Prerez delovanja in sled razvoja

Komorni zbor Orfej je v preteklem letu praznoval 30. obletnico delovanja. Jubilej je obeležil s svečano akademijo, krajšim dokumentarnim filmom o zgodovini zbora in izdajo zgoščenke Vester, Camenae. Zbor, ki domuje v Ljutomeru, je leta 1989 ustanovila glasbena pedagoginja Romana Rek ter ga vodila vse do leta 2017, ko je vlogo stalnega dirigenta prevzel zborovskemu svetu dobro znani Andraž Hauptman. Poleg dolgoletne tradicije se Orfej lahko pohvali s tehtnim repertoarjem, kakovostnimi izvedbami ter zavidljivimi uspehi na domačih in mednarodnih tekmovanjih, od koder se vedno znova vrača z zlatimi in posebnimi priznanji. Med uspehe zbora lahko uvrstimo tudi štiri izdane zgoščenke: Moje ravno polje (1997), Prvih 20 let (2009), Musica Laetificat (2014) in Vester, Camenae (2019). Zgoščenka ni le prikaz Orfejevega delovanja, ampak tudi njegovega razvoja. Skozi zadnje desetletje so pevci izboljšali vokalno tehniko, zvok zbora, intonacijo, interpretacijo in posegali po zahtevni zborovski literaturi. Tako je ljubiteljski zbor iz Ljutomera prerasel v enega vidnejših in kvalitetnejših zborov v pomurskem in širšem slovenskem prostoru.

Vester, Camenae (»Kamene, vaš sem«) združuje šestnajst pesmi iz Orfejevega najuspešnejšega desetletja pevskega udejstvovanja. Trenutni umetniški vodja Andraž Hauptman je izbral kakovostne posnetke z različnih tekmovanj doma in v tujini. Kot je izpostavljeno v spremni knjižici (in s tem se verjetno lahko poistoveti vsak zborovski pevec), se prav ob takih trenutkih poglobi pripadnost zboru, koncentracija je na višku in zbor pokaže, kaj zna. Enako velja za Komorni zbor Orfej, o čemer priča najnovejša zgoščenka, ki je zasnovana dvodelno. Prvih devet skladb zbor izvaja pod vodstvom Romane Rek, posnetki pa so iz dveh državnih tekmovanj, Naša pesem v Mariboru (2010, 2012) ter tekmovanja v belgijskem mestu Maasmechelen (2013). Naslednjim šestim skladbam dirigira Hauptman na tekmovanjih v Mariboru (2016), francoskem Toursu (2018) in avstrijskem Spittalu (2019). Posnetki niso urejeni povsem kronološko, čeprav bi bilo to morda smiselno glede na dejstvo, da je zgoščenka zamišljena kot pregled Orfejevega delovanja v zadnjem desetletju. Res pa je, da v obeh delih sledimo tekmovalnim konvencijam izvajanja programa: od starejših del se pomikamo k novejšim in zaključku s priredbami ljudskih pesmi.

Zvočno popotovanje se prične s štiriglasnim (ne petglasnim, kot je zapisano v spremni knjižici) motetom Ego sum panis vivus renesančnega mojstra Palestrine in nadaljuje z Monteverdijevim šestglasnim motetom Cantate Domino. Sledi sklop štirih skladb s konca prejšnjega stoletja. Baskovski skladatelj Javier Busto se je v skladbi Sagastipean naslonil na folkloro, in čeprav gre za baskovsko kulturo, nas zbor v vmesnem odseku spomni na »rezijanski zvok«. V skladbah Rytmus Slovaka Ivana Hrušovskýja in Daemon Irrepit Callidus Madžara Györgya Orbána v ospredje stopita ritem in igra s poudarki, pri čemer se zbor dobro izkaže. Na tekmovanju v Belgiji pa so pevci kot obvezno skladbo izvedli delo If belgijskega skladatelja Martina Slootmaekersa, kjer je njihov manj prepričljivi nastop (intonacija, interpretacija) prekosil drug slovenski zbor; zmagal je namreč Zbor sv. Nikolaja iz Litije in prejel posebno nagrado za najboljšo izvedbo obvezne skladbe. 

Zadnje tri skladbe prvega dela so sad slovenskih skladateljev. Zbor delo Exaudi Domine Ambroža Čopija kljub pogostemu menjavanju taktovskih načinov odpoje tekoče, naravno, kot teče besedilo. Sledi še eno Čopijevo delo, priredba ljudske iz Luč na Štajerskem z naslovom Odpiraj, dekle, kamrico, ter tržaška ljudska Škrinja orehova v priredbi Uroša Kreka. Pri obeh lahko slišimo polni moški in lepo uravnotežen ženski del zbora. 

V drugem delu zgoščenke, s Hauptmanom na čelu, se ponovno vrnemo k starejši literaturi z dobro izvedbo zahtevnega Monteverdijevega madrigala Zefiro torna. Sledi Après un rêve skladatelja Gabriela Fauréja v zborovski priredbi Françoisa Branciarda, kjer so povsem v ospredju spevni ženski glasovi nad trdnimi temelji moških. 

Koncu zgoščenke pa povsem vladajo slovenski skladatelji. Tako najstarejše slovensko delo, ki je uvrščeno na zgoščenko, Oče naš hlapca Jerneja Karola Pahorja, kot tudi najmlajše, O lux beata Trinitas Andreja Makorja, lahko več kot le pogosto srečamo v repertoarju domačih zborov, zato njuna umestitev v program ni veliko presenečenje. Krekova skladba Vester, Camenae, ki je ime posodila zgoščenki, ima za Komorni zbor Orfej prav poseben pomen. Posnetek je z lanskoletnega tekmovanja v Spittalu, vendar so pevci že leta 2016 v Mariboru na Naši pesmi za to pesem dobili priznanje za najboljšo izvedbo slovenske skladbe, napisane po letu 1995. Ker jo od takrat naprej izvajajo redno (na slovenskih odrih jo sicer redkeje slišimo), je postala zaščitni znak zbora. Posrečena je tudi povezava z besedilom skladbe, ki omenja Kaliopo, muzo epskega pesništva in po grški mitologiji Orfejevo mati. Tako je na naslovnico zgoščenke našel pot Kaliopin kip. Pregled desetletja se zaključuje z dvema priredbama ljudskih pesmi: Krekovo priredbo prekmurske izseljenske pesmi Vöra bije, kjer sledimo pogovoru med dekletom in fantom, ter šestglasno priredbo belokranjske ljudske Igraj kolce Jakoba Ježa.

Zgoščenka ni le prikaz Orfejevega delovanja, ampak tudi njegovega razvoja. Skozi zadnje desetletje so pevci izboljšali vokalno tehniko, zvok zbora, intonacijo, interpretacijo in posegali po zahtevni zborovski literaturi. Tako je ljubiteljski zbor iz Ljutomera prerasel v enega vidnejših in kvalitetnejših zborov v pomurskem in širšem slovenskem prostoru. V prihodnosti si želijo nadaljnjega kakovostnega dela, uspehov in zagnanosti ter rasti pevske kulture v Prlekiji s pomočjo mlajših generacij. Naj se njihova želja uresniči!