Psihologija glasbe – most med umetnostjo in znanostjo

V sodobnem času čedalje bolj stopajo v ospredje interdiciplinarne vede, ki združujejo spoznanja raznolikih znanstvenih smeri. Posebej aktualno je združevanje znanosti in umetnosti, torej na eni strani bolj analitičnega, na drugi strani pa bolj celostnega principa. Zato ni čudno, da psihologija glasbe, ki je na neki način prototip navedenega, privablja zanimanje čedalje več strokovnjakov, a tudi laične javnosti. Psihologija glasbe je most med znanostjo in umetnostjo, med umom in intuicijo, med strukturiranostjo in celovitostjo. Glasba je okno v delovanje človeških možganov, s čimer nam omogoča dostop do številnih novih spoznanj. Glasba je psihološka stalnica človeka skozi prostor in čas. Zapisana je v človeški genom in je ravno tako univerzalna kot jezik. Prav vsak posameznik ima vrojene glasbene sposobnosti. Tako meni tudi Steven Mithen v knjigi Pojoči neandertalci. Mithen izhaja iz predpostavke, da ima glasba evolucijsko funkcijo za človeka in da naj bi peti jezik predhodil govorjenemu. Glasba v prvotnih jezikih je razvidna tudi iz govorice plemen, ki še danes živijo odmaknjena od civilizacije in pri katerih lahko v njihovem jeziku slišimo veliko ritmičnih in melodičnih elementov. Ravno tako pa lahko glasbo v jeziku prepoznamo pri razvoju govora pri otroku. Ta namreč najprej komunicira preko intonacije in ritma jezika, šele kasneje se oblikuje simbolni govor. Tako lahko vidimo, da ima glasba tako s filogenetskega (razvoj človeške vrste) kot z ontogenetskega (razvoj človeka od prenatalnega obdobja do smrti) vidika pomembno funkcijo v človeški komunikaciji. 

Psihologija glasbe je izjemno široko področje, ki pri preučevanju fenomena glasbe združuje spoznanja psihologije, muzikologije, akustike, glasbene pedagogike, antropologije, psiholingvistike, filozofije, sociologije, medicine, računalništva, matematike, fizike in še bi lahko naštevali. V ožjem smislu pa predstavlja presečišče med psihologijo in muzikologijo. Hkrati je teoretična veda, ki raziskuje percepcijo in kognicijo glasbe, ter aplikativna veda, ki se ukvarja z uporabnimi vidiki glasbe.

Psihologija glasbe je izjemno široko področje, ki pri preučevanju fenomena glasbe združuje spoznanja psihologije, muzikologije, akustike, glasbene pedagogike, antropologije, psiholingvistike, filozofije, sociologije, medicine, računalništva, matematike, fizike in še bi lahko naštevali. V ožjem smislu pa predstavlja presečišče med psihologijo in muzikologijo. Hkrati je teoretična veda, ki raziskuje percepcijo in kognicijo glasbe, ter aplikativna veda, ki se ukvarja z uporabnimi vidiki glasbe. Predmet raziskovanja je glasba kot taka, kar pomeni zaznavanje in miselno predelovanje glasbenih dražljajev, raziskovanje izvajanja in ustvarjanja glasbe, doživljanje in čustvovanje ob glasbi ipd., na drugi strani pa raziskuje glasbene dejavnike, npr. glasbenike, poslušalce, njihove sposobnosti, razvoj itd. Poglavitne metode za raziskovanje navedenih fenomenov izhajajo iz psihologije, prav tako pa ločevanje na poddiscipline. K psihologiji glasbe prispevajo biopsihologija (vključujoč nevropsihologijo) (možgani, motorična kontrola, glas), kognitivna psihologija (dražljaji, zaznave, učenje, spomin, jezik, mišljenje, zavest, motivacija, čustva), razvojna psihologija (življenjski ciklus od prenatalnega obdobja do smrti), zdravstvena psihologija (stres, spoprijemanje, terapija), osebnost in diferencialna psihologija (nadarjenost, ustvarjalnost, inteligentnost), socialna psihologija (socialna kognicija, skupinska dinamika, spol) ter klinična psihologija (anksioznost, depresivnost ipd.). Sledeč navedenim psihološkim vejam, se je psihologija glasbe v letih razvoja razvejala v poddiscipline, in sicer na socialno psihologijo glasbe, razvojno psihologijo glasbe, kognitivno psihologijo glasbe, glasbeno nevropsihologijo in uporabno psihologijo glasbe (glasba v zdravstvene, klinične in terapevtske, izobraževalne, potrošniške in medijske namene).

Čeprav ima psihologija glasbe dolgo zgodovino, je kot veda svoje znanstvene korenine pognala šele ob koncu devetnajstega stoletja. Najbolj zanimivo je, da sodobne raziskave pogostokrat zgolj potrjujejo dognanja, ki so se jih intuitivno zavedala že starodavna ljudstva. Starodavne civilizacije so verjele, da je glasba odslikava vesolja, zato so jo izjemno cenile. Zavedale so se, da glasba prinaša na Zemljo vibracije, ki neposredno vplivajo na človeka, bodisi pozitivno bodisi negativno. V času starogrške kulture so glasbo uporabljali v zdraviteljske namene. Obstajajo zapisi o tem, kako določeni modusi ter različni inštrumenti vplivajo na počutje posameznika. V starorimski kulturi je v ospredje stopila izobraževalna funkcija glasbe, saj so glasbo poleg aritmetike, geometrije in astronomije umestili med obvezne predmete quadriviuma. V srednjem veku so menihi glasbo uporabljali kot sredstvo zapomnitve, se pravi kot neke vrste mnemotehniko za učenje obsežnih gradiv. Torej se je predvsem izobraževalna funkcija glasbe nadaljevala. 

Začetki psihologije glasbe kot znanstvene discipline naj bi segali v leto 1890, ko so na ameriški univerzi Yale ustanovili prvi psihološki laboratorij, kjer so raziskovali tudi področja, katera danes spadajo k psihologiji glasbe. Izvajali so raziskave v zvezi s človeškim sluhom in muzikalnostjo, preučevali pa so tudi osnovne glasbene sposobnosti v povezavi z zunanjimi kriteriji glasbene uspešnosti. Za začetnika psihologije glasbe se šteje psihologa Gustava Fechnerja, ki se je ukvarjal s kritično refleksijo umetnosti, in Hermanna von Helmholtza, ki je preučeval senzacijo tona in percepcijo zvoka. Prve teste na področju psihologije glasbe sta oblikovala Carl Stumpf, ki je ustvaril test za merjenje glasbenih sposobnosti, in Geza Revesz, ki je oblikoval test za merjenje nadarjenosti in muzikalnosti. Kot uradnega očeta psihologije glasbe pa viri navajajo Carla E. Seashorja, ki je leta 1938 napisal knjigo Psihologija glasbe. V slovenskem prostoru je psihologiji glasbe odstiral vrata psiholog Anton Trstenjak ter deloma tudi muzikolog Dragotin Cvetko, čeprav noben od njiju ni trdil, da se ukvarja neposredno s psihologijo glasbe.

Glede na obsežnost področja sem se odločila, da v tem prispevku predstavim ključna uporabna in aktualna spoznanja psihologije glasbe.

Naj začnem s paradnim konjem psihologije glasbe, z glasbeno nevropsihologijo. Raziskave o glasbi in možganih kažejo, da ni dejavnosti, ki bi vključevala tako mnogotera možganska področja kot glasbene dejavnosti. Glasba spodbudi možgane, da delujejo kot usklajeni tim, kar omogoča optimizacijo možganskih funkcij. Pogostokrat rečem, da je glasba najboljši fitnes za človeške možgane, saj jih pripravi na kar najboljše delovanje. Na eni strani se preučujejo učinki poslušanja glasbe, ki se prvenstveno odražajo v fizioloških spremembah, še večje dobrobiti pa prinaša dolgoletno aktivno ukvarjanje z glasbo, ki vodi do sprememb v možganih (t. i. plastičnost). Dokazano je bilo, da imajo glasbeniki v primerjavi z neglasbeniki večji kalozni korpus; to je možganska struktura, ki povezuje levo in desno možgansko polovico. Glasbeniki moškega spola imajo povečane tudi male možgane. Razen tega so ugotovili, da so pri glasbenikih povečana tista motorična področja, ki so najbolj aktivna pri igranju določenega inštrumenta. Kljub temu da naj bi bilo procesiranje glasbe primarno bolj funkcija desne polovice možganov, novejše raziskave kažejo, da so pri glasbenih dejavnostih aktivni celotni možgani. Glasbeniki naj bi v primerjavi z neglasbeniki glasbene dražljaje procesirali bolj v levi hemisferi, ritem naj bi bil bolj funkcija leve hemisfere, melodija pa bolj desne.

Kar se tiče razvojne psihologije glasbe, se daje čedalje večji poudarek na preučevanje učinkov glasbe v prenatalnem obdobju ter vse tja do vstopa v šolo. V tem obdobju je otrok izjemno dojemljiv za učinke glasbe, ki vplivajo na njegov celostni razvoj (psihomotorični, kognitivni, čustveno-motivacijski in socialni). Dokazano je bilo, da lahko na optimalni celostni razvoj s pomočjo glasbenih dražljajev vplivamo že v prenatalnem obdobju, saj je uho otrokovo prvo okno v svet, preko katerega se začne učiti. Aktivno ukvarjanje otroka z glasbo (v predšolskem obdobju predvsem petje, kasneje tudi igranje inštrumenta) vodi do boljših spominskih sposobnosti, boljšega prostorsko-časovnega sklepanja, boljših besednih in prostorskih sposobnosti ter večje čustvene inteligentnosti. Raziskave s tega področja poleg tega kažejo, da so glasbene sposobnosti univerzalne in da ima prav vsak človek posluh. Seveda pa je treba te sposobnosti razvijat, drugače zakrnijo. V predšolskem obdobju je otrok slušno najdovzetnejši, zelo ga pritegnejo in zanimajo raznolike glasbene zvrsti. Če se sprehodimo skozi poglavitna življenjska obdobja in pregledamo glasbeno-psihološke teme, ki so najpogosteje preučevane, pridemo do sledečih zaključkov: v prenatalnem in predšolskem obdobju se najpogosteje preučuje razvoj glasbenih sposobnosti ter učinke glasbe na celostni razvoj, v šolskem obdobju je pozornost posvečena vplivom (kognitivnim in afektivnim) glasbe na učenje, v obdobju mladostništva je največji poudarek na glasbi kot orodju oblikovanja osebnostne identitete, v obdobju odraslosti se najpogosteje preučuje glasbo kot sredstvo spodbujanja človekovega blagostanja s poudarkom na uspešnem obvladovanju stresa, v obdobju starosti pa je fokus na glasbi kot pripomočku pri spoprijemanju z demenco.

Zelo aktualna je aplikativna psihologija glasbe. Naj se v okviru tega najprej dotaknem uporabnih učinkov glasbe na področju izobraževanja. Pogostokrat poudarjam, da na žalost pozitivni učinki glasbe na učenje še zdaleč niso izkoriščeni. Če želimo uporabljati glasbo v šolskem okolju, moramo namreč vedeti, kdaj, kje, kako in zakaj uporabiti določeno zvrst glasbe ali določeno glasbeno dejavnost. Najbolj izdelan sistem na tem področju je zagotovo ustvaril Georgij Lozanov s sugestopedijo, kjer se baročna glasba uporablja kot sredstvo za izboljšanje spomina; gre za učenje v alfa stanju (stanje sproščene budnosti). Pri uporabi glasbe v šolskem okolju se moramo vprašati, kakšen je naš namen. Splošneje je to, ali želimo spodbuditi aktivacijo ali relaksacijo organizma. Potem se vprašamo še podrobneje, in sicer na katere psihične funkcije želimo vplivati. Je to pozornost, spomin, motivacija, razpoloženje ali kaj drugega? Glede na odgovor nato izberemo zvrst glasbe, tempo in ritem glasbe, tonski način, kompleksnost glasbe, glasnost predvajane glasbe itd. Splošno načelo je, da je v učne namene boljše uporabljati inštrumentalno glasbo, ki je predvajana tako tiho, da predstavlja konstantno zvočno ozadje. Glasbo z besedilom uporabljamo, če nam služi kot mnemotehnični pripomoček. Aplikativna psihologija glasbe se ukvarja tudi z uporabo glasbe v klinične namene. V nekaterih zdravstvenih ustanovah v Nemčiji in Švici je že stalna praksa, da glasbo uporabljajo kot nadomestek analgetikom in anestetikom. Te učinke nadgrajuje še glasbena terapija, kjer stopi v ospredje aktivno ukvarjanje z glasbo. Številne raziskave kažejo, kako blagodejne učinke ima glasbena dejavnost na številne posameznike s posebnimi potrebami ali duševnimi motnjami. Glasbena terapija se je izkazala za izjemno učinkovito pri delu s posamezniki z motnjami avtističnega spektra, z motnjami v duševnem razvoju, pri gibalno oviranih, pri posameznikih z govornimi in jezikovnimi motnjami ter pri otrocih s specifičnimi učnimi težavami. Omeniti je treba tudi izjemne učinke glasbene terapije pri delu z depresivnimi, anksioznimi in spominskimi motnjami (demenca). 

V sodobnem potrošniškem svetu se še kako uporabljajo tudi učinki glasbe v potrošniške namene. Kakšno glasbo uporabiti, da bomo pritegnili potrošnika? Na eni strani govorimo o glasbi, ki jo uporabljajo v reklamah, po drugi strani pa o glasbi, ki jo predvajajo v trgovinah, cvetličarnah, barih in restavracijah. Parametra potrošniškega vedenja, ki so ju v raziskavah najpogosteje preučevali, sta bila čas zadrževanja na lokaciji potrošnje in količina porabljenega denarja. Kar se tiče glasbenih parametrov, so največkrat ugotavljali vpliv glasbenega tempa in glasnosti glasbe, poleg tega pa so določene raziskave upoštevale še zvrst in poznanost glasbe. Splošni zaključki  teh raziskav so bili, da ima bolj pozitivne učinke počasnejši tempo, saj vpliva na večjo porabo finančnih sredstev in povzroči, da posameznik v restavraciji preživi dalj časa oziroma se dlje zadrži v trgovini. Kar zadeva vpliv glasbenih zvrsti, je bilo največ raziskav narejenih v restavracijah. Ugotovili so, da ima najbolj pozitivne učinke predvajanje klasične glasbe, ki vpliva na večjo potrošnjo. Kar zadeva glasnost, pa ima bolj pozitivne učinke tišja glasba (glasba kot zvočno ozadje). 

Ne smem pozabiti na izstopajočo psihologijo glasbenega nastopanja, ki je namenjena glasbenikom, zato da bi optimizirali svoj glasbeni nastop. Velik poudarek je namenjen delu s samozavestjo, izgradnji mentalne suverenosti in odpornosti ter obvladovanju izvajalske anksioznosti.

Naj prispevek sklenem s pojasnilom, da sem tu predstavila le kapljico iz morja spoznanj s področja psihologije glasbe; morda bo to dovolj, da se prebudi v vas ali poglobi zanimanje za to področje. Menim, da se bo v naslednjih letih ta interdiciplinarna veda okrepila in dobila še večjo uporabno vrednost.

Literatura

Campbell, D. (2004). Mozart za otroke. Ljubljana: Tangram.

Habe, K. (2005). »Psihologija glasbe na pragu razcveta«. Panika, Ljubljana, 10, 2, str. 49–51.

Habe, K. (2006). »Pregledni članek o pozitivnih učinkih glasbe na človekovo duševnost s poudarkom na Mozartovem učinku«. Glasba v šoli, 11, 1, str. 11–18.

Habe, K. (2011). »Current issues and trends in the psychology of music in Slovenia. V: L. Stefanija, N. Schüler. Approaches to Music Research: Between Practice and Epistemology. Methodology of music research 6. Frankfurt ob Majni: Peter Lang. Str. 91–96

Habe, K. (2013). »Glasba kot orodje oblikovanja otrokove notranje discipline«. Vzgoja, 15, 58, str. 17–19.

Habe, K. (2015). »Zapravljanje ob prijetnem poslušanju glasbe«. Psihološki inkubator, 4, 7, str. 7–10.

Habe, K. (2017). »Mozartova sonata: najboljši možganski fitnes«. Karma plus: revija, ki razlaga življenje, nov./dec., str. 26–27.

Motte-Haber, H. (1990). Psihologija glasbe. Ljubljana: DZS.