Razsvetljenci na pohodu

Ob pripravah na recenzijo tretjega albuma Pramada neverjetno pisane zasedbe Nesesari Kakalulu je mojo pozornost pritegnilo pričevanje zgodovinarja Egona Pelikana iz Mirna pri Novi Gorici, naselja ob Vrtojbi, od koder izhaja obravnavani ansambel. V intervjuju za Dnevnik je ob izidu njegove monografije o Tonetu Kralju pojasnil mnoge anekdote o tem spregledanem slikarju, kiparju in subtilnem komentatorju razmer na Primorskem v času fašističnega režima. Kralj je s podobami, atributi in metaforami upodabljal tedanje uporno stanje duha in na poslikavah v številnih cerkvah na Primorskem »zaznamoval meje slovenskega etničnega prostora«, med drugim v cerkvi Srca Jezusovega v Vrtojbi, kjer na sliki Križani med pogubljenci vidimo tudi Karla Marxa kot »element norčevanja iz stalinizma«. O tem upornem stanju duha in prednosti periferije dobrih šest desetletij kasneje pričajo novi posnetki noneta Nesesari Kakalulu in nasploh menim, da je najnovejši album Pramada tega benda na podoben način eden pomembnejših kulturnih artefaktov goriške in širše krajine. To si velja zapomniti: od domačih bendov so fantje v nekaj letih delovanja skupine naredili ogromen preskok. Iz lokalnega »cover banda« so prešli v povsem avtorski projekt, katerega moč se ne skriva v kakih tehničnih rešitvah v aranžmajih, denimo, kako v komadu priti od točke a do točke b, ampak v čustvenem naboju. S tem ko se je bend okrepil v muziki, pa se je dejansko izoblikoval tudi v umetniškem smislu, iznašel je svoj izraz, svoj subtilni komentar trenutnega ozračja in svoj glas.

Primorska in goriška regija se zadnja leta na alternativni glasbeni sceni izkazujeta kot izredno rodovitni območji med mlajšo generacijo. Del njune širše zgodbe je tudi obravnavani Nesesari Kakalulu. Pomembno je že takoj na začetku izpostaviti, da si zasedba zasluži resno obravnavo, saj je mnogim očem neopazno prerasla prvotno fascinacijo nad afrobeatom, zapečateno na istoimenskem albumskem prvencu, in ga v akrobatski in čarovniški maniri prestavila v lokalni kontekst. Glasbeniki so namreč ohranili ustvarjalno osnovo žanra, ki so jo sprva kvalitetno posnemali: mnogoglasje inštrumentov, pestra skupinska dinamika in kolektivni duh so žareli tudi še na drugem albumu, Gospa Gertude. Akrobatski preobrat afrobeata v avtorsko muziko, ki jo uteleša bend, me je zadel lansko poletje na koncertu v Gala Hali, na katerem so že preigravali material najnovejših posnetkov. Oder je enostavno zaživel: neverjetna lahkotnost, mnogoglasje, šepetanje, dretje v megafon, spretne solaže, mnogoteri inštrumenti, spretni aranžmaji …, glasbeniki so prerasli dobo (k)opiranja in naredili muziko, ki je dosti bolj njihova kot prej. Le upal sem, da bodo to energijo prenesli na posnetke.

Zakaj na posnetke? Nesesari Kakalulu je na neki način bend stare šole, ki temelji na spretnostih, aranžmajih in se ne trudi biti všečen. Moč periferije, to je ustvarjanja izven centra kulturne dejavnosti, se kaže ravno v svobodi in avtorskem naboju, ki so ga razvili skozi leta. Slaba stran tega posla pa je, da bend s tako muziko konkurira na širši geografski ravni, kar ga takoj potiska v tržno nemilost. Poleg tega ga sestavlja devet članov ... Da skrajšam: tovrstni bend na domačih tleh ponavadi prej razpade, se v temelju spremeni ali porodi album na vsakih preveč let. Nasprotno zasedba Nesesari Kakalulu od začetka ohranja zanos, vztrajno išče možnosti za nastopanje in izdaja albume v relativno kratkem času. Dodatno se spreminjajo določeni člani zasedbe, a jih nadomestijo drugi z drugačnim doprinosom: Gal Furlan in Anton Lorenzutti z mnogoterimi tolkali, Matjaž Bajc kot eden od vokalistov in Jure Boršič z dodatnim saksofonom. Še vedno pa zasedbo tvorijo tolkalec Žiga Ipavec, bobnar Urban Kušar, basist Timi Vremec, kitarista Rok Černic in Vasja Kavčič, pozavnist Jure Sulič in ponovno pridruženi saksofonist Andrej Thompson. No, zato sem se še toliko bolj razveselil najave novega albuma, ki je že z uvodnima singloma Pramada in Trgovec Arthur napovedala nov podvig zasedbe.

Rep in glavo novega albuma poveže zgodba, ki ostaja očem skrita, a je jasna ušesom, zato ga po svoje cenim kot enega boljših kulturnih proizvodov zadnjih let. Slabo uro trajajoči album, ki se začne s fantastičnima skladbama Srce teme in Fantazija, spremlja dramatična energija, ki je pri hudomušnih fantičih nisem bil vajen. Album Pramada so zagotovo navdihnili kaki progresivni rockerski albumi, saj vsaj moja ušesa izredno animira z neobičajnim potekom, s skladbami različnih dolžin in dinamičnimi preskoki znotraj skladb. Svoj delež tej razburkanosti prispeva Matej Okroglič, pisec besedil, ki krojijo naš imaginarij v skoraj vsakem komadu in poudarjajo občutek ritualnosti. Če sledimo niti zgodbe, naše plemenske puščavnike na poti v obljubljeno deželo preganja pramada, izvor vseh človeških bolečin, flegmatična stagnirajoča škodljiva pasivnost. Ta motiv jim nudi inspirativni okvir, ki marsikaterim bendom primanjkuje. Zadeli so torej terno.

To si velja zapomniti: od domačih bendov so fantje v nekaj letih delovanja skupine naredili ogromen preskok. Iz lokalnega »cover banda« so prešli v povsem avtorski projekt, katerega moč se ne skriva v kakih tehničnih rešitvah v aranžmajih, denimo, kako v komadu priti od točke a do točke b, ampak v čustvenem naboju. S tem ko se je bend okrepil v muziki, pa se je dejansko izoblikoval tudi v umetniškem smislu, iznašel je svoj izraz, svoj subtilni komentar trenutnega ozračja in svoj glas. Elementi norčevanja so tako kot pri Tonetu Kralju prikriti, hudomušno začrtani znotraj besedil in muzike, ustaljeni med pravo dinamiko odprtosti in omejenosti. Trenutni album sicer ni nastal v času vojne, je pa za čas policijske diktature neverjetno pomenljiv, saj so fragmenti mladinske energije upora prisotni skozi celotno ploščo. Nove koordinate našega »vrtojbeat« ansambla so s tem albumom na novo začrtane in rečem lahko, da komaj čakam na nadaljnje korake.