21.02.2021

Razbiti leseni stereotip

V Arsovem Studiu 13 se je v živo predvajal koncert kljunastih flavt in lesenih tolkal Koncertnega ateljeja DSS. Slišali smo tudi tri krstne izvedbe.

Maia Juvanc

Simon Klavžar, Jože Bogolin, Mateja Bajt in  Maruša Brezavšček.
Foto: Tjaša Krajnc

11. februarja se je v Arsovem Studiu 13 v sklopu oddaje Komorni studio v živo predvajal koncert kljunastih flavt in lesenih tolkal Koncertnega ateljeja DSS. Slišali smo izvedbo petih sodobnih del, med katerimi so bile tri krstne izvedbe. Dogodek je z idejno voditeljico Nino Šenk na čelu razbil stereotip o lesenih zvočilih oziroma kljunasti flavti kot inštrumentu z omejeno ekspresivno močjo. Mateja Bajt in Maruša Brezavšček sta z izjemno poustvarjalno virtuoznostjo dokazali, da se iz kljunaste flavte vsekakor da izvleči vse elemente polnokrvnega sodobnega načina muziciranja, od razširjenih tehnik do četrttonske melodike.

Koncert je odprla rahločutna mikrotonalna pokrajina onkraj temperirane zvočnosti Zahoda. Mimobežnice in tangente Brine Jež-Brezavšček razkrivajo svojevrstno glasbeno poetiko. Uglasbene matematične pojme poslušalec zaužije povsem drugače, kot bi sicer razumel brezosebne zakone fizike. Matematično jasno izdelana strukturiranost skladbe v nas namreč vzbudi intimno doživete resnice, za katere se zdi, da so človeku imanentne. V prvem delu skladbe prisluhnemo glissandiranju in staccatiranim linijam, ki sta jih flavtistki peljali v valovih ostrega dvigovanja in padanja. V valovanju se je pojavil glasbeni material, ki se je nato pojavljal v variacijah in z vsako permutacijo pridobil drugačno sonornost in poudarek, za kar je poskrbela raznolika tolkalna spremljava. Zvočni barvi je mrmranje človeškega glasu dodalo še somatično dimenzijo, medtem ko je tekoči glasbeni potek prekinila ostrina prebliska multifonikov. Glasbeni material se zgosti na melodične okruške, ki se izmenjujejo s statičnim držanim intervalom. Vertikalne homeostaze držanih tonov se izmenjujejo s horizontalnim pretakanjem melodičnih zamisli. Kljub izrazito kontrastnemu drugemu delu skladbo dojemamo kot enovito celoto, dvodelnost le ponazori nastop drugačnega nabora in uporabe zvočil. Prevlada šumeči, zračno razpihani zven, ki zaradi uporabe bendirja asociira na puščavsko stepo. Brbotanja in tiha žuborenja, tleskanja zatisnjevalk na flavti, vse to je zavito v eterično zvočnost prepihovanja. Ne glede na kontrastna dela je glasbeni material prepleten, zato smo ob tej krstni izvedbi lahko prepoznali, da skladba posreduje nekaj svetovljanskega in išče stik z univerzalnimi občutji človeštva. Zdi se, da avtoričina ustvarjalnost nastaja v stičišču osebnega trpečega in kozmično neizprosnega, medtem ko kontrastnost glasbenega materiala ponazarja sodelovanje vzponov in padcev. Tako svetloba kot tema s tem postajata enoviti material. Zanimivo je, da je avtoričina glasba brez glavnih dihotomij, ne da bi hkrati izhajala iz naivno utopičnega stališča. V tej glasbi se zato morda zrcali človekovo iskanje skladja, kot to opisuje zgodovinar Yuval Noah Harari. Človeštvo kljub razdiralnemu učinku vojn, tako hladnih kot eksplozivnih, ter grožnje inteligence stroja brez etike teži k harmonični enosti.  

Nasprotno bolj naplastena glasbena govorica in razpetost pripada Lojzetu Lebiču. Njegova glasba, razpeta med velikopoteznimi modernističnimi loki in eteričnimi odmevi pradavnine, je zasnovana palimpsestno. Značilni zven lesenega pihala in ljudskih zvočil igra pomembno semantično vlogo v skladbi Od blizu in daleč v sedmih podobah za različne kljunaste flavte. V prvem stavku se glasbeni material sprva naslanja na ritmiko in melodiko ptičjega petja. S stopnjevanjem v agogiki in dinamiki in raztegovanjem v ambitusu pa se popolnoma preobrazi. Flavtistka Mateja Bajt in asstent Jože Bogolin na zvočilih sta se virtuozno spopadla v vihravem dvoboju in podajala dinamično gibko in muzikalno zasnovano izvedbo. Posebno impresivni so bili odtenki barv v valovanju vibrata v počasnejših pasusih ter vratolomna virtuoznost (pre)hitrega stavka z motiviko ljudskega plesa. Glasbenica je skupaj s tolkalcem delovala kot glasbena alkemičarka. Enostavno ljudsko plesno vrvenje se v enem hipu prelevi v kompleksno modernistično teksturo in se s tem dotakne bistva Lebičeve ustvarjalnosti.*

Nadaljevanje nas je pahnilo v še en žgoč kontrast. Glasbeni jezik izraelske skladateljice Hile Tamir Ostrover je zasnovan na fizikalnih lastnostih zvoka in povezavah giba in glasbe. S skladbo Ra’ad se skladateljica sprašuje o odnosu med kaosom in redom, med ponavljajočimi utripi in spremenljivim neredom. To je šla raziskovati na sam rob zvoka, ki skoraj izginja v ekstremnih legah, pianissimu in fortissimu ter šumenju in drgetanju razširjenih tehnik igranja na kljunasto flavto. V celotni skladbi redko zaslišimo kak pristni, naravni zven flavte. Kljub nekoliko znanstveno osredotočeni poanti pa nas izvedba ni pustila ravnodušne. V trepetanju, hlipanju in tremoliranju je namreč mestoma delovala kot filtriran hlipajoči ženski glas, ponekod se je celo zdelo, da se v hitrosti in tonalni razgibanosti igra flavte navzema histerije. Zdi se, kot da bi ponazarjala duševno krizo protagonistke iz arije »Non Piangete, Amati Rai« Marie Terese Agnesi. Skladateljičina govorica je tako rekoč krvava pod kožo, razširjene tehnike igranja na inštrument pa vodene pod okriljem nečesa prvinskega in nagonskega, ki pa v svoji premočrtnosti vodi onkraj stabilnega. Izvedba flavtistke Maruše Brezavšček je bila izjemno tekoča in dinamično razgibana, in če bi bila skladba tehnično nekoliko manj zapletena, bi bila izvedba bržkone še bolj vročekrvna. 

Prijaznejšo glasbo, z manj čustvenega in filozofskega naboja, je prinesla krstna izvedba novega dela Petra Šavlija. V skladbi Errithacus Ubecula (Taščica) je skladatelj želel zapeti slavospev lepoti našega stvarstva. Svoj slavospev je gradil na petju taščice in v kombinaciji z razmerji med toni iz indijskih klasičnih lestvic (rag). Poleg povezave z indijsko glasbo in ptičjim petjem skladbo zaznamuje bera nenavadnih zvočil (kamni iz Mesečevega zaliva, ploščice iz oreha, hrasta, ki jih je skladatelj nasekal sam). Zdi se, da je na izbor zvočil in zasnovo glasbenega materiala vplivala predvsem ideologija novodobne duhovnost. Nekoliko premočrtna uporaba tradicionalne tonalne melodike in citiranje indijske glasbe zato delujeta brezosebno, skladba pa kot niz naivnih melodičnih eskapad.

Frulatna Cajonada Uroša Rojka je, tako kot Šavlijeva skladba, nastala po naročilu Društva slovenskih skladateljev za Koncertni atelje. Skladba se posveča izključno lesenemu inštrumentariju, in rečemo lahko, da ga je osvobodil stereotipnega predznaka. Kljunasto flavto namreč radi postavljamo v predal stare ali ljudske glasbe, Rojkovo skladbo pa nasprotno poganjajo artikulirane ostinatne linije in njihove mešanice, ki se stapljajo v kompleksne teksture. V ospredje prihaja zanimiv tleskajoči zven Petzold flavte. Počasno, komaj opazno preobražanje posamičnih linij nato nenadoma kulminira v jasnejšo, enovito strukturirano in pointilistično glasbeno izjavo. Tolkalcema Simonu Klavžarju in Jožetu Bogolinu se je posrečilo iz skladbe potegniti humorne, a tudi resnobne momente, značilne za Rojkovo glasbeno govorico. 

Dogodek je z idejno voditeljico Nino Šenk na čelu razbil stereotip o lesenih zvočilih oziroma kljunasti flavti kot inštrumentu z omejeno ekspresivno močjo. Mateja Bajt in Maruša Brezavšček sta z izjemno poustvarjalno virtuoznostjo dokazali, da se iz kljunaste flavte vsekakor da izvleči vse elemente polnokrvnega sodobnega načina muziciranja, od razširjenih tehnik do četrttonske melodike.

Koncert lahko poslušate TUKAJ.

* 23. 4. 2021 Popravek: avtorica besedila je prvotno napisala, da sta delo Lojzeta Lebiča izvajali dve flavtistki, vendar je delo napisano in izvedeno na solo flavti z asistentom na zvočilih.