Princ introspektivnega

Tschimy Obenga je sam svoj planetarni sistem. Njegov umetniški svet je v glasbo lansirana orbita introspekcije, s katero že od debitantske kratkometražne izdaje Human OS (Ente Tapes, 2020) kroži po različnih pozicijah samozavedanja. V vlogi performerja je zvezdniško Sonce, ki ga uravnoteži tekstopisje astronavtskega opazovalca in prizemljenost rockovsko funkovskih inštrumentalij. Njegova introspekcija ni patetično vase zagledana, saj se na Princu ustvarjalec po prvencu usmerja stran od sanjarjenja med oblaki in zavrne romantiziranje nefunkcionalnih romanc. Kritiziranje unikatnosti posameznika v Polikarbonatu, sarkastična podpora življenjski površinskosti, romantične zablode, zavračanje zlaganih realnosti Sizifa in Prijatelj s potrebo, da dobi empatija prioriteto, so le nekateri izmed postankov na vijugavi poti Obenge. Princ je dokument avtorjeve rasti in spreminjanja družbenega odnosa do duševnega zdravja, indie rockovski popis sladke iskrenosti in čustveno zadovoljivega kremža. 

Avtorjevo rast izdaja lahkotnost, s katero se udomači v svojem žanrskem spektru in širi zvok v bendovsko formo. Zasedbena oblika mu sicer ni tuja, v jazzovskem projektu Lube duše je namreč ustvarjal kot basist, hkrati pa od samega začetka projekta Tschimy sam poskrbi za vso glasbo; vendar do sedaj še ni bil vodja zasedbe. Glavni napredek aktualnega izdelka je vendarle sprememba v sporočilnosti muzike. Tschimyjeva r’n’b-jevska in beatovska senzibilnost z začetka kariere, odtis delovanja v elektronsko producentskih vodah s kolektivom Spejs, je živela v večnem polmraku koketiranja s toksičnostjo. Skupaj z ustvarjalcem smo bili zaljubljeni v zabavne, a napačne odločitve in življenjski slog vikendaške pozabe ter skrivanja pred realnostjo med tednom. 

Onkraj trdnega tekstopisja hitrega tempa in intenzivnega, šovu naklonjenega pop rocka je kvalitativna kritiška interpretacija Princa odvisna od tega, kako poslušalka sprejeme Tschimyjeva razpredanja o njegovih problemih. Prvoosebna izpoved zaseda vsak kotiček plošče, kar vzbudi občutek samonanašalnosti, in tako namesto glasbe same začnemo ocenjevati, kako prepričljivo je to, kar pove. Počutimo se kot priložnostni trener romantičnih in drugih zvez, naša ocena pa temelji na znanju, pridobljenem v praznem drsenju skozi internetni diskurz. Z drugimi besedami, ko Tschimy zavzame moralno stališče do svoje situacije, mi zavzamemo pozicijo do njegovega napredka. Širjenje vednosti o pomenu duševnega zdravja in zdravih odnosov sta pozitivni spremembi med mlajšimi generacijami, kamor spada tudi avtor. Performativnost čustev tako ni več redka in lik introspektivnega ustvarjalca izgublja na ezoteriki. Kritiziranje unikatnosti posameznika v Polikarbonatu, sarkastična podpora življenjski površinskosti, romantične zablode, zavračanje zlaganih realnosti Sizifa in Prijatelj s potrebo, da dobi empatija prioriteto, so le nekateri izmed postankov na vijugavi poti Obenge. Princ je dokument avtorjeve rasti in spreminjanja družbenega odnosa do duševnega zdravja, indie rockovski popis sladke iskrenosti in čustveno zadovoljivega kremža.