Prisluhni školjki – svet Jadranskega morja v delu Manje Ristić in Robertine Šebjanič

Spletna založba Kamizdat je letos izdala zvočni posnetek z naslovom Hidden Adriatic Manje Ristić in Robertine Šebjanič, ki sta v soboto, 4. novembra, delo v živo predstavili v prostorih kavarne Pritličje v okviru večera Kamizdat rentgen in ga pospremili z nekaj zvočili, s katerimi sta nadgradili posnetek. Samo delo je zvočna podoba Jadranskega morja, posneta na različnih lokacijah od Dubrovnika do Kopra, med drugim na Korčuli, Visu in Silbi, a tudi v obalnih industrijskih mestih Splitu, Zadru in Reki ter ob reki Neretvi. Ker sta nam Manja Ristić in Robertina Šebjanič podvodni svet morja in rek, ki se vanj stekajo, osvetlili z več zornih kotov, se zavemo dragocenosti njunega dela, ki presega dokumentarnost in ostaja pomnik zgodovinskega prikaza nekega trenutka iz življenja morskih bitij ter obenem opozarja na svojo minljivost in krhkost.

Gre za tankočutno fresko bogatega podvodnega življa, katerega zvoki nam niso znani in jih umetnici odstirata s pomočjo terenskih posnetkov ter nam pomagata, da se vživimo v heterogeni zvočni svet, katerega podoba je za nas nova in izjemno zanimiva. Na posnetku smo slišali njegovo neokrnjeno podobo, v živo pa sta jo umetnici pospremili z zvoki raznih zvočil, od raztopljene cedevite v ozvočenem kozarcu do kovinske posodice, po kateri je Manja Ristić drgnila s paličicami, in drugih posegov v živo. Delo se prične z mešanico posnete vode in neznanega zvoka, ki zveni kot batiskaf. Sčasoma se v prostoru oglasijo zvoki ptičev, ki opozorijo na kopensko poreklo zvoka. In že se podamo na pot skozi pokrajino, ki se kmalu spet poveže z vodo. Poglabljanju v vodni svet se pridružijo zvoki v živo in izvajanje različnih zvočnih učinkov. Medtem ko je Manja Ristić z ustvarjanjem raznih zvokov bolj iskala zvočni izraz, je Robertina Šebjanič bdela nad izvajanjem posnete vsebine. Sobivanje posnetih in konkretnih zvokov je dalo novo podobo pristnemu vodnemu svetu, saj so se v trenutkih, ko smo se prepustili toku posnetih zvokov, mednje vmešavali konkretni zvoki in nas vrnili nazaj v času in prostoru. To nenehno sprotno prebujanje smo doživeli kot pendant morskemu zvočnemu obilju in njegovi kompleksnosti. Vezni člen med obojim je bila voda.

Zvočnima umetnicama gre zasluga za prikaz neraziskanega morskega ekosistema, ki postaja zanimiv za raziskovalce, in pri tem nista osamljeni, o čemer priča spremna beseda k posnetku, ki jo je poleg Manje Ristić napisal glasbenik in raziskovalec Chris Watson. Druži jih poglobljeno spoznavanje zvočne podobe podvodnega sveta, njegove favne in flore ter neraziskani svet njune komunikacije. Na neki način gre za v našem prostoru pionirsko delo zlasti na umetniškem področju, saj sta umetnici poglobljeno spremljali odstiranje zvočnega podvodnega sveta in sveta področij, ki mejijo nanj. Pri tem sta se srečevali ne le z neznanim zvočnim bogastvom, ampak na žalost tudi z zvočnim onesnaženjem podvodnega sveta. O svojih odkritjih lepo piše Manja v spremni besedi, kjer opisuje sodelovanje z Robertino in njuno skupno prizadevanje, da bi nam približali ta nadvse občutljivi in specifični ekosistem, katerega zvočni izgled večini ni znan. Opozorili sta na nevarno spreminjanje tega okolja zaradi posegov človeka vanj in na težke posledice, ki ga to ima zanj. Želeli sta ovekovečiti njegovo edinstvenost in neponovljivost ter ohraniti dokument, ki bo pričal o njegovi izjemnosti. Zvočno nas fascinira z bioakustičnimi zvoki morskih ježkov, rakov, školjk, rib, alg in delfinov; a brez človeškega ne gre − ti zvoki so prisotni zaradi zvočnega onesnaževanja vodnega prometa ter obvodne infrastrukture. Vse slišano nas navaja k premisleku o človekovi vlogi v tem izjemnem ekosistemu, o njegovem nezadržnem spreminjanju, obenem pa se ne moremo načuditi njegovemu notranjemu bogastvu in specifičnosti, ki jo neusmiljeno načenjajo masovni turizem, industrializacija obale, intenzivno onesnaževanje in globalno trgovanje.

Ker sta nam Manja Ristić in Robertina Šebjanič podvodni svet morja in rek, ki se vanj stekajo, osvetlili z več zornih kotov, se zavemo dragocenosti njunega dela, ki presega dokumentarnost in ostaja pomnik zgodovinskega prikaza nekega trenutka iz življenja morskih bitij ter obenem opozarja na svojo minljivost in krhkost.

Za uvod v delo umetnic je poskrbel zvočni umetnik Nitz (Tine Vrabič) s svojim delom ambientalnega značaja. Zvoki sami so se ponavljali in ustvarjali nekakšen zvočni tunel, po katerem potujemo kot po poetični monokromni, a zanimivi sferi, kjer je poudarek na počasni enoviti liniji, v katero posegajo drugi zvoki. Sčasoma se zvočna krajina spreminja in dobimo občutek novih zvočnih svetov, ki pronicajo do naših ušes, kot bi v valovih trkali ob obalo. Ta krajina se zvočno razvija in njene počasne metamorfoze nas dosegajo kot morsko plimovanje in nas sčasoma anestezirajo, da ublažijo postopne spremembe, ki se tako zmehčajo in postajajo pretočne. Znajdemo se v posebnem zvočnem svetu, po katerem se gibljemo kot po neznanem planetu in sproti odkrivamo njegov izraz.

Večer se nam je vtisnil v spomin zaradi aktualne zvočne interpretacije ter polemičnosti, ki jo prinaša tematika posnetega vodnega ekosistema. In z nostalgijo smo se spomnili večerov v Stekleniku.