Razlike med nebom na ustih in nebom na zemlji

Še ne tako davno (2014) smo v Odzvenu pisali o zanimivi kompilaciji uglasbitev besedil Bojana Sedmaka, v Mariboru živečega vsestranskega besednega in glasbenega umetnika, samospevca in, kar je najpomembnejše, samodržca. V letu 2014 je pri založbi Pivec izšla njegova obsežna in tako strukturno kot vsebinsko zanimiva pesnitev Zamahi med belo, rdeče, pred kratkim pa je pri Kulturnem centru Maribor prišla na svetlo vinilna izdaja Z nosilca na nosilca, o kateri se je že nekaj časa šušljalo.

Čeravno je vinilki pristavljena nič manj zanimiva zgoščenka, je vendarle vinil tisto, kar v hipu pritegne. Že naslovnica nas popelje v nekoliko bolj analogne čase, narejena je v zanimivih, na videz nekoliko starinskih barvah, ki odlično ponazarjajo življenjsko in umetniško držo protagonista. Pa fotografija ni ne pastoralna ne nujno urbana – zdi se anahronistična v žlahtnem pomenu besede, in s tem namenom je bila bržčas tudi posneta.

Na LP-ju najdemo osem pesmi, po štiri na vsaki strani. Stran A prinaša štiri arhivske posnetke s prvega koncerta Rokerji pojejo pesnike, ki se je zgodil na mariborskem Radiu Študent leta 1996. Sedmak nastop uvede z uglasbitvijo pesmi Piti in peti Branka Rudolfa ter nadaljuje s tremi popolnoma avtorskimi pesmimi Razjahaj, baby, Pridi, greva nekaj spit in Meje. Slednjo je zapel tudi na predstavitvi plošče Mešano na žarkih in nasploh sodi med njegove najznamenitejše pesmi že zato, ker je znova zelo aktualna. Napisana je v spretni angažirani govorici, ki jo lahko razume širše poslušalstvo, po drugi strani pa lahko med vrsticami preberemo marsikaj takega, kar ne seže v velike dvorane, ampak je namenjeno osebnemu tuhtanju, ako nam je seveda do tega.

Na strani B so prav tako štiri pesmi, posnete »v devetdesetih v dnevnih ali nočnih sobah«, kot piše na ovitku plošče. Gre za posnetke »z Revoxa in DAT-a«, domači arhiv torej. Pesmi Lopovi, Maribor pa pa, Leno popoldne in Norci in otroci so vse Sedmakova avtorska dela, na dveh pesmih slišimo spremljevalni klavir, posnetki pa so »izvirno zvočno ohranjeni«, ni torej nikakršnih prelomnih in silnih studijskih posegov v gradivo ali česarkoli takega, kar bi porušilo avtentično poslušalsko izkušnjo. Zdi se, kot da z avtorjem sedimo pri njem doma in ga poslušamo, ko igra te pesmi, in če je kje kak šum ali pok, to kvečjemu prispeva k žlahtnosti gradiva.

Zgoščenka, ki je priložena vinilki, prinaša razširjeni repertoar z zgoraj omenjenih lokacij. Na njej najdemo vsebino LP-ja hkrati z drugimi, iz istih virov prinešenimi pesmimi, kjer je precej rubinov med biserčki. Bojan Sedmak med drugim prepeva Menartovo priredbo Angiolierijevega soneta Če bil bi in prav tako Menartovega (celuloidnega) Pajaca, dve Strniševi pesmi (Balada o Bibi, Ladjica) in eno besedilo Andreja Rozmana (Razvratni Čuri-muri). Izbor tega repertoarja Sedmak izvaja tudi na nastopih, tako smo ga pred kratkim imeli priložnost slišati na predbožičnem Kantfestovem Retrovizorju v Celju.

V osemdesetih, ko so kantavtorji z resno pesniško noto z redkimi izjemami ostajali na obrobju scene in medijev – Pengovove Pripovedi so izšle proti koncu tega obdobja, leta 1988, in so dejansko nadgradile Odpotovanja (kako, o tem se bo treba še kdaj razpisati), niso pa, kar je po svoje razumljivo tako zaradi obdobja, v katerem so izšle, kot zaradi precej drugačnih okoliščin izida, dosegle tolikšnega odmeva kot prvenec –, je Sedmak »stopil na sceno«, vendar s svojo poezijo in glasbo kot solist ni prišel do širše javnosti. Kljub temu je v devetdesetih, desetletju komercialnega kantavtorstva, stal na začetku poti razvoja nove alternativne mariborske rockerske scene, ki se je začela s projektom Rokerji pojejo pesnike, in je poleg (spet) Pengova, ki je v tem desetletju izdal svojo bržčas najbolj raznoliko ploščo Rimska cesta (1992) ter zadnjo studijsko ploščo Biti tu (1996), ter Janija Kovačiča pomenil pomembno pesniško-glasbeno vez z osemdesetimi leti, kar se sliši tudi na pričujočih posnetkih (čeprav so nastali v devetdesetih, se v njih čuti vsa razsežnost samohodstva osemdesetih, tistega namreč, ki je iskalo svoj prostor stran od sto in več tisoč prodanih kaset komercialnih izvajalcev). Razen tega je bil v osemdesetih pomemben kot pisec za druge (denimo Za shizofrenike Lačnega Franza) in je to ostajal tudi v naslednjih desetletjih (omenimo Petra Andreja, Be Radio, Mio Žnidarič in Jureta Ivanušiča). Sedmak ne gre s pesmijo med ljudi, če s tem označimo všečnost, ki je pomembna za radijsko prepoznavnost – čeravno so nekatere na videz morda nekoliko »dostopnejše« od drugih, ene angažirano-satirične, druge lirične, so njegove pesmi postaje, na katerih se mora ustaviti poslušalec sam.