Razmišljanja v in o času, kakršnega si nismo zamišljali

Ameriški psiholog Abraham H. Maslow je leta 1943 v znanstveni reviji Psychological Review objavil »Teorijo človeške motivacije«, kjer je z modelom t. i. Maslowove hierarhije potreb razložil čoveško vedénje. Ko so zadovoljene primarne fiziološke potrebe po hrani, pijači, zraku, spanju, spolnosti, pride nas vrsto zadovoljevanje potrebe po varnosti. Ko je ta zagotovljena, sledijo socialne potrebe – pripadnost, ljubezen, prijateljstvo. Sledi potreba po spoštovanju, priznanju, šele nato kognitivne potrebe po samoizpolnitvi, prepoznavanju lastnih potencialov in po ustvarjalnosti, se pravi umetnosti. Teorija, ki je glede na okoliščine lahko tudi sporna, se nanaša zlasti na zahodni, pretežno individualistično orientirani svet. Potrebe po lepoti, ustvarjalnosti in umetnosti torej lahko nastopijo šele, ko so zadovoljene vse »nižje« potrebe. /.../ je umetniška kreativnost za marsikoga doda(t)na družbena v(r)ednost, tako rekoč luksuz. Vidi jo kot polje užitka, statusnega prestiža, estetske naslade ali egocentrične samouresničitve v razmerah, ko nikomur ničesar ne manjka. Ko družbi ničesar ne primanjkuje, se ta ponaša z intelektualnim kapitalom, ki ga sicer »nihče ne razume«, a je samo po sebi umevno, da pripada hierarhiji »družbenih potreb«. Krizna obdobja pa izpostavijo preživetvene kategorije. Imperativ ekonomije posrka vitalno energijo družbe. Razmišljanja o lepoti postanejo utopične sanje. Za umetnika samega, zlasti svobodnega, samozaposlenega, pa takšno stanje pomeni razpad sistema zadovoljevanja primarnih potreb.

Iz tega sledi, da je umetniška kreativnost za marsikoga doda(t)na družbena v(r)ednost, tako rekoč luksuz. Vidi jo kot polje užitka, statusnega prestiža, estetske naslade ali egocentrične samouresničitve v razmerah, ko nikomur ničesar ne manjka. Ko družbi ničesar ne primanjkuje, se ta ponaša z intelektualnim kapitalom, ki ga sicer »nihče ne razume«, a je samo po sebi umevno, da pripada hierarhiji »družbenih potreb«. Krizna obdobja pa izpostavijo preživetvene kategorije. Imperativ ekonomije posrka vitalno energijo družbe. Razmišljanja o lepoti postanejo utopične sanje. Za umetnika samega, zlasti svobodnega, samozaposlenega, pa takšno stanje pomeni razpad sistema zadovoljevanja primarnih potreb. 

Poleg Maslowove obstaja tudi Frommova motivacijska teorija. Ta deli ljudi na tiste, ki živijo zato, da bi IMELI, in na tiste, ki živijo, da bi BILI. Prvi hrepenijo po materialnih dobrinah, drugi zavračajo egocentričnost prvih in hrepenijo po nematerialnih dobrinah. Kako ene in druge umestiti v Maslowovo hierarhijo potreb? Seveda je treba tudi nekaj imeti, če želimo kaj postati. A je bistvena razlika med imeti, da bi lahko bili, in biti, da bi lahko imeli!

Dejstvo je, da je industrializacija v 18. stoletju odpravila etične zavore razumevanja družbene koristnosti. Legitimirala je prepričanje, da je tisto, kar je dobro za razvoj gospodarstva, dobro za ljudi. Današnji neoliberalizem je dedič te indoktrinacije in temelji na kulturi neomejene potrošnje. Ta pa prav gotovo ne stimulira ustvarjalnosti in hrepenenja po duhovni rasti posameznika. Nasprotno, spodbuja samoljubje, sebičnost, pohlep in potrošniško zasvojenost. Slednja ponovno upravičuje neobhodno nujnost sistema, ki brezobzirno ropa naravne vire edinega planeta, ki ga imamo na razpolago. 

Začarani krog torej, ki ga je za hip ohromila zlovešča pandemija novega koronavirusa. Pandemija, ki je zaustavila življenje, kakršno smo poznali, je udarila na celi črti. Ohromila je družbeno, socialno, zdravstveno, kulturno, ekonomsko plat našega vsakdana in nas soočila s krhkostjo lastnega obstoja. Negotova prihodnost je nenadoma razblinila smiselnost konkretnih načrtovanj, namer in ciljev, ki smo si jih do sedaj zastavljali. Ali pa smo veliko tega prestavili v neko fiktivno, nedefinirano prihodnost (upanje umre zadnje). Sam sebi se kar (ne) čudim, da vseeno komponiram, koncipiram zvočne dogodke in jih izdelujem, čeprav me tu in tam spreleti, da do izvedbe morda sploh ne bo prišlo. Razen tega da je poučevanje na Akademiji za glasbo od druge polovice marca potekalo na daljavo, se samo delo ni kaj dosti spremenilo. Nasprotno, celo intenzivneje sem se med drugim posvečal analitičnemu poslušanju, raziskovanju in branju partitur (Mahler, Schumann, Fausto Romitelli, Christophe Bertrand …)

Po drugi strani je pandemija povzročila znatno zmanjšanje onesnaženosti ozračja, voda in naravnega okolja. Kot poročajo mediji, je bilo v beneških kanalih na lepem moč videti ribe in morsko dno, v severnoindijski državi Pandžab pa prvič po tridesetih letih vrhove Himalaje. Satelitski posnetki iz vesolja so dokumentirali znatno znižanje količine dušikovega dioksida na Kitajskem. Splošni »lockdown« je (vsaj za hip) dosegel to, česar ni bilo moč doseči s konvencijami, dogovori, resolucijami in z vsemi dosedanjimi mednarodnimi ukrepi. Prava ironija je, da človeštvo kljub (že) splošno znanim in vse očitnejšim manifestacijam globalnih okoljskih sprememb ni sposobno narediti ničesar odločilnega v smeri boljšega izida za našo lastno prihodnost in da pomeni »lockdown« boljšo opcijo za naše naravno okolje kot pa razmere, na katere smo navajeni in v kakršnih želimo živeti. Kdor se danes posmehuje Greti Thunberg, je ignorant ali bedak. Številne znanstvene publikacije že desetletja opozarjajo na omejenost naravnih virov in ranljivost okolja, svarijo pred brezbrižnostjo in lahkomiselnostjo oblasti, gospodarstva, kapitala in vseh nas ter urgentno pozivajo k ukrepanju. Izobraževanje, informiranje, ozaveščanje o globalni problematiki še nikoli ni bilo tako pereče, kot je danes. Le védenje in zavedanje lahko privedeta do ključnih sprememb. Je še dovolj časa?