09.11.2014
Rado Simoniti – ob 100. obletnici rojstva
JSKD in Slovenska filharmonija sta na novinarski konferenci predstavila novo zborovsko monografijo iz edicije Izbrana dela slovenskih skladateljev in vse povabila na petkovi koncert. Na predstavitvi so spregovorili mag. Igor Teršar, Damjan Damjanovič, dr. Primož Kuret in urednik zbirke Mitja Gobec.
Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) in Slovenska filharmonija sta na novinarski konferenci predstavila novo zborovsko monografijo iz edicije Izbrana dela slovenskih skladateljev in nas povabila na jutrišnji koncert. Na predstavitvi so spregovorili mag. Igor Teršar (JSKD), Damjan Damjanovič (SF), dr. Primož Kuret (avtor uvodnika) in urednik zbirke Mitja Gobec.
Uvodoma je navzoče nagovoril direktor SF Damjan Damjanovič in za njim direktor JSKD Igor Teršar. Poudarila sta, da je povezovanje med kulturnimi inštitucijami tudi tokrat prineslo konkreten rezultat. JSKD je izdal Simonitijevo monografijo z naslovom Preproste besede (po eni najbolj prepoznavnih Simonitijevih skladb), ki vsebuje 60 skladb za različne sestave, kar nekaj objavljenih skladb pa je na svojem koncertu 7. 11. v dvorani Marjana Kozine izvedel Slovenski komorni zbor pod vodstvom Martine Batič.
Osebne spomine na Simonitija je predstavil dr. Primož Kuret, ki je bil Simonitijev študent na Akademiji za glasbo. Skladatelj je bil po njegovih besedah oseba, ki je študentom znal približati zborovstvo; njegove skladbe so zelo primerno napisane in postavljene tako, da se jih da izvajati. Simoniti je veliko nastopal s partizanskim zborom Srečko Kosovel in v povojnem času agitiral po Evropi. Sodeloval je tudi z italijanskimi zbori.
Mitja Gobec je Simonitija spoznal že kot otrok med vojno in nato kasneje kot pevec ter urednik na radiu. Za njim je tudi prevzel urednikovanje revije Naši zbori na Zvezi kulturnih organizacij Slovenije.
V zbirki Izbrana dela slovenskih skladateljev je že 32 imen in ima velik pomen za slovensko zborovstvo. Nekaj tistih skladateljskih imen, katerih dela še niso izdana, je bodisi prezahtevnih ali pa je njihov opus premajhen za samostojno publikacijo. Po vsej verjetnosti si bodo akterji tega projekta prizadevali, da bi v zbirki izšlo še pet publikacij, nato bi se ta zgodba lahko zaključila.
Zametki Simonitijeve zbirke segajo v pozna devetdeseta leta. Pobudnika sta bila Ivo Jelerčič (Zveza primorskih zborov) in Mitja Gobec (ZKOS), ki sta tudi pripravila seznam in se pri tem medsebojno usklajevala. V popisu je zajetih 302 skladb, kar pa ni vse, kar je skladatelj napisal, saj se del zapuščine še neraziskan skriva na njegovem domu. Na izbor skladb so vplivali izpovednost pesniške besede, zborovska zasedba, pogostost izvajanja, popularnost …, izpuščene pa so mladinske in partizanske skladbe, ki so bile večinoma že objavljene v raznih tematskih zbirkah. Kot zanimivost je urednik izpostavil dejstvo, da je večina skladb pisana v molu in z nižaji.
Najlepše lahko zbirko pospremimo na pot z besedami Primoža Kureta: »Rado Simoniti (1914–1981) je pomemben slovenski skladatelj, Prešernov nagrajenec, ki je začel skladati v partizanih in se kasneje s svojim delom neizbrisno uveljavil kot dirigent in skladatelj, ki je osvajal z izjemnim melodičnim darom, poznavanjem človeškega glasu in še posebej kot eden najboljših zborovodij, kar smo jih Slovenci kdaj imeli. Med leti 1944 in 1980 je ustvaril obširen opus (skoraj 600 glasbenih enot), med katerimi imajo pomemben delež prav zborovske skladbe, lastne skladbe in priredbe. Uglasbil je besedila Mateja Bora, Ivana Cankarja, Karla Destovnika, Alojza Gradnika, Iga Grudna, Srečka Kosovela, Pavleta Oblaka, Toneta Pavčka, Smiljana Samca, Toneta Seliškarja, Cirila Zlobca, Ludvika Zorzuta, Otona Župančiča in drugih. Samo njegov zborovski skladateljski opus obsega okoli 300 skladb, od tega je 200 izvirnih in 100 priredb ljudskih pesmi ali prestavitev. Kar četrtina od vseh ima inštrumentalno spremljavo. Osrednji element njegovih skladb je melodija, mediteransko čustvena in mehka, trpka, pa zvočno impresivna. V svoji strukturi njegova dela harmonsko niso zapletena, ampak približana ljudskemu občutju. Simoniti je živel z glasbo in za glasbo, njegovi samospevi so dragocen prispevek k bogati tovrstni literaturi pri nas, zlasti samospevi na Kajuhova besedila.«