Presneto dober album novega jazza

Eleven je presneto dober album novega jazza. Prava potrditev tega je živo muziciranje skupine saksofonista in skladatelja muzike zanj, Igorja Lumperta. Gradivo z Eleven smo imeli priložnost preverjati v živo na dveh koncertih v obdobju enega leta. Lanski koncert kvarteta Innertextures na Jazz festivalu Ljubljana v precej težkih razmerah za koncertiranje je bil za moj okus eden najprepričljivejših in dognanih nastopov skupine »domačega« glasbenika, odkar redno obiskujem ljubljanski jazz festival. Tudi letošnji koncert z eno spremembo v zasedbi v Cerknem je potrdil, da je Lumpert v dobri izvajalski in skladateljski kondiciji, ki ima in dobiva želeno patino, globino, glasbeniško voljo do nastopanja in predstavljanja snovanja, občutek za disciplino in novotarijo skupaj z ne preveliko zalogo brskanja po »slavni, veličastni« preteklosti. Predstavil se je namreč s spodobno muzično prtljago, s kakršno se ponašajo zlasti tisti glasbeniki, ki stopajo v zrela leta, celo najboljša leta. Ta se pri večini sodobnih jazzovskih glasbenikov pomikajo vse bolj v »naša« srednja leta; pravzaprav je jazzovskih mladcev (šolanih ali avtodidaktov), ki bi v mladih glasbeniških letih izstopali, čedalje manj. To v širše razumljenem svetu jazza in godbah, ki so v stalnem dialogu z njim, sicer ni nekaj novega, je pa na to včasih koristno opozoriti. Čas glasbene socializacije, izobraževanja in raznovrstnih poskusov tipanja za različnimi glasbenimi smermi je vse daljši, kar je vse del formiranja glasbenika, ki želi postati in ostati poklicni glasbenik. Toda nekaj so afinitete, ihtava navdušenost nad vsem in ničemer, nekaj pa je artikulacija in izčiščevanje vsega nabranega v koherentno tvarino.

Ali album Eleven torej pomeni, da se je saksofonistu dokončno odprlo v New Yorku in širše, kakor bi lahko sodili po močni zasedbi, lepo zaokroženi, aranžirani in z guštom odigrani muziki na njem? Šlogati ne znam, zaenkrat je dejstvo, da je Igor Lumpert bolj suvereno, samozavestno in tudi bolj tvegano kakor v preteklosti v snemanje tega albuma vložil ogromno časa, kreativne in drugačne energije, pridobil skupino izvrstnih glasbenikov...

Potrdilo se je, da Lumpert prav potrebuje dobro skupino za glasbeno in zvočno realizacijo lastnih idej, za sprotno spodbudo in kompaktno skupinsko igro, ki se ne sestavlja sproti na turneji. Z njim so prvič pri nas muzicirali njegovi kolegi Newyorčani: basist Masa Kamaguchi, bobnar Kenny Grohowski in krasni, čez vse sočno nepredvidljivi alt saksofonist Greg Ward. Tedaj je bila moja prva impresija, da skupina proizvaja »godbo napetosti, melodijskih lokov, stopnjevanj in meditativnih postankov, natančnosti in širokega jazzovskega spektra«. Ob drugi priložnosti je letos spomladi v Cerknem namesto Grohowskega vskočil Jason Nazary, bobnar drugačnega reda, bolj jazzovski in razdrobljenih finih poudarkov, celo subtilnejši je od Grohowskega, toda nikoli tako močan, direkten in natančno robat v odmerkih, ko je treba »četrtinko« razčleniti na tri ali pet enot in se držati vzorcev v neparnih metričnih vzorcih in igro stopnjevati v skupini. Tu pedigre preciznega, močnega bobnanja v metal bendih učinkuje drugače in Lumpertu očitno bolj odgovarja. 

Album je bil posnet lani, izšel pa je letos pri portugalski založbi Clean Feed, ki je med številnimi manjšimi evropskimi založbami sčasoma postala ena vodilnih referenčnih založb novega jazza. Lumpert je svoj prvi album zanjo izdal pred leti s posnetki tria na ljubljanskem jazz festivalu. 

Pet skladb na albumu Eleven so posneli Igor Lumpert (tenor saksofon), Greg Ward (alt saksofon), Chris Tordini (kontrabas), Kenny Grohowski (bobni), Jonathan Finlayson (trobenta v dveh komadih) in John Ellis (bas klarinet v enem komadu). To je zgledna združba tako študijskih kompanjonov z newyorške New School for Jazz kot generacijskih kolegov.

K naslovnemu komadu Eleven za kvintet je Lumpert med drugim pripisal, da je v njem želel pokazati, kako težko je za ustvarjalca vzdrževati ravnotežje v sodobnem življenju. Po numerološki vedi naj bi bila ravno v številki enajst frekvenca ravnovesja. To je prenesel v ciklično formo komada, ki se odvija v dveh neparnih metrih – enajstčetrtinskem in petčetrtinskem; prvi zastopa ravnotežje, drugi spremenljivost in neodgovornost. Ravnovesje predstavlja stabilna, monolitna basovska linija, tri pihala pa moč enotnosti, ko muzicirajo z basom, ter nestanovitnost in neodgovornost, ko igrajo proti njemu. To avtorjevo pojasnilo priča o dveh rečeh: najprej o tem, kako svoj vsakdanji zunajglasbeni razmislek, tavanje za pojasnili ter življenjsko izkustvo, ki se pri refleksiji opira na to ali ono idejo in mišljenjsko smer, naj bo to spiritualizem ali kaj drugega, prevaja in prenaša v svoje komponiranje, muziciranje, ki se je z leti počasi polnilo. Vendar pri uravnoteževanju, iskanju balansa med različnimi silnicami, opozarja še na čisto vsakdanji, osebni vidik življenja glasbenika, ki skozi glasbo, celo konkretni komad, dramatično odigra to igro silnic, napetosti, ki se zdijo nerazrešljive in zafrknjene v današnjem življenju jazzmana. In ta jazzman, Igor Lumpert, je glasbenik, ki je kot vrvohodec v zahodni glasbeni metropoli, kamor se je odpravil študirat leta 2000 ter ostal in preživel zafrknjenih 18 let v New Yorku.

Številni slovenski glasbeniki so odhajali muzicirat ven, le redki – z leti se bo njihovo število povečevalo zaradi razmer pri nas – pa so ostajali v glasbenih metropolah tako dolgo, zlasti če govorimo o New Yorku, kamor so Lumperta vlekli jazz mitologija (»tam moraš biti«), študijska priložnost (Reggie Workman), živa muzika, godbeni živžav, iskanje drugih priložnosti. In temu je po končani New School sledil trdi sestop v vsakdanji lajf muzičista, ki postane eden izmed nekaj tisočev dobrih glasbenikov z diplomo v žepu in brez špila. Tak sestop je trd, nezanesljiv, tudi boli; lahko sesuje kariero ali upe nanjo. Priznam, Eleven poslušam tudi s te plati, ki je bila toliko časa zamolčana ali pa se je o njej le sramežljivo govorilo in pisalo.

Ali album Eleven torej pomeni, da se je saksofonistu dokončno odprlo v New Yorku in širše, kakor bi lahko sodili po močni zasedbi, lepo zaokroženi, aranžirani in z guštom odigrani muziki na njem? Šlogati ne znam, zaenkrat je dejstvo, da je Igor Lumpert bolj suvereno, samozavestno in tudi bolj tvegano kakor v preteklosti v snemanje tega albuma vložil ogromno časa, kreativne in drugačne energije, pridobil skupino izvrstnih glasbenikov, ki je zaenkrat bolj ali manj stalna skupina najetih glasbenikov (ni še pravi bend), kakor gredo pač ta zoprna razmerja med glasbeniki v finančno skrčenem svetu sodobnega jazza v New Yorku ter drugod po svetu. Na koncu tudi ta album ne jamči ničesar, kakor mu ne bi na primer plačilo spretnemu jazz publicistu, ki bi ga spravil na strani medijev in v prave kroge. Tudi zelo dobro sprejeti Lumpertovi koncerti skupine v nekaterih precej uglednih jazzovskih placih v New Yorku tega ne jamčijo. Bi to bil nastop na Winter Jazz Festu z ocenami v New York Timesu, Down Beat ali v kakšni spletni jazzovski reviji? Vse to danes skoraj ne šteje več, tako so se spremenila razmerja sil in medijske recepcije godbe v zadnjih letih; vseeno pa bi to pomenilo vsaj to, da je Lumpret končno priznan kot newyorški jazz glasbenik. Zato naj sklenem tako kot sem začel: Eleven je presneto dober jazz album.