Prigodnice za vsakdanjo rabo

Tiskovna konferenca za pričujočo izdajo ni bila ob enih popoldan, kot bi morda pričakovali, a nič ne de. Besne pesmi, ki so pred nami, so konceptualni dvojni album, recimo jim tako, sodobnih protestnih pesmi, čeravno bi se Bob Dylan ob tej oznaki bržčas namrgodil. Ampak naj se, časi kar kličejo po protestu, in čeprav tole niso nujno »pesmi, ki kažejo s prstom«, so pesmi, ki kažejo duha časa.

Jani Kovačič in duh časa si nista bila nikoli navzkriž. Že od prve plošče je neusmiljeno nastavljal zrcalo nagim cesarjem, njegova tovrstna dela pa so bila obarvana bodisi s pankrockovsko jezikovno žlahtnostjo bodisi z jezikovno žlahtnostjo nekih drugih, davnejših časov, časov, ki jih je leta 2009 imenitno ujel v napol zgodovinski Knjigi; časov bestiarijev ter teh ali onih kug pa trubadurjev, ki niso bili nujno provansalski, pač pa večkrat pod masko dvornega norčka skriti neusmiljeni satiriki in krojači alternativne družbe, ne nujno podtalne, a drugačne, takšne, v kateri je še dovoljeno kaj povedati po resnici.

Besne pesmi, najnovejša dvojna izdaja Janija Kovačiča in pivške zasedbe Ana Pupedan, so (ne vse, a zvečine) začele nastajati približno pol desetletja nazaj v času proslulih in žal propadlih vstaj, a njihov duh se je obdržal in tudi dandanes, ko ugotavljamo, kako pesti ljudstva bolj malo zaležejo, še vedno drži. Trije ducati besnečih pesmi na dveh ploščah so bili posneti na dveh klubskih koncertih v Ajdovščini in Postojni v marcu in novembru 2015, pesmi, ki so bile tako nove, da so nekatere dobivale svojo končno zvočno podobo šele na odru. Ko pa jih poslušamo, se nam vendarle zdi, da smo jih nekje že slišali. Morda zato, ker so narejene v duhu starih viž, obešenjaških songov, ki so Kovačiču in Pupedancem pisani na kožo. 

Jani Kovačič je na posnetke poleg glasu dal še kitaro, zasedbo Ana Pupedan pa sestavljajo Simon Avsec (glas, mandolina, violina, orglice), Bojan Požar (e-kitara, glas), Pero Žnidaršič (bas, glas) in Marko Doles (bobni, glas). Ko jih slišimo skupaj, si predstavljamo žlahtno srednjeveško zasedbo, ki na trgu žmohtno benti čez grofa, čeravno ve, da bo ob glavo, še preden bo petelin znova zapel. A ravno to je tisto, kar zasedbo drži na nogah. Avdiofili bi verjetno rekli, da bi se s posnetki bilo treba še ukvarjati, in picajzlarji, da bi bilo treba še vaditi, a kot fantje sami priznajo, je v dejstvu, da posnetkov niso popeglali do X-faktorja, pravi čar besnih pesmi – v napakah, ki so jih zanalašč pustili na plošči, se izkažejo kot »živi« glasbeniki in glasba je najprej živa tvorba, besede pa tudi. Zato dobimo ob poslušanju plošče občutek, da slišimo padanje glav, cviljenje grajskih podgan, dvig roke rablja ali, če se prestavimo v sodobnejši čas, topove in solzivce v glasovih in glasbilih protagonistov. Nekaj takega se je dogajalo v samostojni državi v času tistih jalovih prevratov, kajne? 

Aranžmajsko so pesmi precej raznolike, kar pa ne pomeni, da album ni koherenten. Nasprotno, ravno raznolikost da plošči »napol zgodovinski« nadih že omenjene Knjige; dvojni album je potovanje po zgodovini (literature in glasbe) v malem. Da bi poslušalcu/bralcu ti odtenki ne ušli, so pesmi opremljene z »oznakami«; uvodna, Grand Hotel S., ki je med starejšimi na plošči (1995), ima podnapis »oda ino hvalnica obenem« in potem tako naprej, denimo »canzona«, »po ljudski«, »po francoski ljudski iz časa revolucij«, »oda slovenskemu soldatu« itd.; nekatere svojo zvočno in besedno podobo nosijo že v naslovu (Evina polka, Sirtaki, Tarantela, Gaudeamus igitur, Internacijaonala, Karierno kavbojska, Hevi metal prekarna, Trubarrep, Cestarja bluz …). Kovačič se ne boji poseči niti po svojih davnih pesmih (Himna 1), in včasih nas te pesmi spomnijo na prosluli Kovačičev Pijano bar, kjer je izvajal vse mogoče, od angažiranih do Waitsa. Občinstvo se za pesmi hitro ogreje in pri pesmi Žleht, denimo, ga ni treba preveč siliti, da pritegne. Slikanje sodobne mentalitete je neusmiljeno, kar kulminira v pesmi Ameba in zaključni Zabava za reveže. In ugotavljamo, da klic »kruha in iger« sploh ne sodi v preteklost.

Pupedanci so spretno ujeli Kovačičevo zgodovinopisje in ga nadgradili z lastnim, dobro znanim udarništvom. »Da, to je naša prabitnost,« zapiše Kovačič v knjižici z besedili. »Še vedno se borimo za staro pravdo, za desetino, za pravično državo …« Zimzelen za klobuk, smo peli nekoč. A zdaj nas tudi punt ne reši več tlačanskih muk. Ker smo sami tako želeli. Ali kot pojejo Jani in Pupedanci v Gaudeamus igitur: »Naj žive goljufi vsi, / saj smo jih izvolili, / trajno zlo sebičnost žene v cvet …«