Prišepetavanje sive eminence

»Se zavedata, da ste s to odločitvijo 'umorili' slovenskega Johna Peela,« sem ostro in poln simbolike vprašal odgovornega in glasbenega urednika Vala 202 pred tremi leti, ko sta mi na sestanku še uradno sporočila, da se po osemintridesetih letih nepreklicno ukinja glasbena radijska oddaja Drugi val. Zadnjih šestnajst let sem jo vodil z Janezom Goličem in Igorjem Vidmarjem, ki je bil voditelj oddaje od leta 1980. »Da, Igor Vidmar je slovenski John Peel,« sem zaprepadenima urednikoma še enkrat ponovil! Knjiga Samohodec je bila objavljena ob lanskoletnem okroglem jubileju Igorja Vidmarja in pisec jo je očitno dokončal pod pritiskom roka oddaje teksta. Če uvod in prvo polovico knjige nosi žmohtno in izpiljeno pisanje, mladi Boban pa nastopa skoraj kot stripovski junak, kar je posrečena aluzija na navdušenost Vidmarja nad stripom v mladih letih, se od sredine knjige proti koncu prikrade naglica, ki je odpihnila ostrino hudomušnega peresa. Škoda, da je literarizirani življenjepis ostal brez bolj poglobljenega uredniškega pregleda, preverjanja dejstev in korekcije površno zapisanih imen. 

V Sloveniji je več Igorjev Vidmarjev, samo enega pa pozna vsa vesoljna Slovenija. Tistega, ki pod etiketo ŠKUC R.O.P.O.T. organizira koncerte od zgodnjih osemdesetih in je v Ljubljano pripeljal vrsto svetovnih glasbenih imen ter z dejanji pripomogel k umestitvi Slovenije na evropski koncertni zemljevid. Tistega, ki je s svojim angažmajem kot novinar in kritik, založnik in promotor veliko pridonesel k razvoju domače glasbene scene. Tistega Igorja Vidmarja, ki je v osemdesetih letih vodil oddajo Rock fronta na Radiu Študent, zaradi katere se je ljubljanska mularija razbežala po domovih k radijskim sprejemnikom poslušat novo musko, med katero je natrosil kopico novic iz sveta punka, novega vala in alternativnega rocka, vmes priporočil kakšno knjigo ali film, opozoril na koncerte ter se z vsemi topovi lotil negativnih medijskih zapisov o punku in se brez dlake na jeziku lotil policijske represije in lova na punkerje. Zaradi zastopanja in zagovarjanja punka na vseh instancah so ga označili za punk ideologa, za povrh pa je v istem času, v prvi polovici osemdesetih, dvakrat po mesec dni odsedel v zaporu zaradi nošenja provokativnih bedžev in nato vrtenja Das Lied Der Deutschen v izvedbi Nico na Radiu Študent, ki je bila prepoznana kot nemška naci himna. … Tistega Igorja Vidmarja, ki z družbeno-političnimi komentarji v Studiu City še danes ne prizanaša nikomur. Igorja Vidmarja, ki je (bil) zraven takšnih in drugačnih omizij, krogov in omrežji, in to vedno kot neodvisni akter, institucija zase. Zato je naslov njegovega življenjepisa Samohodec izpod peresa Jurija Hudolina pravšnji, z eno besedo zaobjame Vidmarjevo življenjsko pot in poudari njegovo neuklonljivo držo in vztrajno voljo. Skozi zgodbo človeka, ki je večplastno aktiven, ki nastopa v različnih vlogah, ki kot aktivni državljan pogostokrat sodeluje pri številnih prelomnih dogodkih in pobudah, človeka, brez katerega bi bilo naše glasbeno-kulturno in družbeno-politično življenje precej drugačno in siromašnejše, sledimo razgibanemu kulturnemu in družbenemu utripu zadnjega pol stoletja. 

Vidmarjeve dogodivščine je Jurij Hudolin nabiral med srečevanji, druženjem in kramljanjem z Igorjem Vidmarjem po izbranih ljubljanskih lokalih, ki so Vidmarjevo dnevno delovišče, kjer je na tekočem z dogajanjem in z novicami s terena, v stiku z ljudstvom in na prepihu mnenj, polemik in argumentov. Njegove spomine, prigode, anekdote, doživetja in nenazadnje pronicljiva razmišljanja in prebliske o slovenski družbi je Hudolin z veliko mero prijateljskega spoštovanja in kancem fasciniranosti prelil na papir. 

V razgibanem literariziranem življenjepisu nastopa Igor Vidmar pod imenom Boban – zanimivo, ne Darko, kot ga je za njegovim hrbtom zaradi njegovega rednega oblačenja v črno kar nekaj časa naslavljala ljubljanska alterscena. To le še podkrepi avtorjevo naklonjenost do portretiranca. Igorja Vidmarja v preobleki lika Bobana srečamo v Hudolinovem opusu že v romanu Osnove ljubezni in zla (2016) in s tem junakom, bratom dvojčkom Igorja Vidmarja, si je Hudolin v Samohodcu odprl več manevrskega prostora za umetniško svobodo, lastne intervencije in domišljijo. Kronološko nastavljeni življenjepis portretiranca od malih nog do lanskih spomladanskih kolesarskih protestov je občasno prekinjen s suspenzi, odmiki in odskoki. Hudolin je povedanim in slišanim velikim in malim zgodbam slovenskega punka in alternativne scene ter popisu sodelovanj s Pankrti in Laibach, naci punk afere, Laibacha in plakatne afere, prirejanja Novega rocka in organiziranja koncertov … velikokrat dodal manj znane detajle, pripetljaje iz zakulisja, slučajna srečanja, usojene spodrsljaje, intimnejše trenutke in tudi vroče scene, obenem pa se ni izognil predstavitvi prenekaterega Vidmarjevega prijatelja, kolega, sodelavca in sodobnika. Razkrije tudi izhodišča in teoretske podstati njegove filozofije in drže, kot so YIP (Youth International Party), gibanje Abbieja Hoffmana in Jerryja Rubina, Hrup Jacquesa Attalija ter dela nemškega marksista in medijskega analitika Hansa Magnusa Ezensbergerja. Izvemo, kako mu je ameriški underground strip, s katerim ga je seznanil novogoriški sosed Kostja Gatnik, spremenil mladostniški pogled na svet, kako so ga Buldožerji povlekli v rock in popularno kulturo, Pankrti in punk pa v promotorstvo, kakšna so njegova poslovna etika in politična načela ter nenazadnje, koliko sta se v zadnjega pol stoletja spremenila svet in Slovenija. 

Poudarek v podnaslovu knjige, da je namreč napisana po nekaterih motivih življenja Igorja Vidmarja, vnaprej opozori, da so v njej tudi sive pege, kar je ob tako bogatem in razgibanem življenju opravičljivo in po svoje razumljivo. Vendar je ena takšnih peg, da ne rečem lukenj, zagotovo vloga in pomen Igorja Vidmarja za Radio Študent konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let. Ne le zaradi vplivnih oddaj Bodi tukaj zdaj!, Rock fronta, punk lestvice Pasjih 13 ipd., ampak zaradi Vidmarjevega teoretskega prispevka. Tekste, v katerih je Vidmar analiziral glasbeno industrijo, industrijo zabave, subkulture in razvijal tezo, da je družbenokritična glasba mladih tistega časa predvsem punk rock, bi bilo vredno izkopati, zbrati in objaviti. (To velja tudi za tekste iz istega časa Zorana Pistotnika, ki je s skovanko sodobna improvizirana glasba zastopal progresivne težnje v jazzu.) Ob tej teoretski plati nas Jože Vogrinc, ki je bil konec sedemdesetih urednik na Radiu Študent, v svoji zbirki esejev Popularna glasba opozarja, da je bil Vidmar med prvimi, če ne sploh prvi, ki so v etru Radia Študent nastopali kot radijski DJ. Ne gre spregledati niti tega, da je bil v istem času med pobudniki prvih snemanj električnih bendov na Radiu Študent. Te in druge pege Hudolin nadomešča z osebnimi, prijateljskimi vtisi o Vidmarju, takšnega, kot ga je spoznal med njunimi rednimi pomenkovanji na ljubljanski tržnici, pogostokrat v krogu drugih kolegov in znancev, ki so mu po potrebi dopolnili dokaj skromno izbrane pisne vire in literaturo, iz katere je Hudolin črpal. Res škoda, da v knjigi ni omenjen dokumentarec Črno in rdeče o Igorju Vidmarju Boruta Balažiča iz leta 1984, ne samo zato, ker je pozabljen in zaprašen, ampak ker bi Hudolinu lahko služil kot dodatni vir in navdih pri pisanju življenjepisa.  

Samohodec je prepojen z avtobiografsko karmo; ko Igor Vidmar ne govori v prvi osebi, je zraven kot prišepetovalec Juriju Hudolinu. Njegov glas prepoznamo v razmišljanjih, komentarjih in kritikah na račun tako nekdanje socialistične države kot poosamosvojitvene in aktualne kapitalistične in neoliberalistične družbe oziroma v zgodbah iz svinčenih časov in časov demokratizacije, osamosvojitve, privatizacije, tranzicije, tajkunizacije, korporativizacije. Četudi se je Hudolinu razgalil, mu ni povedal vsega, Hudolin pa se ni spustil globlje. Recimo, v knjigi pogostokrat omenjeni citat Marka Breclja, da »je Boban poslovno salo in mednarodni škodljivec«, ostane s svojo nepojasnjenostjo v zraku. Ni si privoščil raziskati tega konflikta, tega rivalstva ali te zamere med našima sivima eminencama. Ko piše o Vidmarjevem delu za tednik Kričač sredi sedemdesetih let, kamor ga je spravil Daniel Levski, ki ga je malo kasneje povabil še k pisanju za revijo Stop, spregleda ostro polemiko med njima, ki je sledila po Pop festivalu Moste '79, ali se je na festivalu izkazalo, da je na domači rockovski sceni prišlo do delitve nastopajočih in samega občinstva na t. i. hipijevsko in t. i. punkovsko ideologijo. Ta trivialni spor je v marsičem definiral dogajanje v osemdesetih letih in je bil po svoje usoden za nadaljnji razvoj dogodkov v slovenski popularni glasbi, kjer smo še vedno priče stihijskemu sporu med t. i. mainstreamom in t. i. alternativo. Nasploh je Hudolin skozi celotno knjigo bolj nagnjenj k romantiziranju, izognil se je zapletenim in konfliktnim situacijam na sami sceni, v katerih se je Igor Vidmar znašel, jih pogosto sam sprožil ali izprovociral. Še pomnite, tovariši, tisto petardo na simpoziju Kaj je alternativa?

Pustimo vnemar Brecljeve puščice ter številne druge pripombe in ošvrke, ki jih je (bil) deležen Igor Vidmar v svojem življenju. Seveda je unovčil svojo koncertno produkcijo, vendar iz tega ni zgradil imperija ali si prigrabil monopol, niti se ni podredil korporativnemu biznisu, ampak je vztrajal pri svojih načelih in se držal pravila, da je edino smiselno, če veš, kaj hočeš. Ena od odlik Igorja Vidmarja, ki se ves čas potiho vlečejo skozi roman, je njegova nagnjenost h koprodukcijam in kooperativnosti. Četudi zmeraj pušča vtis nedotakljivega in karizmatičnega samohodca, sta njegov lik in delo vedno usmerjena k skupnosti in družbi, v kateri nastopa kot njen aktivni člen, spodbujevalec in motivator, česar Hudolin ni spregledal. 

Pri pisanju o resničnih dogodkih si je Hudolin dovolil pofantazirati, ali kot zapiše na koncu knjige, da »se resnični dogodki v nekaterih pasusih prepletajo s fikcijo in avtorjevim predvidevanjem, kako je v resnici bilo«. Za vroče scene Bobana z nežnejšim spolom ne dvomim, da pa je domišljiji pustil prosto pot v nekaterih drugih resničnih dogodkih, ki so sicer zaprašeni v kolektivnem spominu, a vendarle živi in preverljivi, to pa je pošten strel mimo. Tako je na primer potvoril zgodbo o ljubljanskih hardkorovcih in Niet ter zraven prislinil Henryja Rollinsa, s katerim zasedba Niet ni nastopila. Šlo je za koncert z Youth Brigade v Domu Svobode v Šentvidu oktobra 1984, medtem ko je Rollins v Ljubljani prvič nastopil šele leta 1987, ko je bil spor med hardkorovci in Niet že passé. Kaj mu je bilo treba ustreliti, da so Babes In Toyland nastopile s Tožibabami v Ljubljani leta 1991, ko slednjih ni bilo več na sceni in se nekateri še dobro spomnimo, da je šlo za koncert s celjskimi predvozači  Baby Zdravo in Strelnikoff na predvečer osamosvojitve v preddverju Križank. (Mimogrede, oba primera sta preverljiva na spisku vseh koncertov v organizaciji ŠKUC R.O.P.O.T.-a med leti 1981–2016, priloženem na koncu knjige z izborom fotografij iz Vidmarjevega albuma.) Tudi tista o koncertu beograjskih Idolov leta 1984, na katerega so te prišli pljuvat ljubljanski ortodoksni punkerji, je debela. Ta koncert in incident se je zgodil leta 1981, ko je nastajala druga plošča Odbrana i posljednji dani (1982), subkulturna Ljubljana pa je bila leta 1984 že precej drugače razslojena. Nočem biti picajzlast, toda Hudolinova knjiga bo v prihodnje pač služila kot vir naše polpretekle zgodovine.

Knjiga Samohodec je bila objavljena ob lanskoletnem okroglem jubileju Igorja Vidmarja in pisec jo je očitno dokončal pod pritiskom roka oddaje teksta. Če uvod in prvo polovico knjige nosi žmohtno in izpiljeno pisanje, mladi Boban pa nastopa skoraj kot stripovski junak, kar je posrečena aluzija na navdušenost Vidmarja nad stripom v mladih letih, se od sredine knjige proti koncu prikrade naglica, ki je odpihnila ostrino hudomušnega peresa. Škoda, da je literarizirani življenjepis ostal brez bolj poglobljenega uredniškega pregleda, preverjanja dejstev in korekcije površno zapisanih imen.