Re_humanizacija znova v živo

Festival Re_humanizacija obstaja že drugo leto in predstavlja glas ustvarjalcev, ki komponirajo v današnjem času. Prvi večer festivala je bil posvečen izvajalskemu preizkusu .abecede [ansambla za novo glasbo]. V duhu srečevanja komponiranega z improviziranim smo razumeli večer Dréja A. Hočevarja z naslovom Opus I. _ composition for.meta [Dré A. Hočevar, 2020/2021]. Gre za avtorsko delo, ki temelji na osnovni formuli, ta pa dela ne fiksira, pač pa so navodila dovolj zračna, da puščajo interpretu svobodo za improvizacijo in lastni doprinos k vsebini skladbe. Te tako ne moremo več razumeti v smislu dovršnosti, pač pa namesto tega v času dogajanja sproži v poslušalcu proces dojemanja v psihoakustičnem smislu, ne več zgolj v okviru sprejemanja. Gre za serijo skladb, v katerih nastopajo različne zasedbe, ki jih druži princip osnovnega okvira pravil, znotraj katerega se vedno znova oblikuje naključni diskurz. Skupne smernice gre razumeti v odnosu do inštrumenta, ki ga izvajalec pospremi s pihi, izgovarjanjem zlogov ali posameznih črk abecede, vzdihi, sesanjem, dihanjem, šepetanjem, kar dopolnjuje z improvizacijo. Pri izvajanju na saksofon ali prečno flavto smo zaznali prelivanje izgovorjenega z igranim, kar je tvorilo obogaten zvočni preplet, kot neke vrste metajezik. Morda od tod naslovi večine skladb: This is: [ ] _ composition for .meta [Dré A. Hočevar, 2020] oziroma These are: [ ] _ composition for .meta [Dré A. Hočevar, 2020]. Zanimiv je način komponiranja, ki poteka v sodelovanju z izvajalci, v okviru tedenskih srečanj v obliki vaj, izvajanja, analize in odločanja o tem, kaj naj bo fiksno in kje je meja improvizacije*. Kar je pri tem posebno, je oblikovanje miselnih procesov, ki izvajalce zavežejo k aktivnemu sooblikovanju del in omogočajo interakcijo z avtorjem. Zadnji se v proces vključi poslušalec, ki mora odmisliti pasivno sprejemanje danosti, saj ga skladbe pripravijo do tega, da se prične spraševati o pomenu, o sporočilni vrednosti dela in drugih vrednotah posredovanega. S tem se torej porajajo procesi, ki potekajo simultano in vključujejo tako izvajalce kot občinstvo v skupnem psihoakustičnem postopku, pri katerem sodelujejo. Izražanje z inštrumentom ali glasom nas zavezuje k pretresanju vsebine, spoznavanju novih vsebinskih enot, ki niso več pomenske, a imajo zvočno vrednost. Zanimanje je v nas vzbudila tudi pozicija poslušalcev, ki smo bili obrnjeni stran od izvajalcev, kar je vzbudilo asociacijo na fenomen akuzmatične glasbe. S tem ko smo gledali skozi okna in ne v izvajalce, smo bili torej toliko bolj angažirani kot poslušalci in prisiljeni usmerjati koncentracijo v sledenje zvočnemu dogajanju. Skladbe so se kot skeči vrstile in nizale zvočni utrip, v katerem smo prepoznali osnovne smernice in se sproti soočali z variacijami in rešitvami na vedno novih zasedbah. Glas je postal enakovreden inštrumentu in nosilec nepomenskih zvočnih enot, ki so prehajale druga v drugo in oblikovale pestro sporočilo, z ali brez inštrumenta. Hočevar nas je tako spoznal in vključil v kompleksni zvočni proces, v katerem vsi, avtor, izvajalec in poslušalec, dobijo novo vrednost. Festival nam je v razmislek postavil kar nekaj postavk, saj nas je s svojim neposrednim pristopom vključil v aktivno preoblikovanje zavesti o koncertu ter sprejemanju nove zvočnosti. Razumemo ga v kontekstu iskanja novih možnosti in spreminjanja ustaljenih vzorcev, kot izziv oziroma vabilo k premišljanju o novih zvočnih vsebinah, o konceptu glasbenega dela, njegovi danosti, nezaključenosti in tendenci, da se vedno znova definira kot nekaj enkratnega in neponovljivega, s čimer odpira in širi okvire sprejemanja zvočnega dogodka.

Drugi večer smo v Osmo/zi najprej poslušali FORUM I. - Gašper Livk solo skladatelja v rezidenci, kontrabasista Gašperja Livka. Osredotočil se je na določen ton, ki ga je enakomerno ponavljal kot neke vrste meditacijo in ga občasno pospremil z drugim tonom. Če je s ponavljanjem poslušalca do neke mere osvobodil aktivnega miselnega spremljanja dogajanja, pa se je na daljši rok poslušalec vendarle pričel spraševati o vsebini ali pa se je prepustil izvajanju vse do melodičnega dela, ki je vodil od izpovednosti do eksperimenta in je bil zastavljen bolj raziskovalno, dokler se ni izpel v prvotno zvočno shemo. V drugem delu smo spet poslušali zasedbo .abeceda [ansambel za novo glasbo], ki je izvedla dela izbranih sodelujočih skladateljev. Neža Zupanc je na flavti zaigrala Pale Flower avtorja Zhuoshenga Jina in v neprekinjeni tok prelila piš, igro in šum, in sicer z nenehno menjavo razpoloženj in zvokov ter dinamike. Tobija Hudnik je za klavir napisal skladbo possibility, ki je v izvedbi Klemna Kocijančiča zvenela kot ponavljanje clustrov, to pa se razvije v dinamično strukturo in se povrne v osnovno obliko, ki se razraste po vsej klaviaturi. Tako z zvokom kot s hrano se je ukvarjal Gašper Livk na kontrabasu v skladbi I Found a Double Bass in My Kitchen! Asima Singha Halwarvija. Z razširjenimi tehnikami izvajanja je obravnaval inštrument, vmes pa pohrustal kos hrustljavega testa, pri čemer smo ozvočeno grizljanje slišali po zvočnikov. Izvajanju na inštrument so se pridružili elektronski zvoki. Sledila je preinterpretacija Fauré Fantasie cover version Jenni Hogan v izvedbi Neže Zupanc na flavti. Razumeli smo jo kot izvajanje Fauréja z vmesnimi motnjami, pihanjem v flavto. Še najbolj abstraktna od vseh je bila skladba I Sheltered Myself Milesa Fridaya, v kateri smo poslušali različne frekvence na membrani, ki so vzbujale različne asociacije in delovale izključno eksperimentalno. Nazornejše je bilo delo Relaxing and Contracting Jenni Hogan, v kateri je Neža Zupanc ob izvajanju posameznih poltonov lestvice navzdol med počasnim vrtenjem v krogu lezla vse nižje. Skladba Pacific 21 (za trak) je nastala kot odmev na delo Pacific 2 A. Honnegerja in jo avtor Minato Sakamoto pojmuje kot železniško glasbo v dobi globalizacije. V njej najprej zaznamo posnetke prometa vlakov, ki prerastejo v elektronsko imitacijo. Tretjega dela Jenni Hogan, Theatre, tako rekoč nismo slišali, saj ga je Neža Zupanc izvajala v sosednjem prostoru, medtem ko smo mi že spremljali sklepno skladbo Maxa Gibsona Yo-Bong za kitaro in glas (Jan Kopač in Lovro Korošec). Oba izvajalca sta sinhrono izvajala posamezne tone, nato sta se razšla in ponovno združila v skupni zaključek. To izvajanje se je nadaljevalo v neke vrste Dies Irae, kot nekakšno besnilo, in se sklenilo v počasnem sklepnem stavku. Izvajanje .abecede [ansambla za novo glasbo] moramo razumeti v dveh smereh: po eni strani izvaja sodobno glasbo, po drugi pa deluje v okviru istoimenskega inštituta po principu zvočnega laboratorija, ki je na voljo sodobnim skladateljem. Večer je nastal na podlagi mednarodne delavnice za komponiranje pod vodstvom Dréja Hočevarja in v okviru programa [centre for research in .meta].

Festival Re_humanizacija se je odvijal štiri dni zapored, omenimo torej še tretji večer, v katerem smo v prostorih Cirkulacije2 spoznali deli iz koncertnega cikla Studio 8.1 kako živijo ljudje Brine Kren in s platforme .paradigma Serija Tu Neže Zupanc. V prvem delu se izvajanje meša s pihanjem, tonus skladbe je zračen, zvok in dih se prepletata, da dobimo nekakšen vmesni tok. Ta se izvije v bolj tekoče in preusmerjeno poglabljanje v ton in njegovo barvo ter dinamiko. Usmeri se v oblikovanje njegovega razvoja v prostoru, da se jača in pojema, se barvito spreminja in ga izvajalka tudi oponaša z glasom. Saksofonistka in avtorica je spretno izmenjevala odigrane in zapete tone ter ustvarjala igro barv in se spet prelevila v improvizatorko. S tem je postavila pod vprašaj sugestivnost posameznih gest, kadar se te pričnejo ponavljati. V Seriji Tu za glas, flavto, tubo, bobne in kitaro nam je Neža Zupanc posredovala vzorec, ki ga izvajajo vsi izvajalci hkrati, da smo pričeli sčasoma prepoznavati in predvidevati nadaljevanje, vendar je učinek statičen in deluje strožje kot pri minimalistični glasbi. Po določenem času se vzorec razvije v variante, a ohranja prvotni ritem, ki ga razbije šele dramatična intervencija. Prične se igra s spominom, ki zdaj že zavestno vnaprej pričakuje ponavljanje ter obenem preži na tonske spremembe in na to, kdaj se bo red podrl. To se v celoti ne zgodi, saj se odločno pretvori v novo ritmično obliko, ki se v osnovi vrača k primarnemu vzorcu, iz katerega vedno izhaja. Vmes se ob nemoteni ritmični podstati menjajo razpoloženja od udarnih atak do melanholičnega vzdušja.

Festival nam je v razmislek postavil kar nekaj postavk, saj nas je s svojim neposrednim pristopom vključil v aktivno preoblikovanje zavesti o koncertu ter sprejemanju nove zvočnosti. Razumemo ga v kontekstu iskanja novih možnosti in spreminjanja ustaljenih vzorcev, kot izziv oziroma vabilo k premišljanju o novih zvočnih vsebinah, o konceptu glasbenega dela, njegovi danosti, nezaključenosti in tendenci, da se vedno znova definira kot nekaj enkratnega in neponovljivega, s čimer odpira in širi okvire sprejemanja zvočnega dogodka.

* OPOMBA: Avtorica je predvidevala, da gre za vnose improvizacije, v resnici pa partituri ne predvidevata improvizacije in sta fiksni.