Primer MRFY

»Mi smo bend, ki ni ne pop ne alter,« so nam v intervjuju ob izidu drugega albuma Use, ki sta ga pospremila dva razprodana koncerta v Kinu Šiška, dali vedeti fantje iz novomeškega novogeneracijskega rock benda MRFY, ki so bili zadnja leta vse od »kopij benda Dan D« do »razkuhane Siddharte«, v resnici pa predvsem zastavonoše avtohtone, radijsko usmerjene kitarske muzike novejšega datuma. Če so leta 2017 ob boku sovrstnikov iz Koala Voice šele tipali domači teren, danes veljajo za ene ključnih predstavnikov domačega srednjega toka, ki ga medijsko najbolje podpira nacionalni radio. Drži, da je zasedba Koala Voice znanilka novega vala dostopnih oziroma, če želite, indie ali pop rock bendov mlajše generacije, a so vmes štafetno palico od nje prevzeli novi akterji, kot so Joker Out, Kokosy, Jet Black Diamonds in tudi MRFY. Ampak Novomeščani že od začetka dajejo vtis, da ne želijo biti samo del te predvidljive softboi sredine, vsaj če sodimo po njihovi pompozni spletni prezenci, ki je k njihovemu uspehu doprinesla prav toliko kot muzika sama. Medtem ko v osrednjih medijih dajejo vtis pridnih fantov, njihov Instagram profil igra na karto samoironičnega življenja sodobnih rock zvezdnikov, polnega naslade, mačo klišejev in zajebancij na lasten račun, vselej na ambivalenten, (a)moralno izmuzljiv način. Na koncu se zdi, da lahko pri desetih komadih drugega albuma zasedbe MRFY preprosto izberemo tisto verzijo, ki nam najbolj odgovarja. In četudi mi osebno sedejo le tri ali štiri variante (tiste, ki se najdlje odmaknejo od zvoka prvenca), bo dosedanjim fenom benda ta nova stilistična pestrost bržkone precej ugajala. Na svojem shapeshifting albumu Use nam Novomeščani pokažejo vse, kar bi lahko bili, ne da bi se dokončno odločili, kdo pravzaprav so. Morda je zanje trenutno celo najboljše, da ostane tako.

Zgornja misel o vlogi dvoživk kaže na neki kompleks, saj naslavlja travmo poosamosvojitvene slovenske scene, ki očitno še naprej pesti del ustvarjalcev, medtem ko je drug segment (na misel prideta Ružno pače in Aseben) že presegel tovrstno razmišljanje, značilno za subkulturne delitve 80. in 90. let prejšnjega tisočletja. MRFY res obstaja nekje na pol poti, razcepljen bend, neodločen, kdo pravzaprav je. Preveč ekscentričen je, da bi lahko prevzel vlogo ljubljencev mamic in hčerk, kot recimo Joker Out, in preveč šminkerski in estetsko bombastičen, da bi ga za svoje vzela etablirana alter scena. Je pa zato ravno pravšnji za vse, ki se umeščajo nekam vmes. Po svoje me tovrstno sortiranje preseneča, saj sem bil prepričan, da je večina mlajših bendov že davno sprejela dejstvo, da je povsem v redu, če rečejo: »Mi delamo dober pop,« ali »Mi smo mainstream band.« Kot skupina, primerna tako za polnjenje dvoran vaških skupnosti in festivalov kot tudi urbanih dogodkov (in morda nekoč aren), je MRFY vsekakor med vidnejšimi predstavniki slovenskega mainstreama. Toda vredno je izpostaviti, da je bend pred nekaj meseci v one off angleškem singlu Tubaluga Avatar, ki ima resen A Place To Bury Strangers moment, pokazal tudi svojo bolj ereševsko linijo in dal vedeti, da lahko napiše tudi komad za stage diving in mosh pite, kar dodatno potrjuje njegovo slogovno razklanost.

Po relativno zaokroženem debiju Story (2018), primeru melanholičnega, poznonajstniškega indie/alt rocka v liniji Kings of Leon ali Arcade Fire, ki jih je populariziral na naši sceni, je bend MRFY v iskanju novih izrazov in širjenju slogovnih obzorij očitno podlegel multipli osebnosti, kar se odraža na aktualnem albumu Use, ki že v naslovu razkriva stilistično precej razpršeno vsebino. V omenjenem intervjuju so fantje izpostavili, da jim je pandemija omogočila več časa v studiu in več prostora za eksperimentiranje pod nadzorom producenta Žareta Paka, enega ključnih oblikovalcev slovenskega radijskega zvoka. Toda po petkrat preposlušanem albumu sem se vsakič znova spraševal, kaj pravzaprav pomeni eksperiment v kontekstu indie oziroma alternativnega rocka. Album Use je eksperimentalen zgolj in samo toliko, kolikor lahko kot eksperimentalno dojemamo prehajanje med različnimi odtenki in izrazi indie-pop-rock kontinuuma ter uporabo širšega nabora inštrumentov (različni sinti, godala, čembalo, digitalna modulacija vokalov ipd.). Fantje so nesporno studijski mojstri in izvežbani živi nastopači, ki tako po aranžmajih kot oblikovanju zvoka svojih inštrumentov in vokalni interpretaciji odločno prehitevajo zgoraj omenjene vrstnike. To so nenazadnje dokazali z vrhunsko živo priredbo komada Video Games Lane Dey Rey. A sklicevanje na eksperimentiranje se zdi vseeno precej za lase privlečeno.

Če bi na album Use gledali skozi kukalo kanona brezčasnih rock albumov (tudi slovenskih, kot so Pljuni istini u oči, Zadnja avantura ali Nord), bi ga lahko označili za zmedeno zbirko objektivno kvalitetnih in raznolikih singlov, ki imajo le malo skupnega. A bend z novo plato prav ta ideal zvočno uravnoteženega rock albuma žrtvuje na oltarju novodobnega eklekticizma kot nujnega predpogoja za ohranjanje vse bolj razpršene pozornosti svojega poslušalstva. In je pri tem tudi uspešen: albuma Story namreč prav zaradi monotonosti nikoli nisem poslušal niti do polovice, medtem ko me je Use spremljal večkrat zaporedoma skozi dan. To pa zato, ker me MRFY trenutno ne spominja na noben aktualen svetovni bend, pač pa vsak komad nove plate sproži neko specifično asociacijo.

V frišnemu hitu Angeli odmevata zadnja dva sintovsko obarvana albuma benda Tame Impala, čustveno nabiti Lok napet je primer zgodnjega melodramatičnega pesmopisja, Najlepše bitje v spomin prikliče psihedelični pop dvojca MGMT iz časa okoli prvenca Oracular Spectacular (2008), pri Toboganu in njegovih zvokih čembala ne moremo mimo asociacij na Beach Boys in Arcade Fire, pri komadu Prosti pad pa moramo omeniti zgodnje plate Arctic Monkeys. Tudi pri ostalih skladbah se jasno sliši nit vplivov, ki se navezuje na predobstoječe formate globalnega rock izrazja 21. stoletja (npr. Muse in Placebo v komadu Zaljubila, aktualni zasanjani slacker rock v pesmi Nevaren ter slovenski Big Foot Mama in Pero Lovšin v epilogu Tvoj pizdun). Najbolj izstopata dva komada. Prvi je hit koronakrize Prjatučki – Kdo bo rešil svet, ki na prefinjen način zaobjame občutek skupne ujetosti z ljudmi, ki so nam bili v času epidemije najbližje, inštrumentalno pa igra na sladkobno melodičnost in poznopoletno nostalgijo uspešnice Pyro (2010) že omenjenih Kings of Leon. Je komad, ki s spevnostjo preprosto zleze pod kožo, in čeprav so ga fantje prodali za reklamo slovenskega komunikacijskega giganta, še naprej ostaja eden bolj izstopajočih slovenskih singlov zadnjega desetletja (sem bi uvrstil še sodelovanje z Matter pri komadu Zonzei). Najbolj zajebantski, eksplicitno trash moment albuma je San Francisco, ki bo milenijce popeljal v čas okoli leta 2010, čas hitičev, kot je Good Time dvojca Owl City & Carly Rae Jepsen, in albumov, kot je Sucker (2014) pop zvezdnice Charli XCX. Čeprav se mi je na začetku zdel neumesten, se mi je njegova igriva glupost po večkratnem poslušanju prikupila bolj kot dramatična jokavost, ki je zaznamovala prvenec.  

Na koncu se zdi, da lahko pri desetih komadih drugega albuma zasedbe MRFY preprosto izberemo tisto verzijo, ki nam najbolj odgovarja. In četudi mi osebno sedejo le tri ali štiri variante (tiste, ki se najdlje odmaknejo od zvoka prvenca), bo dosedanjim fenom benda ta nova stilistična pestrost bržkone precej ugajala. Na svojem shapeshifting albumu Use nam Novomeščani pokažejo vse, kar bi lahko bili, ne da bi se dokončno odločili, kdo pravzaprav so. Morda je zanje trenutno celo najboljše, da ostane tako.