16.03.2020

Prostorska stiska glasbenih nevladnikov

Preverili smo, pod kakšnimi pogoji v svojih ali najetih prostorih delujejo glasbene organizacije. Kako hitro je lahko organizacija ob prostor, v katerem deluje, se je pokazalo ob kalvariji, ki jo je doživela Cirkulacija 2, ko je januarja letos ostala brez prostorov.

Dušan Mijanović

Tovarna Rog - Cirkus (session)
Foto: © Zavod Sploh

Cirkulacija 2 je umetniška iniciativa iz Ljubljane, ki se zavzema za dolgoročno vzdrževanje skupnega delovnega in predstavitvenega prostora (hiše umetnikov) ter skupnega delovanja na področju sodobne umetnosti. Vse se je pričelo kot neformalno delovanje leta 2007. Že čez dve leti se je iniciativa organizirala kot Društvo za interdisciplinarnost, samoprodukcijo in cirkulacijo sodobne umetnosti. »Že kakšno leto pred l. 2007 sva se Stefan Doepner in Borut Savski začela resno zanimati za ustanovitev neke vrste laboratorijskega kolektivnega prostora za bolj skrajne umetniške namene, t. i. hiše umetnikov. Tam bi potem lahko marsikaj potekalo veliko intenzivneje, saj zastopamo tezo, da se prek sodelovanj stvari ne le seštevajo, ampak multiplicirajo. Med raznimi prostori, ki sva jih pogledala, so bili različni zapuščeni prostori Mestne občine Ljubljana, deli obubožanih tovarn, kot je Pivovarna Union itd. Toda brez uspeha. V l. 2007 smo potem pristopili k nekdanji tovarni Rog in preko tamkajšnje skupščine dobili v uporabo lep prostor, vendar brez elektrike. To nas ni ustavilo, tako da smo lahko začeli z intenzivnimi dejavnostmi. Leta 2009 smo postali Društvo za interdisciplinarnost, samoprodukcijo in cirkulacijo sodobne umetnosti Cirkulacija 2 in začeli intenzivno samostojno nastopati na javnih razpisih. Dokaj uspešno,« je povedal Borut Savski. Kolikor obstaja različnih organizacij, toliko različnih pogledov je na upravljanje, najem, lastništvo prostorov. Sogovorniki so podali nekatere uporabne predloge glede upravljanja s prostori. Če je iz prispevka razvidno, da je na območju Mestne občine Ljubljana uradna prostorska politika glede dodeljevanja prostorov nevladnim organizacijam dvojna, pa je na ravni države sploh ni. Izguba prostora je za vsako organizacijo hud udarec, tako zanjo kot za uporabnike prostora, še posebno v predelih Slovenije, kjer je število nevladnikov bistveno nižje kot v velikih mestih. Smiselno bi bilo, da se vzpostavi neodvisna služba, ki bi organizacijam ob izgubi in iskanju prostorov stala ob strani, saj je produkcija na dolgi rok le v primernih pogojih kvalitetna.

Po sedmih zelo aktivnih letih so se sredi leta 2014 preselili v nekdanjo Tobačno tovarno Ljubljana, kjer so presenečeni dobili v najem poleg osnovnega prostora še 400 m2 hale. V naslednjem letu se jim je kot štiriletni sofinancer pridružila Mestna občina Ljubljana, kar je imelo za posledico, da so lahko v štirih letih na najboljši način izkoristili možnosti velikega prostora, ki so ga uporabljale tudi druge sorodne organizacije. Ob tem so ohranili raziskovalni pristop in izmikanje prežvečenim formatom skoraj pri vseh udeleženih projektih. Na začetku leta 2020 pa so ostali brez teh prostorov, saj so bile končne pogodbene zahteve novega lastnika finančno popolnoma nerealne. »Na vsak način je selitev izjemen napor. Hkrati pa tudi pomaga ohranjati pozornost. Vsak nov prostor je poln izzivov in drugačnih rešitev. Splošna dinamika načinov delovanja Cirkulacije 2 se ohranja, saj ni časa za spanje. Velik del opreme Cirkulacije 2 je lastnina članov, zelo malo je skupne. Veliko opreme je v stalni reciklaži. Del tega so tudi umetniška dela,« je dejal Savski.

Cirkulacija 2 je lani gostila razstavo in dogodek v produkciji KUD-a Trivia z naslovom Razprostor. »Dogodek je bil zaključek del izobraževalnega projekta KUD-a Trivia. Brezposelni udeleženci projekta so se izobraževali za delo v kulturi in umetnosti. Seveda se je projekt napajal iz evropskih sredstev za izboljšanje socialnega položaja brezposelnih. Udeleženci so družno sami določili naslov in široko polje pomenov. Razprostor je tako pomenil prostor, ki je prazen, zapuščen, obseden, zaseden, sposojen ali negativen. Avtorji so pristopali z različnih zornih kotov in z različnimi pristopi, kar je vključevalo fotografijo, literaturo, poezijo, lutke, intermedijsko umetnost in likovno inštalacijo,« je Savski opisal lanskoletno delavniško premišljevanje o prostoru.

Po zagati ob izgubi prostora v Tobačni je Cirkulaciji 2 na pomoč priskočila Mestna občina Ljubljana in ji dodelila prostore v Podhodu Ajdovščina, ki naj bi jih naselili marca. »Podhod Ajdovščine je za nas odličen prostor, razporeditev prostorov je idealna. Omogoča kopico dejavnosti, tako da bo skoraj zanesljivo postal vozlišče za raznolike pristope v umetnostih. Oživljanje za nas pomeni promocijo žive umetnosti, tako da bomo hoteli presegati dolgočasje razstav objektov. To pomeni predvsem bolj performativne in vizualno efektivnejše pristope, sodelovanje več raznolikih avtorjev, prehajanje prek meja običajnih načinov javnih dogodkov. Veliko bo tudi glasbeno-zvočnih pristopov, ki skušajo le nekoliko gledati izven meja glasbe. Z delovanjem začnemo takoj, ko se zadosti formalnim pogojem v zvezi z najemom,« je dejal Savski in dodal, da v Ljubljani opažajo kar precej praznih prostorov. »Hkrati se nam zdi, da pri lokalnih urbanistih ne obstaja želja, da bi v smeri povečanja raznovrstnosti izložb razmišljali izven malih pridobitnih prostorov. Nekatere izložbe so tako zaplankane, saj so notri npr. masažni saloni itd. Ni posebne želje po reanimaciji ulic. Za prazne prostore na ulicah bi verjetno morala biti neka javno izražena urbanistična nuja, da se jih čimprej na najboljši možni način oživi. Luči, ljudje in to. V našem primeru se zavedamo možnosti, ki jih nudi velik navzven odprti prostor, in skušali ga bomo maksimalno izkoristiti.«

Na prostorsko problematiko nevladnih organizacij, saj so brez prostorov ostali kulturniki in umetniki, ki so delovali na Kersnikovi 4, ter Kreativni center Poligon v Tobačni, so na tradicionalni letni konferenci 3. februarja opozorili v Društvu Asociacija. Na novinarski konferenci so predstavili stanje na področju pisarniških in skladiščnih prostorov, saj sta to dva tipa prostorov, ki prečita potrebe vseh poklicnih nevladnih organizacij na področju kulture in umetnosti. Izkazalo se je, da velika večina organizacij deluje v zelo majhnih pisarnah, katerih kakovost ocenjujejo večinoma kot neustrezno, poleg tega pa skoraj 80 % organizacij ocenjuje, da potrebuje dodatne prostore. Pri tem jih večina meni, da potrebujejo relativno majhne dodatne prostore, ki pa so preferenčno lokacijsko postavljeni v kontekst podobnih organizacij. Prav tako so izrecno nezadovoljni z obstoječo infrastrukturo, kar zadeva skladiščne prostore. Kar 80 % vprašanih bi potrebovalo dodatne prostore te vrste, pri katerih pa je nujna ustrezna infrastruktura, ki omogoča dostopnost in transport večjih predmetov. »Ne mine leto, ko se ne zgodi neprijetno presenečenje, da nekdo ne izgubi prostorov, ki jih obiskovalci jemljejo kot samoumevna. Presenečeni smo tudi, kako slabo ocenjujejo svoje prostore, saj jih večinoma ocenjujejo kot neprimerne,« je povedal Uroš Veber, podpredsednik Društva Asociacija. Ocenil je, da je v praksi politika Mestne občine Ljubljana dvojna. »V Strategiji razvoja kulture je bilo zapisano, da je treba urediti problematiko prostorov nevladnih organizacij. To je pisalo v prejšnji strategiji, ki je veljala do leta 2019. A vse skupaj so zajeli le v eni povedi. Neko splošno zavedanje o problematike je torej obstajalo, a do pravih sistemskih ukrepov ni prišlo. Politika znotraj Mestne občine Ljubljana je tako dvojna. Na eni strani jo predstavlja Oddelek za ravnanje z nepremičninami, ki skrbi za čim bolj ekonomsko smotrno izrabo prostora ne glede na namembnost oz. družbeno funkcijo. Na drugi strani pa je Oddelek za kulturo, ki se zaveda potreb in si prizadeva, da se kulturi nameni prostore v skladu s potrebami, in to pod čim boljšimi pogoji. Zaradi tega kresanja logik je torej potrebna bolj razdelana strategija. V tem smislu je treba pohvaliti ravnanje pri reševanju problema Cirkulacije 2, v primeru katere je Mestna občina Ljubljana hitro reagirala in locirala primerne začasne prostore. Da bi jih le začeli čim prej uporabljati! Po drugi strani pa, če karikiram, je v Ljubljani veliko prostorov, ki so imeli pomembno kulturno funkcijo, ki so se meni nič, tebi nič prodali. Zadnje čase so znani zapleti s Kersnikovo 4. Mestna občina Ljubljana, ki je bila solastnik tega objekta in je vedela, da je v njem deluje ogromno umetnikov in nevladnih organizacij, je te prostodušno odprodala. Tam so delovale številne organizacije, prostori za vaje, likovni ateljeji ... Prostor je praktično spomenik v kulturnem tkivu Ljubljane. Vse to pa se zdaj prazni ali pa se je že izpraznilo. In če primerjamo ta dva pola, vidimo, da jasne politike ni oz. da je ta shizofrena. Vsaj dve logiki ravnanja se torej znotraj občine med seboj močno tepeta in ne prideta skupaj. To pa je najslabše za vse, ker povzroča frustracije in škodo z vidika vseh vpletenih. Te dni se piše nova strategija za razvoj kulture na področju Mestne občine Ljubljana in upamo, da bodo ukrepi glede prostorov zdaj bistveno bolj razdelani, saj odgovor ne more biti večna improvizacija oz. prepih kriterijev, v katerem enkrat prevlada ena, drugič pa druga logika,« je razložil Veber.

Uroš Veber, ki kot koordinator programov deluje v Projektu Atol, je opisal tudi primer dobre prakse sodelovanja z Mestno občino Ljubljana, ko so tri organizacije (Projekt Atol, Društvo Ljudmila in Zavod Delak) pridobile prostor v osmem nadstropju stolpnice nekdanje Avtotehne na Bavarskem dvoru. Prostor so poimenovali osmo/za. »Projekt Atol je od nekdaj okleval, ali bi sploh imel svoje javne prostore ali ne. Še danes interno velja premislek, da vodenje prostorov hitro vodi v ukalupljanje vsebin v nekaj, kar je organizatorju najbolj priročno. Se pravi, če imaš svojo galerijo, upravljaš z lastnim prireditvenim prostorom ali svojim odrom, intuitivno izbiraš projekte, ki sodijo v prostore, v katerih deluješ. Po eni strani tako sprva niti nismo želeli imeti svojega prostora, saj nam je kot prezentacija umetniških del bolj pomemben sam razvoj. A kot organizacija brez lastnih prostorov na dolgi postajaš neviden tudi za sofinancerje, ki včasih ne ločijo med organizacijami in lokacijami. Danes si seveda delovanja brez osmo/ze težko predstavljamo, a obenem je bilo in bo za nas zelo pomembno, da je to primarno skupen prostor treh organizacij. Na nek način tudi nismo pod pritiskom zapolnjevanja prostora z javnimi vsebinami, temveč moramo kvečjemu nekatere vsebine, ki jih sprva mislimo za osmo/zo, zaradi prezasedenosti prostora seliti drugam.
Kako smo torej prišli do prostora? Sestavilo se je več zgodb – z Društvom Ljudmila smo že prej sodelovali pri rabi prostorov (prostori na Kersnikovi 6). Moramo jim biti zelo hvaležni, da so nam omogočali souporabo prostorov na Rimski ulici. Toda tudi ti prostori so bili, podobno kot sedaj Kersnikova 4, v lasti MOL-a ter naenkrat prodani. Še danes ne razumem, kako je do odprodaje sploh lahko prišlo, ko je bilo pa povsem jasno, čemu je bil ta prostor dolga leta namenjen. Sočasno je tudi Zavod Delak, s katerim nas prav tako veže zgodovina, moral z lokacije v stolpnici nekdanjega SCT-ja. Vsi trije smo torej iskali prostor za izvajanje svojih programov. Istočasno je prostore izgubil MoTA (Muzej tranzitornih umetnosti) in takrat je prišlo do premika. Kolegi z MoTA si bili pomemben katalizator na MOL-u, brez katerega se stvari v nekem trenutku morda ne bi premaknile z mrtve točke. Tudi MoTa je namreč takrat izgubil galerijo v lasti občine, torej prostor nekdanje trgovine Lovec, ki je bil prav tako odprodan. Ta prostor je v nekaj letih delovanja začel nositi zelo pomembno funkcijo v Ljubljani, in očitno je to Oddelek za kulturo prepoznal in se močno angažiral. No, kmalu smo za prostor ostale zainteresirane le tri organizacije, saj MoTE ta ni zanimal; prostora niti ni bilo dovolj za vse štiri. Ko se je za naše potrebe zavzel še župan, so se zadeve končno začele zares premikati. In še dobro, danes bi tako ali tako tudi tri osmotske organizacije z vsebinami zlahka zapolnile še eno dodatno nadstropje.«

Še pred uradno otvoritvijo 21. decembra 2017, ko se je predstavila odmevna interaktivna zvočna postavitev Partíja Mateja Stupice in Jake Bergerja – Brgsa, jih je čakalo še nekaj birokratskih zadev. Potrebno je bilo zagotoviti minimalna sredstva za predelavo prostora, saj so bile to prekatne pisarne. Pogodba je zaradi zahtev MOL-a sklenjena le za vsako leto in jo letno obnavljajo. Zato v prostor težje investirajo, a upajo, da bodo ob pomoči projekta konS kmalu postali še močnejše vozlišče. »Kljub temu da smo obenem razvojni in prezentacijski prostor, nismo prav nič sramežljivi v smislu prireditev. Glede na naše prostore imamo res veliko frekventnost dogodkov in mislim, da se bo letos število javnih dogodkov približalo stotici. Če pri tem upoštevamo, da se julija in avgusta ter v prvih tednih januarja število prireditev zmanjša, je povsem jasno, da se v tem multifunkcionalnem prostoru res ogromno dogaja. Upoštevajte še, da razstave seveda ne moremo postaviti in podreti v enem dnevu. Prostor je v tem smislu, ko ne premoremo niti stalne tehnične ekipe, že prezaseden in najde se zgolj kakšna škrbina v koledarju. V tem smislu je zunanjim sodelavcem priti naproti pri enodnevnih dogodkih, kot so zvočne serije, npr. dogodki založbe Kamizdat ali serije FriFormA\V,« je dodal Veber.

Producent Luka Prinčič, predstavnik za Kamizdat in zavoda Emanat, ki s svojo dejavnostjo gostuje v različnih prostorih, je podal zanimiv pogled na upravljanje s prostori. »Zdi se mi, da je bolj kot lastništvo pomembna prava primernost prostora. Bolj je pomembno, kdo s tem prostorom upravlja. Sicer ne vem, če pri nas to obstaja, toda vloge skrbnika infrastrukture in producenta kulturnih dogodkov in produkcij bi morale biti ločene. O temu se veliko pogovarjamo na uprizoritvenem področju. Kdorkoli je javni financer, ali je to mesto ali ministrstvo, naj vlaga in financira v prostore zato, da bi obstajala infrastruktura za posamezno področje. Te investicije bi bile najoptimalnejše, če ne bi bilo konflikta interesov, saj vse prevečkrat prihaja do konflikta interesov, ker se daje prednost lastnim produkcijam.«

Tudi Zavod Sploh s svojimi cikli Confine aperto (Radio Slovenija, Španski borci, Gromka, Menza pri koritu, Rojišče na Vrhniki, ŠKUC, GT 22 Maribor), Zvokotok (Portorož, Španski borci, Cankarjev dom, Radio Slovenija), Ventilator (Španski borci, GT 22 Maribor), Neforma (gostovala je na raznih prizoriščih po Sloveniji, čeprav so njen domicil Španski borci), Sluhodvod (Portorož, Španski borci, Cankarjev dom, v letošnjem letu bo gostoval na raznih lokacijah) in Festivalom Neposlušno (Španski borci) ter delavnico Raziskava refleksija (Španski borcih, zadnje tri mesece tudi na Akademiji za glasbo) se spogleduje s pridobitvijo lastnega prostora. »Po 20 letih uporabe najrazličnejših prostorov vidim kot edino možnost obstanka in smisla nadaljevanja Zavoda Sploh, da v čim krajšem času nujno dobimo svoj prostor. Majhen prireditveni prostor, kjer bi lahko na svoj način razvijali program. Ker sedaj se moramo prilagajati vsakemu prostoru, v katerem gostujemo. Zaenkrat o temu le razmišljamo, nekaj časa bomo počakali, da se uredijo zadeve s Cirkulacijo in da uporabniki Kersnikove najdejo primerne prostore, ker ne bi radi šli v tekmo z njimi. Zelo sem zadovoljen z vsemi prostori, v katerih smo gostovali, tako z raznoliko akustiko teh prostorov kot tudi z upravljalci teh prostorov, s katerimi imamo kar dobre odnose, saj prihaja do simbiotičnega razmerja. Oni dobijo program, mi dobimo možnost izvedbe programa. Poudaril bi, da mi je zelo žal, da v Menzi pri koritu na Metelkovi, ki je bil včasih eden najbolj aktivnih prostorov, stvari ne potekajo, kot bi morale,« je dejal vodja Zavoda Sploh Tomaž Grom, ki prednost lastnega prostora vidi v tem, da bi glasbena skupina v istem prostoru razvijala idejo več dni ali cel teden zaporedoma in jo ob večerih v istem prostoru predstavila. S tem se glasba in ideja razvijata na čisto drug način, kar je praksa v večjih mestih.

Zaradi trušča o prostorih med nevladniki, ki so ga sprožile minule izselitve, in z ozirom na kandidaturo Ljubljane za evropsko prestolnico kulture leta 2025 se je 20. februarja v CUK-u Kino Šiška odvila okrogla miza z naslovom Produkcijski pogoji za kulturo: izziv in dolžnost za EPK. Mesta ni brez kulture, kulture ni brez umetnic in umetnikov, ti pa skupaj s široko paleto drugih ustvarjalcev na področju kulture potrebujejo ustrezne produkcijske prostore. Simon Kardum (Kino Šiška, član Delovne skupine za pripravo kandidature Ljubljane za Evropsko prestolnico kulture 2025) je kot moderator okrogle mize dejal, da so se zbrali, ker je Ljubljana 6. februarja objavila prijavno knjigo za kandidaturo EPK 2025. 27. februarja se je mednarodna komisija odločila, katera od šestih slovenskih mest (Mestna občina Kranj, Občina Lendava, Mestna občina Ljubljana, Mestna občina Nova Gorica, Občina Piran – Comune di Pirano in Mestna občina Ptuj) so se uvrstila v drugi krog. »Vsi se zavedamo, da je Slovenija tako drobcena dežela, da si bomo medsebojno čestitali, ne glede na to, kdo gre naprej, v to bodite prepričani,« je tedaj zagotovil Kardum. V drugi krog so se uvrstili Mestna občina Ljubljana, Mestna občina Nova Gorica, Občina Piran – Comune di Pirano in Mestna občina Ptuj. Kot prvemu sogovorniku je pripadla beseda Borutu Savskemu, predstavniku Cirkulacije 2 in nekdanjemu uporabniku Tobačne, ki je povedal, da je hecna, dinamična in tudi histerična zgodba, ki se jim je zgodila, značilnost današnjega časa ter napoveduje naslednje privatizacije. Najbolj ga je motilo pomanjkanje pravne pomoči, za razliko od nekaterih drugih držav, ki imajo službe, ki priskočijo na pomoč ob takih zadevah. Za Cirkulacijo je bila pomoč Mestne občine Ljubljana pozitivno presenečenje. Tadej Meserko iz Društva Asociacija je podal zaključne poudarke iz že omenjene analize za l. 2019. Anketa je pokazala, da so nevladne organizacije glede prostora močno prekarizirane. Pokazalo se je, da delujejo v prostorih, ki jih ocenjujejo za neprimerne in infrastrukturno dotrajane. Organizacije si lahko privoščijo za najem prostorov med 250 do 500 EUR mesečno. To so profitne najemnine. Poudaril je, da je iz ankete razvidno, da nevladniki ocenjujejo, da jim prostori javnih zavodov niso dostopni. »To je še ena od zadev, ki bi jih morale strukture v mestu razumeti in izboljšati. Take razprave, kot je današnja, bi se morale odvijati, še preden so zapisane v prijavo knjigo kandidature EPK 2025,« je izjavil Meserko. Blaž Peršin, direktor MGML-a in član Delovne skupine za pripravo kandidature Ljubljane za evropsko prestolnico kulture leta 2025, ki je bil zraven ob zasedbi KUD-a France Prešeren konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, se spominja, da je takrat v Ljubljani ustvarjalo nevladni program okrog deset organizacij, danes pa govorimo o desetkrat večji številki. Poudaril je, da ideja priprave programa za kandidaturo EPK 2025 rešuje tudi prostorsko rešitev v Ljubljani. »V samem programu so omenjeni Rog, Šiška Hub, Baragovo semenišče in delno tudi Cukrarna. Če bomo prišli v drugi krog, bo doživel še korenite programske dopolnitve in razmisleke, da se bo scena še bolj opolnomočila v prihodnosti. Brez EPK-aja pa bo večje investicijske cikluse težko udejanjiti, saj se bodo evropska sredstva, namenjena kulturi, v prihodnje zmanjševala,« je bil črnogled glede financ. Rok Kosec iz Mladinskega Centra Kotlovnica Kamnik, pobudnik za nove produkcijske prostore v občini Kamnik v okviru kandidature Ljubljane za evropsko prestolnico kulture leta 2025, je izpostavil, da se je z državnimi ukrepi podeljevanja statusa samostojnega kulturnega delavca nasproti ljubiteljski in institucionalizirani oz. javnozavodski kulturi vzpostavila tretja veja kulture. Ti se poskušajo umestiti v Kotlovnico, toda za mladinski center so praktično neuporabni. Potencial zanje pa vidi v ustanovitvi kulturne četrti v prostorih nekdanje Smodnišnice. Mateja Demšič (OK MOL, članica Programskega sveta za pripravo kandidature Ljubljane za evropsko prestolnico kulture leta 2025) je povedala, da v Ljubljani nekaj čez 248 različnih udeležencev zaseda nekaj več kot 17 tisoč kvadratnih metrov, ki jim jih Mestna občina Ljubljana daje v brezplačni najem. »Temu, da smo se lotili reševanja prostorske stiske Cirkulacije 2, botruje to, da so se na nas obrnili. Niso bili edini, bili so pa prvi. Ponudili smo jim začasne prostore v Podhodu Ajdovščina, saj je bil izveden postopek znotraj drugega oddelka, ki to omogoča. To, kar se je zgodilo v Tobačni, lahko samo obžalujem, saj mesto na zalogo ne sme kupovati prostorov. Za kreativno vsebino kolektivov, ki delujejo znotraj Poligona, ima mesto v načrtu že vsaj od leta 2013 lokacijo Roga,« je dejala Demšičeva ter nadaljevala, da mestna občina vsem organizacijam predlaga, naj se združujejo, uporabljajo naj skupne prostore ter samostojni pisarniški prostor. Obregnila se je ob predstavnike Roga, ki so bili kot publika prisotni na okrogli mizi. »Bega me, zakaj so Rogovci mnenja, da v prostoru, ki ga ima Mestna občina Ljubljana v načrtu, ne moremo sobivati skupaj, zakaj izključujejo javne zavode, saj imajo ti eno od navodil, da morajo produkcijske prostore deliti z nevladnimi organizacijami. Taki primeri so CUK Kino Šiška, MGML, Lutkovno gledališče, Center za kakovost preživljanja prostega časa Mladi zmaji in drugi. Dobro veste, kako se je končalo s KUD-om France Prešeren, ki je bilo eno redkih društev v državi, ki je imelo v posesti hišo. Z njo niso najbolje gospodarili in so jo morali prodati, mesto je poskušalo pomagati in ponudilo odkup, pa niso hoteli. V občinskih prostorskih načrtih piše, da se mora na Karunovi 14 izvajati zgolj kulturna dejavnost, te stvari so zabetonirane, kot je zabetonirano v primeru Metelkove. Zakaj s programom, ki ga imamo mi in ga imate vi, ne moremo skupaj sobivati? Zakaj prihaja do izključevanja? Razkošja prostorov v tem mestu žal nimamo. Na oddelku ob pogovorih z organizacijami, ko jih poizkušamo združevati v grozde pri souporabi skupnih prostorov, ugotavljamo, da se vse prevečkrat ne znajo zmeniti med seboj.«

Dobro uro po zaključku omizja so predstavniki Roga medijem poslali izjavo za javnost s kratko pobudo. Opozorili so na znano zgodbo o poskusu nasilne evikcije in upora Rogovcev leta 2016, od takrat si skupščina 21 kolektivov AT Rog prizadeva vzpostaviti komunikacijo z mestno občino onkraj odvetniških služb. Jabolko spora je seveda načrtovani Center Rog, ki je našel pot tudi v prijavno knjigo EPK. Zmotilo jih je tudi, da so iz medijev zvedeli, da naj bi se sveže deložiranemu kolektivu Poligon ponudilo Center Rog za delovanje. »Kot večina Ljubljančanov tudi v AT Rog pozdravljamo morebitni pritok 50-ih milijonov evrov za razvoj lokalne kulture z naslova EPK. A kot so nas naučile izkušnje Wroclawa, Reke in nenazadnje Maribora, pozitiven učinek takšne investicije nikakor ni samoumeven. Brez transparentnega, demokratičnega in strateškega delovanja mestne uprave se EPK lahko sprevrže v svoje nasprotje in postane priložnost za korupcijo, centralizacijo in izrinjanje prebivalcev. Zato se nam zdi za diskusijo o izvedbi kandidature za EPK vredno predstaviti našo izkušnjo z mestno upravo v zadnjem letu. Po načinu, kako mestna uprava že v tej fazi klientalistično deli prostore in poskuša izigravati en del kulturnikov proti drugemu, lahko sklepamo, kako bi v primeru uspeha potekala delitev izplena iz EPK. Ostro nasprotujemo takšnemu deljenju kulturnikov, nasprotujemo neavtoriziranemu izrabljanju njihovega dela v propagandne namene in nasprotujemo do sedaj uprizorjenemu procesu 'dialoga’. Hkrati pozivamo vse udeležence, da onkraj osebnih koristi skupaj premislimo o vlogi kulturnih projektov v prestolnici, ki postaja vse dražja, vse bolj prekarizirana in gentrificirana. Tako kot je vsem jasno, da Rog ni povzročil privatizacij, dvigov najemnin in izselitev kulturnih institucij, je jasno tudi to, da nova bleščeča stavba v centru ne bo ustavila teh procesov. Na tehtnici niso le evropska sredstva, ampak naša skupna prihodnost v mestu.«

V tovarni Rog pod vodstvom umetniškega vodje, pianista prof. Marka Petrušića, deluje Jazz klub Mezzoforte. Vsak teden si prizadevajo izvajati predstavitve produkcije tišjih, večinoma akustičnih zasedb, ki ne presegajo glasnosti mezzoforte. Produkcije niso omejene na glasbo, so pa z njo povezane. Večinoma so to koncerti manjših zasedb, ki predstavljajo otvoritve ali prvi del svobodnih jam sessionov, ki jim sledijo. V zadnjem času se tudi na otvoritvah vse bolj uveljavlja medmedijski izrazni način, ki vključuje literaturo in poezijo, cirkus, video projekcije, animirani film, ples, lutkarstvo, gledališče, slikarstvo, vse to v povezavi z glasbo, možnost predstavitve pa dopušča tudi vsem ostalim izvedljivim avtorskim produkcijam in produkcijskim načinom. Razlog za omejitev glasnosti dogodkov tiči v dejstvu, da je Cirkus v tovarni Rog, kjer se dejavnost največkrat izvaja, slabo zvočno izoliran, v bližini pa živijo ljudje, ki jih glasni dogodki motijo. Prostor ima izvrstno akustiko, tako da ob srednji glasnosti kvaliteta zvoka pride do optimalnega izraza.

Jazz klub Mezzoforte in njegov način delovanja izhajata iz gibanja Freestyle Karaoke & Jam Session, katerega začetki segajo v leto 2006, ko so se v Galeriji Kljub Vsemu v tovarni Rog začeli jam sessioni, najprej kot karaoke z živo glasbeno spremljavo. Po odprtju koncertne dvorane v tovarni Rog naslednjega leta, kjer potrebe po omejitvi glasnosti ni bilo, se je proizvodnja preselila tja. Jam sessioni so se prirejali vsako sredo z redkimi izjemami. Počasi se je dejavnost razvila v svoboden glasbeni jam session, ki se mu je reklo Tradicionalne Freestyle Karaoke & Jam Session. Po slabem letu delovanja v koncertni dvorani so se jih začeli udeleževati tudi zelo dobri in vrhunski glasbeniki. V prvih petih letih gibanja je bilo malo sred, ko svobodnih karaok ni bilo. Po tem obdobju se je neprekinjena vrsta jam sessionov zaradi preobremenjenosti ekipe in manka novih sodelavcev zaključila, v Ljubljani pa so se v tem času že vzpostavili drugi prostori s svobodnejšim konceptom skupinskega glasbenega improviziranja. »Osnovni zahtevi za sodelovanje in predstavitev produkcije v koncertni dvorani tovarne Rog sta bili izvajanje avtorskega programa in njegova osvežitev ali nadgradnja ob vsakem ponovnem nastopu istih izvajalcev. Produkcijo se je financiralo s prostovoljnimi prispevki obiskovalcev, izvajalcem se je poizkušalo pokriti vsaj stroške, kar pa nam ni vedno uspelo. Za sodelovanje in podporo se vsem vpletenim iskreno zahvaljujemo. Zaradi težke infrastrukturne situacije, obremenjenosti ekipe in pomanjkanja podpore širše družbe se je dejavnost v koncertni dvorani tovarne Rog po mnogih letih intenzivnega delovanja omejila, ne pa tudi prenehala,« je dejal Thierno Diallo, eden od kreativnih sodelavcev in izvršnih producentov gibanja Free Karaoke. Kot nosilec gibanja se je v tem času vzpostavila Rogor produkcija, katere glavni namen je spodbujanje ustvarjalnosti v družbi. Na začetku leta 2017 je pričela Rogor produkcija na redni tedenski bazi, tokrat ob četrtkih, v cirkusu tovarne Rog organizirati svobodne jam sessione. »Prostor je v uporabi od samega začetka zasedbe tovarne Rog leta 2006. V zadnjih letih ga je mogoče uporabljati tudi pozimi, saj je bilo z vgradnjo dveh peči omogočeno ogrevanje na drva. Poleg ostalih predvsem cirkuških in drugih gibalnih dejavnosti prirejamo v njem svobodne medmedijske jam sessione s poudarkom na glasbi. Jam sessioni so svobodni v smislu, da napak ni, ker niso možne. Tudi če hočeš, se ne moreš zmotiti. Priporočilo obiskovalcem, ki pridejo sodelovat aktivno, je, da pristopijo konstruktivno tako, da poizkusimo izvesti skupinsko kreacijo vseh sodelujočih. Inštrumente in druge potrebščine za izvajanje kreacije morajo sodelujoči prinesti sami. Sodelovanje omogočamo vsem, tudi tistim, ki niso zelo glasbeno izurjeni, in tistim, ki se težje prilagajajo skupini, kar je včasih težko, vendar se trudimo. Večinoma nam uspeva,« je povedal Thierno, ki meni, da ima Mestna občina Ljubljana do uporabnikov tovarne Rog nepoglobljen, tehničen, ignorantski odnos. »Obnašali so se, kot da jim je vse jasno, v resnici pa niso poznali niti osnovnih načinov delovanja, upravljanja in dogovarjanja uporabnikov tovarne in tudi ne dejanskega obsega in vsebine produkcije v njem. Ne izražajo potrebe ali vsaj želje, da bi se o vsem tem poučili,« je dodal.

Jazz klub Mezzoforte je mobilni jazz klub. »V okviru Jazz kluba Mezzoforte smo leta 2018 v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana ter z ekipami, ki prostore upravljajo, izvedli pet jam sessionov z otvoritvami v Menzi pri koritu na Metelkovi ter po enega v Socialnem centru Rog in v cirkusu v tovarni Rog. Nekaj koncertov smo tega leta izvedli tudi v Galeriji Soteska, brez sofinanciranja ljubljanske občine. Od začetka leta 2017 izvajamo redne tedenske jam sessione v cirkusu v tovarni Rog, samo na osnovi prostovoljnega sodelovanja in prispevkov, z izjemo enega prej omenjenega sofinanciranega dogodka. Februarja 2019 smo s pomočjo sofinanciranja občine Ljubljana in upravnega kolektiva prostora zagnali občasno proizvodnjo tudi v kleti Mladinskega gledališča pod Festivalno dvorano, ki je v zadnjih letih poznana kot Božidar. Tam smo do konca aprila 2019 izvedli šest dogodkov. Jazz klub Mezzoforte deluje na osnovi prostovoljnih prispevkov, če pa nas Mestna občina Ljubljana finančno podpre, lahko damo soliden honorar tudi vrhunskim izvajalcem, ki jam sessione odprejo. Gre za druženje, igranje in včasih skupno ustvarjanje pozno v noč. Prostora po tržni najemnini si žal ne moremo privoščiti,« pravi Petrušić. Jazz klub Mezzoforte vabi in spodbuja k aktivni in ustvarjalni uporabi prostora in skrbi zanj.

Preverili smo tudi, kakšna je situacija na glasbenem področju glede prostorov vzhodno in zahodno od Ljubljane. V Novem mestu je od leta 1885 deloval Novomeški Sokolski dom. To je bil tudi prvi narodni dom na področju Slovenije, ki je bil v devetnajstem stoletju ključen za razvoj slovenstva v tem in širšem prostoru. V dvajsetem stoletju je prevzemal predvsem kulturno vlogo v življenju mesta. Leta 1992 je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. Stavba je začela propadati, v njej so se odvijali dogodki, kot so koncerti alternativne, punk in sorodne glasbe, delavnice, razstave, pogovori. Julija 2018 so občinske strukture iz Sokolca po trinajstih letih delovanja zaradi varnostnih razlogov deložirale alternativne umetnike. Narodni dom so zapečatili in ga do njegove delne prenove ogradili.

Ne dolgo za tem je Novo mesto ostalo še brez enega dragocenega prostora. Z izgubo Kluba LokalPatriot, ki je deloval osemnajst let, je ostalo brez prostora za organizacijo in izvedbo koncertov ter drugih sorodnih oblik glasbenega programa. Poleg tega je za ta čas izgubilo tudi valilnico in kalilnico glasbenikov, mesto srečevanja ter izobraževanja generacije poslušalcev. »Prepričani smo, da ima obstoj prostora, kot je klubsko prizorišče, velik doprinos k razvoju glasbene scene v posameznem lokalnem okolju, o čemer zgovorno priča dejstvo, da se dolenjski glasbeniki, ki so generacijsko odraščali s Klubom LokalPatriot in lokalnimi snemalnimi studii, redno uvrščajo na različne radijske lestvice,« je dejal Borut Pelko, direktor Zavoda LokalPatriot. Poleg administrativnih prostorov na sedežu zavoda, kjer pretežno snujejo program, trenutno delujejo na različnih najemniških ali gostujočih lokacijah. »Del glasbenega programa, gre za niz izbranih akustičnih koncertov, prilagojenih specifiki prostora, izvajamo v naši Galeriji Simulaker, del programa, predvsem zabavno-plesne večere, pa izvajamo pri partnerjih, npr. v Hostlu Situla, Gostišču Loka ...,« je povedal Pelko in dodal: »Pomen lastnega prostora je zagotovo velik, saj zagotavlja kontinuiteto in stabilnost programa. Poleg dejstva, da se tako publika kot izvajalci navadijo na nek prostor, ki jim običajno malce zleze pod kožo, največji delež te stabilnosti zagotovo odpade na optimizacijo poslovanja, saj omogoča kvalitetnejše in racionalnejše načrtovanje. Ni se treba terminsko usklajevati s prostorskimi partnerji, tudi PR lahko gradi identiteto prostora. Stroški izvedbe, kot so ozvočevanje in druge tehnike, stroški varovanja, ter akustika prostora so znani.« K sreči se jim v bližnji prihodnosti obeta nov prostor. »Nov prostor je že na vidiku, vendar zaradi previdnosti o lokaciji in terminu ponovnega delovanja žal trenutno ne morem ničesar povedati. Lahko rečem le to, da gre za prostor, ki bo omogočal kvalitetno izvedbo glasbenega programa, njegov zagon pa, če bo šlo vse po načrtih, pričakujemo v roku enega leta,« nam je zaupal Pelko.

Tudi v Cerknem so konec avgusta 2019 izgubili Tinčkovo bajto (Bevkova 11), kjer je dolga leta deloval Cerkljanski mladinski alternativni klub (C.M.A.K.). Vseeno jim je uspelo nemoteno organizirati dogodke, za kar gre zahvala Osnovni šoli Cerkno, Glasbeni šoli, Muzeju Cerkno, Društvu upokojencev Cerkno in Baru Gabrijel, ki jim priskočijo na pomoč in jim posodijo prostore za izvajanje aktivnosti. »Od prvega obvestila o deložaciji decembra 2017 pa vse do danes potekajo intenzivnejša pogajanja z Občino Cerkno glede trajne in primerne prostorske rešitve. Sredi novembra 2019 smo se z lastnikom stavbe na Močnikovi ulici 3 dogovorili za brezplačen najem pritličja za 6 tednov, kjer smo po mesecih zatišja izpeljali še preostanek načrtovanih dogodkov. Omenjena stavba se nam zdi primerna za izvajanje vseh dejavnosti C.M.A.K-a, vendar je bil naš predlog za njen nakup s strani odločevalcev zavrnjen. Od deložacije iz stavbe na Bevkovi ulici 11 naprej program večinoma izvajamo v prostorih drugih društev, javnih institucij in zasebnikov, ta razpršenost pa vsekakor otežuje naše delovanje. A se borimo naprej. Po filmski projekciji filma Skiing the Fire Ring v marcu poteka festival Deuje babe, aprila bomo organizirali potopis in izmenjavo semen, junija pa že vsem znani tabor Karajžewc je povedal Matjaž Peternelj, eden izmed preteklih predsednikov C.M.A.K-a. Decembra 2019 je Občina Cerkno sklicala sestanek z društvi, kjer je med drugim prišlo do ustnega dogovora, da se bo občina z lastnikom stavbe na Močnikovi 3 poskusila dogovoriti za odkup stavbe na obroke. Čeprav so v C.M.A.K.-u dali vedeti, da se mudi, občina o tem več kot mesec dni C.M.A.K-u ni sporočila svoje odločitve, zato so se še enkrat obrnili na župana Občine Cerkno. Ta jih je kmalu zatem soočil s kruto realnostjo: stavbe na Močnikovi 3 ne bo odkupil niti dal te pobude v proračun ter na glasovanje svetnikom v občinskem svetu. »Ponovno nam je ponudil prostore v dveh manjših pisarnah in souporabo nekaterih večjih prostorov stavbe VCC – Večnamenskega Centra Cerkno. Ti prostori pa se nam že od prvega ogleda niso zdeli primerni za našo dejavnost, saj ne nudijo lastnega prostora za izvajanje koncertov in DJ večerov, ki so bili ena naših glavnih aktivnosti. Prostori so v redu predvsem za izvedbo predavanj in potopisov, tudi nekatere delavnice bodo izvedljive, niso pa bolje izolirani za koncertne namene. Velik faktor je tudi, da se hiša deli še s CŠOD Cerkno, ki zaseda približno polovico celotne stavbe. Iz tega sledi, da bi morali že po 22. uri paziti na hrup, kar je zelo nepraktično za izvedbo koncertov. Poleg tega prostorov ne moremo niti malo 'preurejati', npr. prebarvati sten, montirati nosilcev za luči in imeti stalni prostor za drugo opremo, ki bi se pogosteje uporabljala, itd. To tudi vzame praktičnost in dušo samemu prostoru, nekaj, kar je CMAK vedno rad omogočal celotni okolici. Naša izbira je bila na koncu torej to: ali vzeti pisarno in souporabo nekaterih prostorov v stavbi VCC-a ali pa biti brez prostorov. Ker je nemoteno izvajanje programa nujno, smo se torej odločili za VCC, ampak slednji bo v tovrstnih pogojih na dolgi rok zelo težko ostal naš prostor, saj dopušča le omejeno svobode izražanja, ki pa je ključnega pomena za naše polnovredno delovanje,« je dejal Sebastjan Razpet, novopečeni predsednik C.M.A.K.-a.

Kolikor obstaja različnih organizacij, toliko različnih pogledov je na upravljanje, najem, lastništvo prostorov. Sogovorniki so podali nekatere uporabne predloge glede upravljanja s prostori. Če je iz prispevka razvidno, da je na območju Mestne občine Ljubljana uradna prostorska politika glede dodeljevanja prostorov nevladnim organizacijam dvojna, pa je na ravni države sploh ni. Izguba prostora je za vsako organizacijo hud udarec, tako zanjo kot za uporabnike prostora, še posebno v predelih Slovenije, kjer je število nevladnikov bistveno nižje kot v velikih mestih. Smiselno bi bilo, da se vzpostavi neodvisna služba, ki bi organizacijam ob izgubi in iskanju prostorov stala ob strani, saj je produkcija na dolgi rok le v primernih pogojih kvalitetna. Pri pridobivanju prostorov je pomembno tudi združevanje organizacij v grozde, pri upravljanju s skupnimi prostori pa njihova veščina medsebojnega sodelovanja. Nujno bo sodelovanje z javnimi zavodi, nasproti katerim se nevladniki čutijo zapostavljene in prekarizirane. V prestolnici, kjer deluje največ nevladnih organizacij, bo veliko vlogo v prostorskem načrtovanju odigrala možnost pridobitev naziva evropske kulturne prestolnice 2025.