25.08.2020
Projekt Lazarus
S šestim koncertom – Projektom Lazarus - se je končal letošnji 38. festival SEVIQC 2020.

Malokdo ve, da je Klemen Ramovš (Zavod ARS Ramovš) pričel s svojo idejo in realizacijo festivalov zgodnje glasbe že leta 1982, in to v Radovljici, kjer se pod drugimi taktirkami odvija še naprej. Ramovš pa je festival leta 1997 preselil v Brežice, v dolenjsko-štajersko okolje, in ga preimenoval v SEVIQC = Semper viva quam creata (= Vedno živa, kakor ustvarjena). Pod samostojno blagovno znamko se je doslej odvilo že 748 dogodkov na 107 zgodovinskih in še 20 drugih lokacijah v 53 slovenskih občinah: 609 koncertov zgodnje glasbe z 61 festivalskimi predtakti (pogovori z izvajalci, predstavitve lokalnih znamenitosti, ki jih kreira Ramovš), 10 retrospektivnih projekcij filmov, 12 promocijskih dogodkov, 7 razstav, 13 sklopov usposabljanja, 11 rezidenc z mladimi in nadarjenimi umetniki (projekti »eeemerging«), 20 predavanj ter 6 simpozijev in konferenc. Zavidljiva bibliografija, ki je nazadnje celo ne zna ustrezno vrednotiti resorna slovenska kulturna politika. V tem italijanskem in latinskem jezikovnem idiomu so bili prepričljivi, precizni in so več kot dosledno orisali glasbo iz prve polovice 17. stoletja srednjeevropskega glasbenega prostora. Oba pevca sta solistično in v duetih predstavila vse slogovne tipike baročne glasbe: črno-belo, spremljajoči organist pa ju je spremljal spremljevalno prefinjeno; ves čas je bil v ozadju in kar je pravilo takšnih ali drugačnih izvedb basa continua (spremljajočega basa).
Če so že letošnji festivali na Slovenskem zaradi znanih razmer redkost, pa je bil zadnji letošnji iz brežiške ponudbe še posebno drugačen, a še vedno mednaroden. Na njem je v Hudičevem turnu v Soteski pri Novem mestu nastopila le trojica od sicer 14 članov vokalno inštrumentalnega Projekta Lazarus: Daniela Perosa (sopran), Robert Palić (bas) in Franjo Bilić (orgelski portativ in umetniški vodja). Naslednja posebnost je bila, da so umetniki nastopili na nam nevidnem mestu v prvem nadstropju omenjenega stolpa in je do nas prihajal zvok le po stopnišču skozi odprta vrata in da se nas je zaradi omejenosti prostora in spoštovanja vseh predpisov nabralo le šestindvajset poslušalcev. Ime Lazar (brat Marije in Marte, ki ga je Jezus obudil od mrtvih) simbolizira »vstajenje« hrvaške glasbe z začetka 17. stoletja. Tokrat smo lahko slišali glasbo hrvaških in tudi pri nas precej popularnih skladateljev pozne renesanse in zgodnjega baroka: Tomasa Cecchinija, Vinka Jelića in Ivana Lukačića. Dodatna spodbuda za repertoar ter gostovanje pri nas je letošnja 400-letnica izida Lukačićeve zbirke motetov Sacrae Cantiones (1620). V tem okviru se je sukala glasba oziroma prva sodobna izvedba omenjene hrvaške glasbene dediščine. O popularnosti in kvaliteti ansambla pričujejo njegove uvrstitve na najuglednejše domače in tuje festivale, na Seviqcu, denimo, smo ga tokrat slišali že tretjič. Znanstvene raziskave, priprave in izdaje v tisku v sodobni notaciji, izvedbe-koncerti, snemanja in elektronske glasbene izdaje samo potrjujejo kakovost in vsestranskost glasbenikov tega sestava.
V Hudičevem turnu so se torej predstavili v omejeni zasedbi in odpeli solistična (monodična) dela – baročne arije in dvospeve iz skladateljske dediščine Cecchinija, Jelića in Lukačića. V tem italijanskem in latinskem jezikovnem idiomu so bili prepričljivi, precizni in so več kot dosledno orisali glasbo iz prve polovice 17. stoletja srednjeevropskega glasbenega prostora. Oba pevca sta solistično in v duetih predstavila vse slogovne tipike baročne glasbe: črno-belo, spremljajoči organist pa ju je spremljal spremljevalno prefinjeno; ves čas je bil v ozadju in kar je pravilo takšnih ali drugačnih izvedb basa continua (spremljajočega basa).
Vredno je bilo trojico iz Projekta Lazarus še enkrat povabiti na naš ugledni festival, vredno ji je bilo prisluhniti in vredno se je bilo samo zaradi glasbe same tudi v teh izjemnih trenutkih potruditi za sprejem.