Raznoliki noise revirji

Dvojec Ontervjabbit iz Hrastnika, ki ga sestavljata Neven M. Agalma in Domen Učakar, beleži svoje korenine nekje ob začetku leta 2012. Toda če bi sodili samo po letnicah, bi nam ušlo desetletje njunega predhodnega ustvarjanja. Agalma, čigar prevladujoči projekt v prejšnjem desetletju predstavlja Dodecahedragraph, in sicer s štirimi izdajami (med drugim pri domači založbi Pharmafabrik) in z več kot 53 kompozicijami, je multiinstrumentalist oziroma, če smo natančnejši, multi non-instrumentalist, ki s pedantnimi potezami laptopa, doma izdelanih zvočil, analognih efektov in cacophonatorja ustvarja primitivno udarne, a izjemno raznolike elektronske miniature; Učakar, ki z znanjem basa, sintetizatorjev in električne kitare v dvojcu zaseda mesto »muskonterja«, kakor sta ga sama poimenovala, pa se je z ustvarjanjem v bolj konvencionalnih zasedbah Icarus Down in Neon Spektra izkazal kot izjemno vešč glasbenik, sposoben delovanja tako v rock kakor tudi pop kontekstu.
Če bi torej s pomočjo na zaslonu prebranih podatkov skušali dešifrirati, kakšen glasbeni izraz prevladuje v tej navezi, bi imeli precejšnje težave, kajti Ontervjabbit je bil sprva tudi za člana sama izlet v neznano. In ta z novo ploščo, poimenovano 414, dobiva presenetljivo samozavestne, konkretne poteze. Skozi improvizirane studijske seanse, ki so Hrastničana hočeš nočeš potisnile v drugačen način zvočnega delovanja, sta v letu 2012 kot Ontervjabbit postopoma ustvarila enigmatičen preplet sintetiziranega dromljanja, plastenja ekstremnih šumov in basovskih skovikov v morju strojnega ritmiziranja, s čimer sta prinesla več kot dobrodošlo svežino bogatemu slovenskemu noise podtalju. Z medsebojnim povezovanjem sta vzpostavila močno družbeno omrežje, ki temelji na solidarnosti in konstruktivni nadgradnji idej, nastopanju in predstavljanju raznolike glasbene krajine, ki ju obkroža, zato ni presenetljivo, da sta za domovanje svojega novega albuma 414 izbrala ponovno zagnano založbo Kamizdat Luke Prinčiča, enega od merodajnejših DIY in copyleft pristanov. 

Pričujoča zgoščenka predstavlja predvsem sintezo vseh doživetij in raziskovanj dvojca v tem embrionalnem obdobju, nekakšno konsolidacijo že izdelanih nizov idej in posnetkov, ki sta jih sestavila v več kot 74-minutno filmsko popotovanje. Vendar studijskim posegom navkljub z zgoščenke v osnovi še zmeraj veje prepričanje, da je kakršna koli potreba po naporni vnaprejšnji konstrukciji odveč, tako da album v veliki meri temelji na ohlapnosti, spontanosti ter improvizaciji, ki so osnova njunega delovanja. Z enajstimi komadi dosežeta najbolj sproščeno in večplastno vzdušje v seriji petih dolgometražnih izdaj (kolikor jima je uspelo ustvariti v manj kot dveh letih), kjer se dotikata širokih vtisov – od ledeniškega ambientalnega drsenja do živalskih, hrapavo distorziranih ritmiziranj – in to marsikdaj v času ene same skladbe. Zaobjet v kosu, 414 posrečeno izžareva ravno tisti zanos, ki ga je moč videti na odru, živa izkušnja pa je za razumevanje dvojca Ontervjabbit ključna. Sodeč po številnih nastopih na Radiu Študent v živo in po številnih klubih po Sloveniji (med drugim v sklopu Klubskega maratona RŠ), je očitno, da sta med nastopanjem v živo Učakar in Agalma skorajda intuitivno seznanjena z idejami drug drugega. Določen motiv, denimo, res spravi v pogon eden, toda zmeraj na takšen način, da lahko drug vstopi v njegovo matriko, jo manipulira in se odziva na hipne detajle. Zagon, ki ga družno ustvarjata, vznika iz več kot seštevka njune nezavedne koordinacije; v skupnem zvočnem polju se srečujejo številni naglasi, hibridizirani po notranji logiki Ontervjabbit, in se spreminjajo s kalejdoskopsko urnostjo. 

Toda posnetki vendarle vsebujejo sledi skladanja, četudi na nezavedni ravni: utripajoče mase zvoka, ki lebdijo v šumu, se sčasoma razkrijejo kot počasi krožeče elipse efekta pedalov; brezoblični basovski pulzi kaj hitro postanejo bližnji bratranec domačega techno topota. Celokupna slika tako ni izključno abstraktna in daljna, kot bi se komu sprva zazdelo; dojemati glasbo Ontervjabbit na takšen način bi bilo reduktivistično. Na trenutke je sicer napeta in somračna (Undulipodium, Crisp Ursa Minor, Hume), drugič sproščujoča in meditativna (Summer Peach Girl, Blade Runes, Crossing The Rubicon), a največkrat preprosto razpeta preko celotnega emocionalnega spektra, ki se skriva vmes. Te skladbe vsekakor niso namenjene ne spanju ne koncentraciji, in bolj ko sem album poslušal, bolj je v meni rasla primerjava s kumulativno močjo techno večera (morda tukaj celo tiči razlog, zakaj sta Hrastničana s svojo glasbo pritegnila ušesa marsikaterega domačega techno navdušenca). Primerjava niti ni za lase privlečena: Ontervjabbita v drone in noise glasbi počneta formalno podobne stvari kot določene veje podzemne plesne elektronike, čeravno na drugačni časovni skali; katera od njiju deluje na pomanjšani, katera na povečani, je težko reči. Razen same zvočne plati pa ni dosti drugega, za kar bi se mogli racionalno oprijeli: avtorja sta izdajo pospremila s skopo in kratko obrazložitvijo, ki vključuje skrite reference, aluzije na zgodovinske osebnosti in naravoslovne koncepte. Ljudje sicer hočemo hitre odgovore, a teh pri kompleksnih vprašanjih, kot je denimo nelinearni razvoj dveh umetnikov, na tem ploščku ne bomo dobili.

Dvojec samo enkrat, in to zelo na kratko, besedno seže v smeri poslušalstva, in sicer v komadu Lauren, kjer razberemo ženski glas, ki pravi »music has become a possession« (»glasba je postala lastnina«). Ta podtaknjenec je še najbolj problematičen drobec plošče in odpira težje vprašanje, kot ga je ta pripravljena odgovoriti: Ali je izhod iz trenutne tržne neznosnosti ter zvočnega prenažiranja ustvarjanje glasbe same? Za Ontervjabbit je mogoče v tem precej resnice, kajti 414 je na voljo kot zastonjski download, tržen po licenci Creative Commons in razširjen po spletu tako, kakor fanta ustvarjata glasbo: najprej zase in za tiste, ki jim je mar, nato v razstavo preostalemu svetu. Posledično tako ne razkrivata le svojega širnega talenta, bogate zvočne slike in zanimivega etosa, temveč predstavljata pomemben dokument o dveh letih briljantno realizirane glasbene svobode na Slovenskem.