Punk in dolgo trajanje kulturnega boja

Izdaja Antologije punk poezije ni zgolj boomerska kurioziteta, temveč ima zares širši pomen. Natisnjena besedila punk pesmi delujejo drugače kot v komadih. Res je, da jih lahko prebiramo ob poslušanju, toda mislim, da je njihova suha, črkovna prisotnost na papirju, mimo uglasbitve, tisto, kar prinaša pomembne duhovnozgodovinske uvide. Pri tem je vprašanje, ali gre za poezijo ali ne, sholastično in postransko. Gotovo lahko rečemo, da ti verzi imajo literarno vrednost, toda pomembnejše je nekaj drugega. Vzpostavi se določena distanca: emocionalni naboj glasbeno preprostih komadov, katerih namen je bil šokirati telo in um, se umakne in pred nami se razprostre nenavadno opažanje. Praktično vsa besedila delujejo, kot da jih je napisal isti subjekt. V tišini papirja in zasebnosti, v kateri jih beremo, lahko morda s perspektive tega trenutka jasneje vidimo, kaj so ti jezni mladeniči in mladenke hoteli povedati. Sam Esad Babačić pove, da so bili teksti, ki so jih pisali, pametnejši od njih; da so vedeli več. In to se mi ob branju antologije zdi zelo upravičeno opažanje. Gotovo lahko rečemo, da ti verzi imajo literarno vrednost, toda pomembnejše je nekaj drugega. Vzpostavi se določena distanca: emocionalni naboj glasbeno preprostih komadov, katerih namen je bil šokirati telo in um, se umakne in pred nami se razprostre nenavadno opažanje. Praktično vsa besedila delujejo, kot da jih je napisal isti subjekt. V tišini papirja in zasebnosti, v kateri jih beremo, lahko morda s perspektive tega trenutka jasneje vidimo, kaj so ti jezni mladeniči in mladenke hoteli povedati.

Ideološki okvir, v katerega se umešča punk, nekoliko spominja na tistega, v katerega se umešča Prešernova poezija; v obeh primerih govorimo o osvoboditvi izpod represivne (tuje) oblasti. Če se ob Prešernu še kdaj govori o njegovi umestitvi v duhovnozgodovinski okvir širše evropske kulture tedanjega časa, pa se tega, zanimivo, pri slovenskem punku ne omenja pogosto. Zanimivo zato, ker je punk dejansko nastal v dobi globalizirajoče se kulture in množičnih medijev. Zamišljamo si ga skoraj izključno kot državotvorni lokalni fenomen. Tudi sicer precej dobra spremna beseda Alija Žerdina razmišlja v tem okviru. Detajlno, doživeto in v živahnem publicističnem slogu nam predstavi institucionalno in politično konjunkturo, v kateri je slovenski punk nastopil kot kontrakultura. 

Na strani 113 Žerdin navaja, da naj bi Kuzle, ki so se v komadu prištevale med prazno generacijo, najbrž sklicevale na Blank Generation Richarda Hella iz leta 1975. To drobno opombo, ki izstopa iz analize lokalnega političnega konteksta, si vzemimo za vodilo. Leta 1979 je v ZDA izšla slavna študija Kultura narcisizma Cristopherja Lascha, ki se ozira k sedemdesetim, k desetletju v minevanju, desetletju, ko se je v ameriški kulturi uveljavil množini narcisizem. Tu ne gre nujno na vprašanje patološkega narcisizma, temveč za razredčeno pojavljanje njegovih simptomov na množični ravni. Za stanje narcisizma je zlasti značilna notranja praznina, prostor, ki ga ni mogoče zapolniti, nedoločna vrzel v duševnosti, ki se poskuša krpati z vedno novimi dejavnostmi in trendovskimi ideali, tudi političnim aktivizmom, politikami identitet, kjer ni prostora za razpravo, veliko pa ga je za neracionalni bes, ki prikriva notranje stanje. In res, o vseh teh pojavih se izrekajo besedila v antologiji. Še enkrat: s tem ne želim reči, da so njihovi avtorji patološki narcisi, temveč da morda bolj kot konkretno realpolitično situacijo odražajo stanje množične kulture in konzumerizma v osemdesetih, ki je zajelo tudi Slovenijo.

Za številna besedila lahko rečemo, da bi lahko nastala tudi na Zahodu. Sloviti Lep dan za smrt Nietov močno spomni na duha filma Threads (Mick Jackson, Velika Britanija, 1984), ki upodobi poseg nuklearne katastrofe v množično življenje industrijskega Sheffielda. Prav tako lahko rečemo, da stihi Mihe Šamcarja iz Berlinskega zidu v pesmi Preporod po svojem bistvu niso lokalno specifični: »Za namišljene komuniste, / za slavne slalomiste, / za dober avto / bi se še enkrat rodil, / bi se še enkrat rodil. // Za TV reklame, / za vse proslave, / za slavnostno večerjo / bi se še enkrat rodil. / Za likovno razstavo, / za grb in slavo, / za mrtve heroje / bi se še enkrat rodil, / bi se še enkrat rodil.« Vidimo, da tu ni napadena država kot taka, temveč dekadentna faza jugoslovanskega socializma, močno pomešana z nastajajočim potrošništvom osemdesetih. Matej Šamcar iz Grupe 92 je v Avtobusih podal kritiko, ki se prav lahko nanaša na današnjo, s pandemijo prekinjeno turistifikacijo Ljubljane: »Avtobusi iz centra / vozijo lutke. / Ne vejo, kam grejo, / predmestja so vsa enaka. / Turisti imajo foto / in slikajo u barvah. / In tam se ne vid, da so lutke brez barve. / Da nimajo nobenga, / so sami okvirji.«

Navadno se posmehujemo partijskim funkcionarjem, ki so punkerje kritizirali kot mulce, ki v Jugo vnašajo dekadentne vplive Zahoda. A morda je v tem nekaj resnice, novi duh je v veliki meri prihajal od tam, ustvarjal duševno stisko in praznoto, ki se je najlažje – podobno kot današnja politična klanja na družabnih omrežjih – izrazila skozi besni punkovski napad na režim. Tudi ta je bil, kot smo rekli, dekadenten. V letih pred razpadom torej spremljamo kulturni boj, ki poskuša preko realpolitičnih diskurzov izraziti nekaj, kar je mnogo večje in pogubnejše. Kako postranska je morda bila pri punku politika, morda priča dejstvo, da se je kar nekaj jeznih punkerjev po osamosvojitvi dobro znašlo v raznih institucijah in banalni, samovšečno provincialni zabavni industriji. V zadnjem obdobju sem se ukvarjal z Babačićevo poezijo. V njej sem pogosto opažal artikulacijo neke kozmične praznine, ki se v tej poeziji izraža skozi arhetipe, simbole in metaforiko. Nisem je znal umestiti, dokler se nisem lotil antologije, ki jo je uredil, in videl, da gre za dolgo trajajoče generacijsko občutje, očitno nevezano na specifično situacijo in izraženo z drugimi sredstvi.

Morda se bo enkrat, ko se znebimo mitov menda državotvornega punka in menda državotvornega antijanšizma (ne kot nasprotovanja konkretni politiki, temveč kot kulturni matrici), razkrilo, da gre v obeh primerih za obliko toksičnega soočanja s simptomi novejše množične kulture, kakršno srečamo pri natančno opredeljivih povojnih generacijah, ki jih danes navadno označujemo s posplošujočim imenom boomerji. Z ljudmi, ki se v največji meri simbolno koljejo na družbenih omrežjih. Ko bomo uvideli, da med slovenskim punkom in kasnejšim ameriškim grungeem v izhodišču morda ni bistvene razlike, bo to lokalnemu gibanju morda dalo večji pomen in ga osvobodilo od mistificirajočih interpretacij. Res je, da so slovenski punkerji dobivali batine in se znašli za rešetkami, da so nekateri umrli, a tudi grungerji so umirali. Res je, da so bili prvi disidenti, a tudi drugi so bili notranji disidenti glede konzumerizma, ki so ga – kakor prvi – ravno skozi boj – prvi proti samoupravljanju, ki je že umrl – tudi podprli. To pa je ravno tragedija vseh kulturnih bojev, ki se odvijajo v tem trenutku. Zanimivo je, kako različno doživljamo in umeščamo besne punkerje, ki so na odru izražali histerične simptome, in kako doživljamo histerijo trumpovcev ali mladih na ameriških kampusih, ko, denimo, oponašajo pasji lajež, tulijo na gostujoče govornike ali se zadirajo v vsakogar, da je fašist.