki se nato med seboj prepletajo, mešajo, vstopajo v povsem nove odnose, se oplajajo in spreminjajo z različnimi tehnikami igranja in se s tem raztelesijo, odlepijo od korenin in postanejo del aktualnih zvočnosti in snovanj. Zato je oznaka »imaginarna ljudska glasba« v delu zasedbe Širom in na aktualni plošči dua Kutin & Kravanja povsem na mestu. V teh godbah ni trdnih oprimkov, izrazitih idiomov, striktnih referenc na določene tradicije, prej je to glasba izrazitih odmevov in reminiscenc na te tradicije, ki pa nenehno prehajajo med preteklim in sodobnim. V primeru tria Širom so umeščajo v zanj po štirih ploščah že kar ustaljene strukture, ki se plemenitijo predvsem na ravni vpeljevanja novih glasbil in zvočil. V primeru dua pa je fokus ožji, zvočno manj raztelešen in v tem tudi izraziteje pretočen. Vsekakor lahko ob poslušanju premišljujemo o postmodernem pristopu in večkulturnem zlitju, manj pa o kulturnih apropriacijah, vsaj ne v slabšalnem smislu. Nenazadnje ne gre za prisvajanje tradicije, da bi se jo navesilo nekemu zahodnemu posluhu, produkciji in trgu. Očitki, ki se občasno porajajo ob ustvarjanju zasedbe Širom, so še toliko bolj nelogični, če se ozremo malo dlje kot desetletje nazaj, k dogodku, ki ga je novinarska srenja poimenovala najprej »new weird America«, kasneje pa se je razrasel v svetovni fenomen, ki je šel vštric s tedanjim momentom neofolka. Številne zasedbe, posamezniki in posameznice, ki so bili vpleteni v kulturo DIY in punk rock, so tedaj posegli po formi spontanih zvočnih snovanj, v katerih so združevali neohipijevstvo, kontrakulturo in druga gibanja preteklosti, različne folk in ljudske tradicije, rock, punk, post rock, free jazz, progresivni rock in fusion, kulturno jam bendov, kraut rock in še kaj. In tedaj ob tem nismo razmišljali o kulturnih apropriacijah, te smo prihranili (upravičeno ali ne) za sfero svetovnih godb (world music), medtem ko smo v prvih slavili ravno moč spontanosti in izvirnost brezbrižnosti. Ravno ti pa lahko slišimo tudi v glasbi tria Širom. V tistem trenutku se je pojavila zasedba Salamandra Salamandra, ki sem jo sam pritaknil v to sceno, brata Kutin (Samo in Jani Kutin) pa sta to nadaljevala v duu Charangi in v navezavi s hipijevskimi krautrock vandravci Embryo, s katerimi so stiki živi še danes. V Salamandra Salamandru sta Kutinova fanta razvila svojstven laboratorij zvočil, ki se je vpenjal v širšo glasbeno govorico, in ga nato prenesla v improvizatorski milje. Odraža se tudi v sestavljanki glasbil in zvočil v Širom ter izdelovanju in raziskovanju lastnih verzij, posnetkov tradicionalnih glasbil (denimo kalimb in zvenskih tolkal). Samov hurdy gurdy postane s preparacijami in svojstveno zvočno amplifikacijo preko vzmeti tako zvočni objekt kot glasbilo. Na aktualni plošči z Ano ga prvič izraziteje zapelje v melodične in harmonske vode, čeravno je zvočna senzibilnost, s katero raziskuje njegov zvenski, šumeči in prostorski potencial v kontekstu svobodne improvizacije vtkan v sam zvok skladb. Anini viola in violina mu v tem principu sledita. Oba v sebi ohranjata tisto zvensko prvino, ki se umika umetelnosti in šablonam in raje sledi zvoku samemu v njegovem surovem stanju, ki se nato prelije v melodijo, harmonijo in ritem. Zato na aktualni plošči glasba zveni sila sodobno, je na sledi harmonskih dromljanj številnih ustvarjalcev v polju sodobnega folka, njegovih dekonstrukcij in vpletanja v zvočne eksperimente (npr. delo Japonca Keidžija Haina in Francoza Erica Cordierja), hkrati pa se dotika mnogovrstnih drugih tradicij in prostorov, od slovanskih do madžarskih in romskih pa vmes tistih iz Galicije ipd., ter spominja na srednjeveško in renesančno staro glasbo. V glasbi tria Širom so ta prehajanja, križanja in razpetosti še izrazitejša, a vendarle vtisnjena v bolj rigidne kompozicijske okvire. Če je glasba dua intimnejša, bolj melanholična in romantična, pa se Širom razpenja med melanholijo in omamno vznesenostjo, med eksaktnostjo ritma in prožnostjo zvena, ki v svoji logiki večkrat sledi tudi post rocku, kar gre bržkone pripisati tretjemu členu, Iztoku Korenu. Za to, da se stvari v tem večslojnem kalejdoskopu še bolj zapletejo, poskrbi odnos med lokalnim in globalnim. Tako duo kot trio se spogledujeta z globalnim zvenom številnih premeščajočih tradicij, ki z lastno interpretacijo in skladateljsko logiko vstopajo v pesmi, obenem pa oba ostajata zasidrana v domačem prostoru. Če gre pri svobodni improvizaciji, v kateri sta Samo in Ana zelo dejavna, za svojstveno izgubo kraja in vanj vtkanih tradicij in kulturnih navad, za tukaj in zdaj, pa je glasba tria Širom nekakšno potovanje brez smeri, popolnoma razsrediščeno in zato težko umestljivo. Pri tem v širši zgodbi ne gre spregledati dveh cedejk s terenskimi posnetki iz Maroka in od drugod, ki sta jih izdala Samo in Ana. Širom je že ob svoji drugi plošči skušal ujeti občutja in atmosfere konkretnih krajin, prostorov, ki so zaznamovali njegove člane. Duo pa se s ploščo delno vpenja v lastno okolje, v naravo, s katero in v kateri Samo in Ana živita v nenehnem stiku. Ta stik je seveda lahko univerzalen, duhoven, predvsem pa je oseben in intimen, in takšna je tudi glasba dua. Vsekakor pa se iz (pre)širokega asociativnega loka in množice zgnetenih referenc lahko izkopljemo z nekim zame temeljnim uvidom ob snovanju tako tria kot dua. Kutin, Kravanja in Koren v teh okvirih funkcionirajo kot sodobni ljudski godci, ki imajo v globalnem in povsod povezljivem svetu priliko širšega zajemanja vsebin, idej, glasbil in tradicij, a teh ne zajemajo kot že obstoječe, zapisane vzorce, niso folkloristi, zavezanci žanrom ali world music mešetarji. Zvene in tradicije, stare in sodobne, jemljejo kot surovo tvarino ter iz nje gnetejo samosvojo (z)godbo, tukaj in zdaj. 

Trosi kumulusa/ Cumulus Spores

Trose pričujoče plošče lahko najdemo ne v dvojcu Najoua, ki sta ga Samo in Ana tvorila v preteklosti, temveč prej na plošči Ni ravno najboljši kraj za pristajanje na drevesih, ki sta jo leta 2013 izdala pod imenom SamoAna. Na njej so skladbe za hurdy gurdy in violino, ki se napajajo iz repetitivnih melodičnih vzorcev in improvizacij, s katerimi dvojec zajadra v bolj surova raziskovanja zvoka. Trosi kumulusa so precej bolj zvensko domišljeni, zazrti v pletenje skrbnih melodij, ozaljšani s čudovito atmosfero in emotivnim nabojem. V šestih skladbah plošče zvenijo vzajemno in se pretakajo zvoki hurdy gurdyja, viole in violine, polno je kontrastov med eteričnim, zračnim ter globljim, bolj prizemljenim glasom, strunami čiftalije in predelane tampure. Vse skupaj je čudovito potopljeno v izzvenevanje, za kar poskrbijo doma izdelani resonatorji, sestavljeni iz vzmeti in frame bobna. Surovost se umakne čutnosti, toplini, sanjavosti, zamaknjenost in vzhičenost pa kontemplativni introspekciji. V ploščo nas vpelje odlična skladba Svitanje s pršečo melodijo hurdy gurdyja, ki se mu harmonsko pridruži viola ter se nato zoži v tanjšo melodično linijo in ponikne v tiho strukturo. Tedaj se prvič pojavi tematski onomatopejski moment posnemanja zvena iz narave, ki se povrne v zaključni skladbi. Takoj nam je jasno, da se gibljemo v prostoru pretanjenih tkanj nenehno spreminjajočih se melodij, subtilnih harmonskih sozvočij, povednih premolkov in tihobnih, a prezentnih sozvenov v prostoru, ki ves čas barvajo atmosfero skladb. Mimikrija je najbolj ritmična skladba na plošči, z rastočo repetitivno osnovo viole in basovske spremljave ter ponavljajočimi se glasovi. Tu se dvojec najbolj približa glasbi tria Širom, kar se ohrani tudi v prvi polovici skladbe Prgišče, dokler se trans ne razpolovi v dve vijoči se melodiji. Pigment nas najprej popelje v melodiji na sledi srednjeveške glasbe ter se nato razlomi ob brneči basovski spremljavi tempure brača ter violine in Aninega glasu, nato to nenehno spreminjajočo se melodično linijo v ključnem momentu dvigne Samov globlji glas. Gre za bolj okleščeno skladbo, ki se izogiba pretirani vokalni in zvočni ornamentiki. Svojstvena okleščena žalostinka Srži nas spet popelje v prostorski zven čiftelija z odmevom resonatorjev, ki se podaljša v prostor, nad katerim lebdita eterični Anin glas in surovejša viola, kasneje pa preide v skrajno čuječno igro dvogovora razdrobljenih melodij. Zaključna skladba Vračanja nam ponuja kontrast romantičnega, čutnega, žalobnega in mimikrijo naravnih zvokov kot nekakšno čudovito lamentacijo narave. Slednjo morda lahko razbiramo ne v smislu vrnitve k naravi, temveč prej v smislu nenehnega vračanja narave.

Svet, ki speče konju cvet/ A Universe that Roasts Blossoms for a Horse​

Trio Širom s svojo tretjo ploščo Svet, ki speče konju cvet/ A Universe that Roasts Blossoms for a Horse​ in hkrati drugo pri založbi tak:til še bolj na široko vstopa v mednarodni prostor, tako na koncertne odre kot v različne publikacije, ki so pisale o tej glasbeni ustvarjalnosti, od The Guardiana do britanskega glasbenega mesečnika The Wire ipd. Nova plošča je še izraziteje poglobila zvočni prostor tria, za katerega sem v preteklosti zapisal, da »sodobna glasba zveni kot ljudska glasba in ljudska glasba kot sodobna glasba, je edinstven zvočni prostor, v katerem je moderno arhaično in arhaično moderno«. Melodije so zdaj izrazitejše, poglobljene in bolj večplastne, petje je postalo sestavni del te glasbe, ki dodatno bogati že tako bohotni zvočni okvir zasedbe Širom. V aranžmajih petih skladb plošče lahko zasledujemo izrazitejše plastenje in prehajanje vlog med posamezniki in glasbili, ki vešče prenašajo težišča glasbe med harmonijami, ustvarjajo poliritme ter barvajo in senčijo zvočni izraz celote. Nabor glasbil ohranja to glasbo svežo ter hkrati vtiskuje vanjo raziskujoči duh in odprtost. Še vedno so v ospredju strunska glasbila raznorodnega porekla, nekatera predelana, na primer tampura brač z zanimivim basovskim zvenom, ter nabor raznoterih tolkal. Uvodna skladba deluje kot inkantacija, zamaknjeni napev, vznesena seansa lokanja in drgnjenja po strunah, zvenečega glasu in punktirajočih zvoncev. Nadaljevanje s Sleight of Hand with a Melting Key je že bolj folkersko z bendžom, mandolino in violino, ki vzpostavi zdaj že znan, a vedno bolj dodelan zamaknjeni univerzum repetitivnih melodij, ki funkcionirajo v vmesju melodije in ritma, glasova pa dodata izpovedno dimenzijo in še eno melodično plast. Glas vedno stopi v ospredje, in čeprav niha med ženskim in moškim modusom, je kljub razvijanju melodije večkrat preveč eteričen in enoličen. Širom hkrati ne bi bil Širom, če ne bi na vrhuncu vzpostavitve nekega loka, bodisi melodičnega ali ritmičnega, tega prelomil. Vzpostavljanje, razpadanje, lomljenje in prehajanje med temi modusi ostaja značilnost tria Širom. Omenjena osrednja in hkrati najdaljša skladba je lep primer. Z vstopom tolkal in prepletajočih se minimalističnih ritmov, ki se vpnejo v psihedelično zamaknjenost donečega bobna, tihega drona in hrapavost hurdy gurdyja, skladba vstopi v novo sfero.  Težava, ki jo imajo s Širom moja ušesa vse od prvenca dalje, je prav ta epizodična, linearna zasnova, ki gre kontra zvenskim in teksturnim niansam, kot se vzpostavljajo v posamičnih fazah skladb. Tako se, čeprav v manjši meri, tudi na tretji plošči včasih pojavi občutek, da nekateri pasusi ne razvijejo do konca svojega potenciala, pač pa zbežijo v nekaj drugega. Tak občutek imam ob skladbi A Pulse Expels Its Brothers and Sisters: najprej se vzpostavi izvrsten rudimentarni ritem, ki v svoji surovosti deluje kot kakšna maroška seansa v EDM verziji in se nato s piščaljo v ospredju prelije v seanso ekstatičnega, omamnega kozmičnega jazza, dokler se v zadnji tretjini ne prelevi v dokaj medla meandriranja vokaliziranj in strunanj, sicer podprtih z zanimivo in prezentno basovsko linijo. Bolj me prepriča zaključna skladba Same as the One She Hardly Remembered, v kateri trio osredotočeno gradi bogat harmonski drone iz nenehno spreminjajočih se vokalnih in strunskih melodij, ki stopajo v ospredje in izstopajo, menjajo barvo in nenehno spreminjajo občutje skladbe.

Kače čakajo modro nebo, mrzla cesta, prekmalu zame/ Snakes waiting for blue sky, cold road, too soon for me

S to ploščo, izdano v samozaložbi leta 2019, se pravzaprav vračamo v leto 2017, ko je trio Širom skupaj z japonskim zvočnim umetnikom, tolkalcem in elektrofonikom Jošijem Mačido sodeloval na enotedenski umetniški rezidenci Dvocikel v Layerjevi hiši v Kranju. Skupaj so nato odigrali dva koncerta, enega v Kranju in drugega v Švicariji v Ljubljani. Z Mačido je trojica že prej sodelovala v oddaji Izštekani pri Juretu Longyki, obenem pa je Mačida izdal prvenec tria za japonsko tržišče, in sicer pri svoji založbi Amorfon. Mačida je tolkalec, ki uporablja steelpan, kovinsko zvensko tolkalo, ki prihaja iz Trinidada in Tobaga, danes pa je značilno za različne osladne tropske glasbene prakse. Jošio Mačida glasbilo vnaša v polje bolj eksperimentalnih, večkrat elektroakustičnih zvočnih praks na sledi mehkega ambienta, samogenerativnih sistemov in spojev tehnološkega in organskega. Vračamo se torej v obdobje med prvo in drugo ploščo tria Širom ter vstopamo še v eno polje njegovega delovanja, polje odprtosti, v katerem svojo zvočno govorico razpre v obliki sodelovanj z drugimi ustvarjalci in razklene formo tudi skozi improvizacijo. V tem je pričujoči zapis fascinanten, saj nam odpira vpogled v nastajanje osnovnih Širom tvarin, ki nato končajo v obliki skladb. Priče smo torej procesu vznikanja melodij in ritmičnih vzorcev iz spontane, grobe, manj definirane zvočne tvarine, v katere se vključuje Mačida s svojim minimalističnim zvenom steelpana. Tako ima najprej nosilno melodično vlogo, medtem ko člani zasedbe Širom spodaj pletejo svojo poliritmično ogrodje ter se umaknejo posamičnim zvenom v bolj dromljajočih predelih. Občasno Mačida nevsiljivo poseže tudi po elektroniki in manjših zvočilih. Glasba je tipajoča, atmosferska, obenem pa bolj robata, nedovršena, zanjo je značilna repeticija predvsem melodičnih vzorcev ter prosto lebdečih zvenov in ritmov, z le redkimi vrivku šuma. V takem tkanju se kaže tako njegova zanimivost kot slabost. Člani zasedbe Širom kljub široki paleti glasbil in zvočil, po katerih posegajo, ostajajo umaknjeni v ozadju, medtem ko melodični in obenem skrajno ekonomični kromatični zven steepana večkrat povsem zasede prvi plan in izstopa tudi pri členjenju melodij. Ta plošča je tako le ena skica, grobi zapis srečanja in začetka ustvarjalnega procesa. Vendar nam Širom hkrati prikaže še v drugi luči, tisti, ki jo člani tria razvijajo dalje, denimo v sodelovanju s poljskim kitaristom Raphaelom Roginskim.