Pristopi k improvizaciji: Ombak in odbooqpo trio

Neizrečeno pravilo pisanja o muziki zadnje leto je, da se ne izpostavlja vsakdanjih mehurčkastih okoliščin, če tega ravno ne terja predmet besedila ali kak dobro premišljeni angažma pisca. Pri dveh platah, ki se lahko že nekaj časa pretakata s spleta na napravo v glasbenem prizorišču lastne spalnice, gre za produkcijo, ki je nezmožnost koncertiranja še ni premočno zaznamovala. Posnetek Ombak tria prihaja iz kratke prekinitve koncertnega zatišja na lanskem festivalu Jazza v Cerknem, odbooqpo pa je neznanega datuma nastal v studijskih okoliščinah. Oba združujeta italijanske in slovenske glasbene improvizatorje. A glasba, predvsem improvizirana, se že dolgo posluša zunaj svojega naravnega okolja pred koncertno publiko. Če že noben od tu obravnavanih posnetkov ne implicira razmislekov o nezmožnostih ali možnostih prilagoditve na spremenjene produkcijske okoliščine, pa nove okoliščine zagotovo vsaj malo vplivajo na recepcijo. Od vse interaktivnosti in spontanosti izraziteje ostane le to, kar se je prevedlo v zvok, in ta je verjetno glavni razlog za tokratno pisanje o muziki, ki običajno ni prva izbira pisca tega prispevka. Plošča se s številnimi zvočnimi zasuki in preiskovanjem zvoka skozi interakcije ne zanaša na enotno dramatično linijo, kar je rezultat očitno izredno intenzivnega, a hkrati čuječnega in pozornega koncerta.

Ombak trio je v tem smislu malce težji zalogaj, a bi od njega težko pričakovali pretirano estetizacijo žive in akustične muzike, ki je dejansko nastala na koncertnem odru. Po še sveži prvi plošči in zaradi aktualnih razmer lani odpadle turneje je trio jeseni sprejel eno redkih priložnosti za živi nastop v Cerknem ter odigral koncert, ki ga je organizator izbral za letni prispevek k seriji koncertnih izdaj. Ta je z Ombak triom doživela celo vinilno različico. Trio deluje uigran, bržkone zato, ker se njegovi člani poznajo že iz drugih zasedb. Giovanni Maier na kontrabasu se s Cenetom Resnikom pojavlja od svoje prve izdaje Joyful Spontaneity, bolj nedavno pa v triih Watch for Dogs ter Jaz, drevo, kjer Maier kontrabas zamenja s čelom. Za ta inštrument poprime tudi v Ombak triu. Stefano Giust, vse od devetdesetih let v Italiji zelo ploden bobnar tako v akustičnih kot elektronskih projektih, ob Resniku igra tudi v konceptualno nekoliko drugače zasnovanem Mahakaruna kvartetu. 

Na Look for the Difference je igra živahna in preudarna, trio dinamiko razvija v interakcijah, ki se praviloma ne izgubljajo v skupinskih skrajnostih. Prostor interakcije je prepleten z Resnikovimi frazami, ki s ponovitvami ali razpleti občasno privedejo do klimaksa, a se hitro umaknejo spremembi zvoka, tehnike ali zmernim pavzam. Sicer pa Resnik prisotnost gradi na enakomerni vztrajnosti, v kateri ga ne zanima vračanje k občim mestom in nikoli zares ne prevzame vajeti, da bi speljal igro v masivne kolektivne sprostitve. Trio kot celota se ne razteza izrazito med solističnimi in skupinskimi ekstremi, vendar je koncertni posnetek vseeno poln dvigov in spustov, kjer pobudo prevzema zdaj eden, zdaj drugi, zdaj tretji in tako naprej. Maier iz čela izvabi tako basovske udarce kot barvitejši spekter godalnih zvenov, Guist pa se med swingovskim pulzom zna umakniti v ozadje, da bi v njem našel zalet za barvitejšo rabo tolkal, ki bi jih ponekod lahko opisali kot zarisovanje abstraktnega prostora. Plošča se s številnimi zvočnimi zasuki in preiskovanjem zvoka skozi interakcije ne zanaša na enotno dramatično linijo, kar je rezultat očitno izredno intenzivnega, a hkrati čuječnega in pozornega koncerta.

Prvenec odbooqpo je izšel sredi decembra lani, a ima trio za seboj že več klubskih in vsaj en festivalski špil. Odbooqpo trio je nastal po razširitvi zasedbe hBar, v kateri flavtist Paolo Pascolo in Alberto Novello z modularnim sintetizatorjem strukturirano improvizacijo utemeljujeta na principih kvantne fizike. Po pridružitvi Vida Drašlerja je trio prešel v odprto improvizirano formo in kot lahko razberemo iz intervjuja, ki ga je na spletni strani Centralala dal domači tolkalec, razpon med elektronskim in akustičnim v marsičem diktira medsebojno odzivanje, kar še bolj pride do izraza v procesu snemanja. Z izjemo najdaljšega kosa Topotron, ki je nastal med intenzivnimi vajami v Topolovem, je bila plošča posneta v zagrebškem studiu, zato je med igro bolj kot fizična interakcija med člani v ospredju odzivanje na sam zvok, ki zaradi elektronskega šuma in občasnih učinkih zamika deluje izrazito zvezno in blokovsko. To daje celoti toplino, posnetek pa je že ob prvem poslušanju precej dostopen. Hitro se privadimo dvoglasja umirjenega elektronskega piska, okoli katerega poplesavajo toni flavte v sorodnem zvočnem registru, ki mu nadrobljeni zamolklo pridušeni udarci na bobnih dodajajo občutek prostorske razdalje. Drugod se igra večkrat zasuka. Dolge tonske bloke si Pascolo in Novello večkrat izmenjata ali pa se flavtist z Drašlerjem previdno spusti v bolj klasično improvizacijo, ki ji da Pascolovo izrazito nagibanje v raziskovanje zvena poseben značaj. Med daljšimi zveznimi toni in njihovim drobljenjem se ustvarita skoraj simultana toka trajanja, končni učinek pa je razpetost med zvočnimi bloki z učinkom kontinuitete in dinamiko improvizacije, ki poudari vtis abstraktnega popotovanja in postopnih presenečenj. 

Nedavni izdaji Ombak in odbooqpo triov  smo tako dobili možnost dveh raznovrstnih tipov poslušanja, obe pa hkrati pomenita prepotrebno vzdrževanje kontinuitete in vezi, ki se je skozi desetletja pletla med slovenskimi in italijanskimi improvizatorji in zdaj živi skozi miniaturni zasedbi v opazno raznolikih učinkih.