Razvlečen izbor jazzovske ustvarjalnosti

Nasproti puhlici, da glasba ne pozna meja, ne gre vedno postavljati druge, po kateri bi bila glasba ujeta v te ali one nacionalne ter politične meje. Te resda dobijo svoj smisel in življenje znotraj nacionalnih institucij, izobraževalnih ali prireditvenih, a zunaj njihovega dometa si glasbe utirajo druge poti. To, čemur ob različnih priložnostih različno pravimo jazz in pri tem večkrat iščemo množinske oblike, je očiten, čeprav še zdaleč ne edinstveni primer. Glasbeniki in glasbenice se bodisi urijo v neakademskih krogih, kjer je mešanje in preseganje nacionalnih meja tako rekoč nuja, bodisi pobegnejo tja, kjer imajo spričo tradicije in ugodnih kulturnih politik že mednarodni značaj. Preostanek vse povezuje v različnih samoniklih lokalnih prizoriščih, kar na koncu jazzovskim in improvizatorskim muzikam vtisne svojevrstno zmes lokalnega in kozmopolitskega, nacionalni ključ pa tu zopet odpove. Festival slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice se tako loteva protislovnega podjetja, ki pa je obenem lahko dobra priložnost za izpostavljanje nekaterih nakazanih vprašanj. Poleg pregleda, ki ob vse obsežnejši produkciji ne more biti izčrpen, svoj smisel dobi tudi v ponovnem vračanju k področjem institucionalnega in kulturnega, le da tokrat ta vprašanja pogosto naletijo na neko škrtanje obojega, kar je bilo letos, denimo, moč slišati v pogovornem uvodu. Za zaključek velja dodati, da se je do konca enodnevnega festivala njegova podoba zazdela hudo eklektična, kar sicer ob jasnem namenu, da se predstavi prerez obstoječih, a za kaj takega v resnici preširokih jazzovskih scen, niti ni težava. A morda v takšnem izboru laže zaživi tisti del, ki je bodisi že po formi in repertoarju vnaprej določen in orkestriran, kot je še najbolj veljalo za zaključni nastop, bodisi pripravljen poseči tudi v prostor in svoj nastop fizično vplesti v konkretno koncertno priložnost, kot je to zavestno storil le Verso Doxa.

Od festivala Zvončki in trobentice, ki se simbolično postavlja v pomladni čas, verjetno ne bi bilo upravičeno pričakovati reprezentativnosti – česa pravzaprav? Že zaradi omenjenih razlogov ne. Če kaj, pri njem iščemo in navadno najdemo predvsem raznolik prerez bolj ali manj pogojno domačih glasbenikov, ki bi seveda vedno lahko bil tudi drugačen. Pri tem v zadnjih letih (začetek enodnevnega festivala sega v leto pred zadnjim vstajniškim vrenjem pri nas, a je reden postal šele štiri leta po prvi ediciji) nikakor ni osamljen, zato se je tudi vse bolj treba spraševati o njegovi programski umeščenosti. Festival slovenskega jazza v Ravnah na Koroškem označevalca »jazz« in »slovensko« zagotovo razumeva popolnoma drugače, v prestolnici pa je treba omeniti vsaj vse pomembnejši oddelek rednega jazzovskega festivala, ki lokalno-mednarodni ustvarjalnosti namenja pomemben in prepoznaven del programa. Ta je našel svojo pot v tokratni program Zvončkov in trobentic dvakrat, enkrat v zaključku projekta Mladi raziskovalci in drugič v nastopu dueta Chimera. Ob tem je prostor dobil še mednarodni projekt Dréja A. Hočevarja, svež in pri nas premierno predstavljeni trio s Cenetom Resnikom ter Big Band Gverillaz, ki je kot širšemu občinstvu dostopnejši koncert deloval bolje kot nekateri pompozni in razvlečeni zaključki na kateri od preteklih edicij festivala.

Festival Zvončki in trobentice, ki se je od prvotnega večera treh zasedb razširil in v sedanjem obsegu vztraja nekako tri leta, je s tem dobil manjšo težavo. Opazka, da je programa preveč in bi ga bilo bolje razdeliti na dva dela, sicer drži zgolj deloma. Zasedbe so navadno porazdeljene tako, da se jih vsekakor da zajeti vse; letos je že bilo tako, če si le bil dovolj vztrajen. Vseeno pa ta obseg morda prispeva k praviloma slabo obiskanemu pogovornemu delu, ki je letos tematiziral večje jazzovske zasedbe in se s tem posredno navezal na kasnejši program. V pogovoru je Miha Zadnikar gostil Aleša Sušo, vodjo Big banda Krško, ter Petra Ugrina, vodjo zasedbe Artbeaters in dirigenta Big Band Gverillaz, ki je zaključil koncertni večer. Poleg nekaterih duhovitih opisov in pripovedi je verjetno najbolj izstopila protislovnost orkestra kot nekakšne institucije, ki pa v resnici ne uživa resne institucionalne podpore in je breme njegove organizacije preloženo na iznajdljivost in entuziazem vodje ter pripravljenost članov. Ne glede na to, da so tovrstne ustanove v nekem starejšem režimu še prejemale nekaj pripoznanja in podpore s strani lokalnih uprav. 

Niz koncertov se je nekako svečano začel z zasedbo code::source v postavi Lenarta de Bocka in Brine Kren na saksofonih, Neže Zupanc na flavti, Filipa Mozetiča za bobni in Leonarda Medice na kitari, ki jo vodi Gašper Livk na kontrabasu in občasni prostorski elektroniki. Svečanost je poudaril spremni zapis, v katerem je Livk skozi osebni pogled orisal enoletno življenje projekta, ki se je začel pod mentorstvom Dréja A. Hočevarja, se nadaljeval na glasbeni delavnici in premiernem nastopu omenjene zasedbe na jazz festivalu v Cerknem maja lani ter kasneje še na njegovem starejšem ljubljanskem bratu, zaključil pa se je na nastopu pretekli torek v Klubu Cankarjevega doma. Glede na slišano, lahko le ponovimo opažene smernice, ki jih je zasedba začrtala že na svojem otvoritvenem nastopu, ovekovečenem tudi na koncertnem posnetku. Morda celo manj dinamično, izogibajoč se tako skupinski improvizaciji kot solističnim izstopom, je peterica tokrat bolj tipala in se izogibala konkretnejšim rezom znotraj zvočne kontinuitete. 

Sledila je manjša mednarodna zasedba Ceneta Resnika, ki mu zadnje čase očitno zelo ustreza forma tria. S to svežo formacijo je odigral prvi koncert na domačem odru. Vajeni smo že Cenetove zadržanosti, ki odpira prostor soigralcem, tokrat basistu Tobjörnu Zetterbergu in bobnarju Franku Rosalyju, vendar ob tej priložnosti nismo bili deležni njenega protipola, ki v drugih njegovih sestavih praviloma ne vodi v skupinsko prepihavanje in iskanje vrhunca, ampak v bolj radoživo igro. Ta je tokrat ostala prepuščena improviziranim dialogom in domiselnima soloma gostov, trio pa se je v resnici bolj sprostil šele dan kasneje, ko se je zaradi odpovedanega koncerta v karanteno zaprte severne Italije spontano pojavil v metelkovskem Klubu Gromka. 

Drugače so se improvizacije z mednarodno zasedbo lotili v Verso Doxa Dréja A. Hočevarja, saj so vanjo vpletli vsaj še konkretnejši dramaturški in zvočni poseg. Tudi tu je šlo za dovolj intrigantno mednarodno zasedbo, v kateri zaradi preteklih obiskov po spominu izstopata predvsem saksofonista Phillipp Gropper in Chris Pitsiokos. Kljub močnim imenom je bil prostor, kjer so ti lahko nastopili s kakšnim avtorskim zvočnim podpisom, tu skrbno odbran, kolektivna nota pa s tem poudarjena. Zato je bil zanimivejši od zgolj posameznih imen. Moment posameznih vstopov in izstopov ter z njimi prostorska umeščenost, ki je v nekem trenutku skoraj obkolila občinstvo, so se združili na odru ter v kvazi A–B–A loku na njem zapustili osamljeno vokalistko, ki je nastop tudi začela. Veronika Kumar je dala nastopu dramaturški poudarek, ki je morda hotel podčrtati spodletelost vloge klasične jazz pevke v ansamblu, ki klasičnega jazza noče igrati. A to smo nenazadnje lahko že slišali, smisel tovrstnega nastopa, razen da je deloval kot nekakšen humorni vložek, pa dlje od tega ni segel. 

Po formi konvencionalnejši del nastopov pretekli torek se je začel z duom Chimera grške pevke Caroline Giannakopoulou in basista Domna Bohteta. Tu najprej pade v uho nekoliko neobičajna spremljava basovske kitare, ki je vpeta v podlaganje pevke v klasični pesemski formi. Ta zaide pretežno v nežni pop, ki v tem trenutku ne premore daljšega repertoarja. Drugače velja za Ugrinov Big Band Gverillaz, ki je festival zaključil z žarom poskočnega swinganja in latino ritmov, je pa njegova svetla točka tudi v ne povsem tradicionalni inštrumentaciji. Pri bojda zadnjem nastopu zasedbe pod aktualnim vodstvom je izstopalo krajše pevsko gostovanje, stalnemu poudarjanju aranžmajev pianista Anžeta Vrabca pa gre dodati še nabrito električno podlago pihalski sekciji, ki je s kitaristom Markom Čepakom in basistom Iljo Pušnikom celoti dala še največ spontanosti tam, kjer ji je bilo odmerjeno mesto.

Za zaključek velja dodati, da se je do konca enodnevnega festivala njegova podoba zazdela hudo eklektična, kar sicer ob jasnem namenu, da se predstavi prerez obstoječih, a za kaj takega v resnici preširokih jazzovskih scen, niti ni težava. A morda v takšnem izboru laže zaživi tisti del, ki je bodisi že po formi in repertoarju vnaprej določen in orkestriran, kot je še najbolj veljalo za zaključni nastop, bodisi pripravljen poseči tudi v prostor in svoj nastop fizično vplesti v konkretno koncertno priložnost, kot je to zavestno storil le Verso Doxa. Na drugi strani pa iz več razlogov takšna forma šepa predvsem pri namenu predstavitve občinstvu, ki praviloma ne spremlja celotnega programa, bi ga pa morda veljalo malo bolje vpreči v njegov konferenčni del, nemara celo okroglo mizo prenesti v prostor in čas samih koncertov. Seveda je drugo vprašanje, ali bi redki naključni obiskovalci to prenesli.