Razhodi in stičišča dveh »anonimnih« mini kolektivov

Pod kar nekaj nedavnih diskografskih »impro« izdaj, ki se jih je v zadnjih nekaj mesecih nanizalo lepo število, so podpisana imena, ki so lokalno in širše v polnem ustvarjalnem zagonu, čeprav jih po ohlapni delitvi običajno označimo za »mlajše«. Morda mladost v tem primeru deloma sovpada z nevpetostjo v institucije, morda tudi z razvojem in delitvijo scene na mentorje, pionirje ter njihove učence in naslednike. V vsakem primeru je od minule zime do danes produkcija, sicer zelo odvisna od soočenj v živo, v diskografskem smislu pokazala precejšnjo vitalnost. Na drugi strani nastop dua Shoe & Shoelace veliko bolj sledi principom svobodnjaške muzike, ne da bi se v svojem svobodnjaštvu odpovedal etiki jazzovske igre. Mnogo bolj stavi na igro interakcije in obojestranskega poslušanja, pri počasni zvočni gradnji se ne meni toliko za arhitektonska pravila, ampak mimo prisil gravitacije sestavlja lastne estetske objekte. Na posnetku izstopa zvočnost dua, ki se z odpovedjo konsistentnemu ritmu prelevi v kontinuirano risanje poti, za katero se izgublja sled.

Mariborski kitarist Samo Šalomon pridno objavlja spletne posnetke v različnih kombinacijah manjših zasedb, v svojih zasedbah, solo in kot producent je objavljal ali napoveduje objave Rok Zalokar, še decembra se je z Goriškega pod dva posnetka intimnejše narave podpisal Žiga Ipavec (Nesesari Kakalulu), z založbe Zvočni prepihi pa je prišlo par zasedb, ki hkrati izražajo novost in kontinuiteto. Bolj in manj novi sta zasedbi, ki sta proslavili svoj izid nedavno, in sicer v istem koncertnem večeru, pri čemer kontinuiteta pripade eni duu Shoe & Shoelace, ki je v marsikaterem pogledu nadaljevanje srečanja, katerega povod je bil pred nekaj leti francoski zvočni umetnik Colin Petit.

Če nadaljujem misel o trenutnem obilju domače produkcije v impro glasbah, je treba omeniti notranji paradoks. Scena je z diskografskimi izdajami tu in tam seveda lahko prisotna le po tej plati, medtem ko do dejanskih srečaj prihaja le na snemalnih sešnih, obenem pa je upad koncertnih in celo festivalskih srečevanj nevzdržen na daljši rok in potencialno usoden za to sceno. Konkretno letos sta prizadeti pomembni organizacijski pobudi v Tolminu in v Goriških brdih. Albumi zdaj tu, zdaj tam ali turneje posameznih zasedb so odraz precejšnje iznajdljivosti »mladih« akterjev, vendar se po drugi strani taka produkcija postopoma le še bolj drobi, odvisnost od ožjih in še bolj lokalnih podzemnih pobud pa pogosto ostaja edino zaledje. 

Obravnavana posnetka sta plod naključij in priložnostnih srečevanj, tako rekoč stranski produkt slučaja okoliščin. Med omenjenimi lokalnimi in podzemnimi pobudami imenujmo založbo Zvočni prepihi in Klub Metulj v Bistrici ob Sotli, kjer je svoj material za ploščo Life In A Shoebox posnel duo Shoe & Shoelace, za katerim stojita Jaka Berger in Jure Boršič. Posnetek je nastal v podaljšku snemalnega termina v Metulju z neko drugo zasedbo. Kontingenca posnetka na plošči Svet tria Niemoy, v katerem se že omenjenima na kitari pridruži Tilen Kravos, pa je, da je sprva nastal kot dokazno gradivo ob prijavi za evropski projekt, ki je resda splaval po vodi. 

Če sedaj pogledamo še k metodologiji. Niemoy se po Boršičevem predlogu nanaša na starodavni simbolni odziv nekaterih slovanskih ljudstev na visoko umrljivost potomstva, zaradi katere so mlajše od desetih let z nespecifičnim poimenovanjem niemoy želeli obvarovati pred hladno statistiko narave in usode. Vzporednice med tem in glasbo tria ostajajo odprte, določena »anonimnost« imena Niemoy pa trio odmakne od običajnega nizanja priimkov, tako značilnega za mnoge impro sestave. V tem primeru ne gre le za etiko kolektivnosti in poudarka, da je celota večja od seštevka delov, ampak za praktično naravnanost zvoka. Berger tolkalskega dela ne odigra kot tolkalec, ampak je tolkalec nekako skrit v njegovem analognem sintetizatorju, ki je z bolj in manj naključnimi outputi šele orodje posredovanja, na katero se odzivata soigralca.

Tak tehničen opis je še bolj prepričljiv v primeru dua Shoe & Shoelace, ki je ravno tako nekakšen »niemoy«. Analogna mašina v živo sprejema zvoke obeh človeških soigralcev, za katera pa hkrati deluje tudi kot oddajnik, a po načelu nepredvidljivosti in naključja. V tem primeru mašina bolj kot pri triu Niemoy usmerja sam potek igre, ne da bi ji s tem odvzela element naključja; tega na neki način celo še poudari ali kar izsili. Niemoy bi tako lahko označili za bolj človeški trio, v katerem se igralca odzivata na mašino, ki jo kot nepredvidljivi inštrument upravlja tretji član. Po drugi strani sta Shoe & Shoelace brezosebna »niemoy«, pri čemer je moment, ki bi ga lahko šteli za simbol človeškega, namreč moment svobode kot naključja, izzvan ravno z nečloveškim dejavnikom, to je z mašino.

Kakorkoli že, kategoriziranje ne pove veliko o dejanskem učinku teh dveh zasedb oziroma slabo opiše realnost glasbe kot učinkovanja zvoka, v katerem njegovo nastajanje dozdevno ugasne. V živo je Niemoy izredno hrupen in oster trio rockovskega zvena in običajnega bendovskega pristopa, ki pa na plošči po zornovsko zveni zaostreno, komadi pa delujejo odsekano in fragmentirano. So kot neke vrste ekspresionistični barvni zamahi, ki udarjajo sinhrono, ali pač ne, tudi po čutih tistega, ki se jim izpostavi. Na drugi strani nastop dua Shoe & Shoelace veliko bolj sledi principom svobodnjaške muzike, ne da bi se v svojem svobodnjaštvu odpovedal etiki jazzovske igre. Mnogo bolj stavi na igro interakcije in obojestranskega poslušanja, pri počasni zvočni gradnji se ne meni toliko za arhitektonska pravila, ampak mimo prisil gravitacije sestavlja lastne estetske objekte. Na posnetku izstopa zvočnost dua, ki se z odpovedjo konsistentnemu ritmu prelevi v kontinuirano risanje poti, za katero se izgublja sled. In to bi lahko bil opis bolj postopnega in zložnega načina obračanja k trenutku.

Koncertna Niemoya sta ob predstavitvi nekaterim zvenela udarno in silovito, medtem ko sta meni delovala bolj zamazano in brez usmeritve. Vendar posnetek izdaja precej odločnejši značaj zasedbe, njegova odrezava odsekanost je na njem precej bolj diferencirana in zvočno jasna, ne da bi bila pri tem organska živost benda okrnjena. Na drugi strani sta Shoe & Shoelace na predstavitvenem nastopu prikazala več jazzovske gibkosti, ki na posnetku ne izostane, vendar moramo pri poslušanja ohraniti večjo mero naklonjenosti do zvočnega eksperimentiranja. V obeh primerih pa je proces dela plod premisleka ali vsaj preizkušanja, ki si pred samim igranjem zastavi vprašanje. Čemur resda sledi pretirano modrovanje in oklevanje. Ampak odgovor je kot učinek ves v igri, ki si ne beli glave s svojim tehničnim izvorom. Premišljeno torej v zasnovi, punkersko v izvedbi, rezultat pa je razgiban primer improvizacije, ki deluje tako na odru, kot se tudi prileže s plošče.