Prvi v svetu

Tik pred zaključkom leta je bila v Semiču premiera prve tamburaške opere na svetu, Ambrož in Katarina, skladatelja Gregorja Zagorca. Nastala je v koprodukciji Tamburaškega orkestra Dobreč in Kulturnega centra Semič. Opera je že pred izvedbo pritegnila pozornost javnosti, saj Tamburaški orkester Dobreč, ki ga vodi dirigent in kreator pričujočega dela, spada med najkakovostnejše tovrstne zasedbe v tem delu sveta. Od ideje do izvedbe opere so pretekla več kot štiri leta. Solisti so delo opravili dobro, vendar žal niso imeli pravih možnosti za prikaz vseh svojih kvalitet, saj so linije napisane predvsem recitativno, melodični deli se oglasijo zgolj občasno, kot bi se skladatelj trudil, da v opero na vsak način vplete vse besede, ki jih je v verzih spisala libretistka Nina Novak Oiseau.

Že prvi takti so nakazali, da glasbo ustvarja človek, ki dodobra pozna inštrument. Poleg tamburic je zasedbo razširil še s kontrabasi, flavtami, klarineti in timpani, saj tamburice same ne zagotavljajo dovolj zvočne moči za spremljavo vokalom. Tudi nastop zbora (Vokalna skupina Lan, ki jo je pripravila Mateja Jakša Jurkovič in Učiteljski pevski zbor OŠ Metlika, ki ga je pripravila Irina Kolar) je bil izjemno zanesljiv, z izenačenimi in zlitimi glasovi in se je tako izkazal skozi celo predstavo, tudi po a cappella delih je intonacija ostajala brezhibna. O orkestru ne gre zgubljati besed, saj je bil prav tako izvrsten.

Zgodba govori o prepovedani ljubezni med kmetom Ambrožem in grofično Katarino, ki jo oče obljubi bogatemu Vidu Panjanu. Dogajanje se zaključi tragično, zaljubljenca se združita šele v onstranstvu. Solisti so delo opravili dobro, vendar žal niso imeli pravih možnosti za prikaz vseh svojih kvalitet, saj so linije napisane predvsem recitativno, melodični deli se oglasijo zgolj občasno, kot bi se skladatelj trudil, da v opero na vsak način vplete vse besede, ki jih je v verzih spisala libretistka Nina Novak Oiseau.

Želja po mednarodnem sodelovanju in udejstvovanju je privedla do izbire mednarodne zasedbe. Za moje pojme nepremišljena odločitev. Slovenski solisti Irena Yebuah Tiran (grofica), Gregor Ravnik (Ambrož), Nataša Zupan, Sara Briški in Andraž Banovec so v danih vlogah iztisnili svoj maksimum, česar pa ne moremo reči za večino tujih solistov. Hrvaška sopranistka Sara Žuvela v vlogi Katarine, srbski basist Željko Andrić in italijanski tenorist Domingo Stasi sicer niso problematični v tem, da vloge ne bi odpeli tonsko pravilno ali da ne bi bili igralsko prepričljivi, a je bila njihova fonetična izgovorjava nekorektna. Predvsem široki vokali in občasno nepravilne besede so bili izjemno moteči kljub nadnapisom nad odrom. Še najbolje se je naloge lotil Dejan Heraković v vlogi Panjana. Ne vemo, ali je v vlogo vnesel več truda kot drugi in si poiskal nasvete kolegov ali fonetikov ali pa je temu botrovalo dejstvo, da že kar nekaj let živi in deluje v Sloveniji. 

Celotna predstava poteka v belokranjskem duhu. V njej se prepletajo v tem ljudskem slogu komponirani deli z izvirnimi ljudskimi skladbami (zbor) in plesi (Folklorna skupina Dragatuš), kar je res fascinantno za poslušalce oziroma gledalce. Nekoliko je motilo le ozvočenje, ki ni zagotavljalo prave zvočne slike solistov oziroma zbora v vsakem trenutku. Pohvala gre režiserki Evi Hribernik ter scenografki in kostumografki Bojani Cvejić Zagorc za pravo belokranjsko vzdušje in pašo za oči. O tem je pričalo tudi navdušenje občinstva in tri razprodane ponovitve po novem letu. Ogled predstave priporočam, predvidoma bo na sporedu spet aprila.