Prostori brez robov

»Vmesje je prostor brez robov in gladkih sten. Je vse, česar se ne da stlačiti v predalčke ali spraviti v red. Ni to, kar je bilo, niti tisto, kar še bo. Je prostor vsega mogočega in nemogočega. V njem odmevajo muzike sedanjih, prihodnjih in preteklih časov.«

Which Side Are You On ali Na kateri strani si je ob proslulih vstajah saj-vemo-kdaj precej močno zvenela med protestniki. Pesem Florence Reece sta predelala Katarina Juvančič in Dejan Lapanja in postala je ena od glasnejših himn protestov. Na albumu takrat ni izšla, kot tudi ne nekatere druge »vmesne« pesmi, ki sta jih izvajala. A njuna glasbeno-popotniška zgodba z začetki na KantFestu in kompilaciji Vala 202 Imamo dobro glasbo si je hitro prislužila svoj prostor med eminentnejšimi novodobnimi dogodki slovenske scene; tiste, ki je ne boste slišali v dvorani Tabor v novoletni oddaji, a kljub temu obstaja tako v »ljudskem« kot »umetniškem«, če privzamemo, da gre pri »ljudskem« za t. i. »korenine«, folk glasbo, in ne za z onkraj meje prihlapčevano veseljačenje, ki ga mediji prodajajo kot »slovensko«. Folk glasba je sicer širok pojem, kot je širok pojem uglasbena poezija, in obojega se duo Juvančič–Lapanja še kako dobro zaveda.

Po dvojcu Selivke in Hope’s Beautiful Daughters, kjer se je ljudsko izročilo srečalo s poezijo, je tu »vmesni čas«, v katerem bojda nastajajo uspavanke za odrasle, a še pred tem se je spodobilo pogledati v arhiv in pretuhtati, ali bi bilo primerno ponuditi nekakšen intermezzo pred tretjim dejanjem. Tokrat v na videz ne naravnost konceptualni obliki, a če pogledamo podobno umerjene izdaje, denimo ploščo Can’t Forget (2015) pokojnega Cohena, ugotovimo, da je tudi koncept lahko dovolj širok pojem. Protagonista sta na pričujoči plošči s primernim naslovom Vmesje postregla s širokim razponom svojega delovanja, od odzvena »škotske« zgodbe z omenjene druge plošče do pesmi, ki so ostale nezbrane, lahko tudi »razseljene«, zgodbe iz »prostora«. Kar je nastalo, sta protagonista ponudila brez zavezujočih finančnih obvez v sodobni, digitalni obliki na strežniku storitve Bandcamp, kar pomeni, da od prislovične domače škrtosti, ko gre za podporo kakovostnih glasbenikov, bržčas ne bosta imela niti za čaj, zna pa njuna poteza odmevati širše in dlje; tudi tam, kamor je že zaneslo njune ljudske legende in kjer pogosto nastopata, se pravi v tujino ali med tiste redke naše ptice, ki vidijo prek lastnega kljuna. Ali kot sta povedala za naš portal: »Kot odjemalec/ka godb imaš kljub brezplačnemu dolpotegu vedno možnost, da na dar takoj recipročno odreagiraš s kakšnim evrom podpore (po lastnih finančnih zmožnostih, presoji, okusu ipd.). Kot kažejo paypal izpiski, so tujci s tovrstno institucijo potlača (vsaj na tej spletni platformi) veliko bolje seznanjeni.« Sama pravita, da gre za pesmi, ki so nastale ob posebnih priložnostih in na Bandcampu ob vsaki pesmi najdete tudi kratko spremno besedo.

In kakšna je pod drobnogledom glasba, ki jo srečamo na Vmesju? Zvečine intimno in minimalistično aranžirana, čeravno z nekaterimi pomembnimi »odkloni«, kot je na primer rockersko avtorska protestna pesem Ta mašina ubija fašiste, ki je nastala ob zasedbi Filozofske fakultete leta 2011 in je ena najzgodnejših pesmi na plošči, če ne celo najzgodnejša. Klasična rockerska multiinštrumentalistična ostrina Dejana Lapanje učinkovito dopolnjuje Katarinin avtorski protest, sploh ker se zgodba nadaljuje v bolj lirično-pripovedne, minimalistične ravni svetovne poezije in izročila ter, denimo, besednih iger Jamesa Clerka Maxwella v countryjevsko obarvani Cat’s Cradle Song. Never Wed An Old Man in Yellow’s On The Broom segata v škotsko kulturno zakladnico, prva z »osamelim« glasovnim aranžmajem Katarine Juvančič in druga z minimalističnimi folkovskimi kitarskimi posegi Dejana Lapanje. 

Indijski mojster violine Sharat Chandra Srivastava na plošči gostuje dvakrat, v priredbi prekmurskih Vencev in v Katarinini avtorski pesmi o usodi njene prababice in pradeda Pismo v Kanado, kjer se srečata rockerska akustika Lapanje in Srivastavova violina; ta dvojec stoji na sredini plošče, kot skorajda neizogibno izhodišče za pesem Screaming In Silence, ki je neke vrste angažirana izpoved o obstoju sredi ničesar. Podobno zanimiva je izvedba All Apologies z repertoarja Nirvane, katere aranžma bi lahko prišel s katere od angleških plošč iz obdobja 1967/68 ali z MTV Unplugged, kjer je Nirvana postregla s svojo vizijo neofolkovskega čutenja za grunge generacijo. Čisto za konec, po avtorski Luknjarski, je tu še Na kateri strani si – in tako ob branju spremnega zapisa postane jasen koncept pričujoče plošče: ne gre toliko za spajanje več zvočnih svetov dua in za čudenje, kako se ti spojijo v celoto, ki ne potrebuje veliko kompromisov, pač pa bolj za zapis koncerta s pesmimi, ki jih ne boste dobili na studijskih ploščah. Studijsko »koncertno« delo torej, če vemo, da protagonista prihranita omenjeno protestno himno za »amen«, kot zapiše Katarina. 

Čeravno v primeru dua Juvančič–Lapanje srečujemo večinoma oznake »folk« in »etno« (s prednostjo folka), bi bilo takisto zanimivo, če bi posnela rockovsko ploščo, morda celo s prihajajočim konceptom uspavank za odrasle; to bi bila zanimiva in zahtevna naloga. Šredanje za lahko noč? Če bi ga aranžmajsko utemeljila. Morda bi jima uspelo, vsaj glede na to, da na Vmesju z lahkoto prihajata v bližino »kričečega«, zlasti po tisti »bookendovski«, angažirani drži, ki začne in konča ploščo. Hej, morda pa je tudi to koncept? Dedku Mrazu vsekakor hvala za novoletno darilce.