Regeneracija scene

Pred leti sem se v pogovoru o svoji kritiki simfoničnega koncerta, moral je biti Orkester Slovenske filharmonije, znašel začuden. Starejši kolega mi je očital: »Pa nič ne mislite na sceno?!« Mlahavi začetni aplavzi, navdušenje nad razbijaškimi izvedbami, odvijanje bombonov med najtišjo muziko, dejstvo, da moram enkrat starejše soposlušalce opominjati na bonton, zlagan prestiž, zabavljaški programi, rutina publike, vkalupljenost koncerta ... Ne, tole ni moja scena.

Če mi je kaj izbrusilo poslušanje in izostrilo uho, so bili to simfonični koncerti. Komorna muzika sooča s strukturo, z gesto, z odnosi materiala, simfonična pa vabi v iskanje nians, ki jih nikoli ne zmanjka. Danes je pri delu, ki ga opravljam, eden največjih privilegijev pripraviti prenos kakega dobrega koncerta radijskih Simfonikov. Privilegij tudi zato, ker radijski studio posreduje glasbo, a odreže dogodkovno plat izvedbe. Če je sila, tudi izvedbo. Igra je večinoma že dobra, orkester je v formi, tudi Filharmoniki so, problem pa je v tem, kaj, torej katero glasbo, se igra in na kakšen način se jo sprejema. Rad imam simfonično glasbo, a njeno koncertno življenje ni moja scena.

Pojem scena razumem iskreno pejorativno. Vedno se mi je zdelo, da je sledenje določeni glasbi, žanru, prostoru z vsemi njegovimi sociološkimi plastmi vred, da je sprejemanje glasbe skupaj z njenimi rituali in mitologijami nekaj, kar pritiče najstniškim letom. Zdelo se mi je tudi, da je pojem scena za glasbo, ki jo najraje poslušam in spremljam, nespodoben. Glasbe zadnjega stoletja, njene drzne tradicije komponirane glasbe, v tej dobi na novo odkritega improvizacijskega draža pa elektroakustičnih zvočenj, glasbe s tako resnim in kritičnim odnosom do zvoka, materiala in kreativnega procesa ne bi hotel nekritično vezati na družbene prostore njenega obstoja. Še toliko bolj bi to moralo veljati za glasbenega kritika. Tako tudi tistega najboljšega, kar se pri nas dogaja na polju novejše glasbe, to je Slowindovega festivala, danes nimam več za nekaj, kar bi moral zagovarjati in braniti v dobrem in hudem, ob koncertnih uspehih in napakah. Slowind se mi danes tudi ne kaže toliko kot festival sodobne glasbe ali alternativna ponudba, ampak, kot sem pred časom pisal, kot »čisto normalen festival«. Koncerti, ki ti v desetih letih navržejo glasbo od Schumanna in Haydna prek Varèsa in Carterja do poudarka na današnjih imenih, bi morali biti po čisto glasbeni logiki v resni muziki mainstream in normativ drugim. Tako bi bilo, če se koncertna produkcijska mašinerija v zadnjih dvesto letih ne bi spremenila v muzej.

Ne zaupam pa koncertni ponudbi skladateljskega društva, ki je ukleščena v skladbe, izdane pri edicijah društva oziroma ki čakajo na to, da bodo. Tudi diskografske izdaje glasbe v prvi vrsti ne delujejo, kot da bi resno računale na odjemalca; in letošnji Svetovni glasbeni dnevi so prav tako potihoma izdajali credo – da gre za interno sceno, tip skupnosti, ki ji gre bolj za medsebojno razkazovanje, kot pa da bi želela zares nagovoriti »zunanjega« ljubitelja glasbe.

Na Svetovnih glasbenih dneh me je najbolj pretresla muzika spremljevalnega programa, izvedba dela 1 + 1 = 1 Pierluigija Billoneja. Zanjo ni poskrbelo eminentno društvo ISCM niti DSS s sedemdesetletnim zaledjem, marveč cikel Zvokotok Zavoda Sploh. Izvedba v Španskih borcih je bila nekaj več kot eno uro dolga lekcija v občutljivosti v podajanju in poslušanju, na kateri pa nisem zapazil niti enega slovenskega skladatelja, ne delegata ISCM in mislim, da tudi siceršnjega obiskovalca tega festivala ne. Nasploh zadnje leto z zanimanjem opazujem, kako v Zvokotoku sodobna komponirana muzika zadiha v prostorih in v premetenih koncertnih postavitvah. Pogosto to zakrivi Luka Juhart, ki sem ga že pred leti obtoževal odličnega avtorskega oblikovanja koncertov prek presenetljivo domišljenega povezovanja skladb. Danes Luka pri tem nikakor ni osamljen. Majski koncert Primoža Sukiča v Španskih borcih je šel v podobno smer: kitarist je koncert gradil na način, kot se gradi forma glasbene kompozicije, pri čemer je izkoristil prostor izvedbe, tako da je bil čisto glasbeni učinek še močnejši. Pogovori z glasbeniki, ki navdušijo v Zvokotoku, so preprosti – bistvo uspeha je, da pri oblikovanju svojih koncertov uživajo vso svobodo.

Ta je zažarela na decembrskem koncertu Luke Juharta in Uroša Rojka. Glasbenika, oba v vlogah izvajalca in avtorja, sta majhen, a bistven preobrat v kvalitetnem programu napravila s spajanjem skladb v dvojice. Juhartov hrUP za akordeon se je stikal z Rojkovim improvizacijsko navdahnjenim Monologom padlega angela za polklarinet, Rojkov starejši Vox pa je dobil neprekinjeno, attacca nadaljevanje z Juhartovo noviteto Unleashed. Vox zazveni iz enega samega tona, iz diha, ki mu sledi glas, nakar se tej stalnici, prvinski osi, pridružujejo novi zvočni nanosi. Unleashed ne gradi iz glasu, ampak iz izdiha, ne iz zvena, marveč šuma. Ta je najprej neokrnjen, nato pa šum ust, šum glasbil in šum listov z notami popelje v divje vrtinčenje. To je kriknilo ter završalo po odru Španskih borcev in strgan glas, »Voice Unleashed«, se je vsul med pozorno in odzivno občinstvo.

Zvokotok s takšno sodobnoglasbeno strežbo regenerira sceno, kakršno bi celo imel za svojo. Cikel ni osamljen. Nedavno izpluli cikel Akustični prostori ansambla Neofonía na svoj način postavlja sodobno glasbo v prostor, izkorišča njegove družbene mikropomene in se trudi misliti o tem, kako naj se že tako skrbno izbrano muziko ponuja. Ker sem z veseljem nekoliko vpleten v to zgodbo, naj pripomnim samo še, da je bila godalna glasba Salvatoreja Sciarrina in Kaije Saariaho pod oboki galerije Škuc eden največjih glasbenih privilegijev zadnjih mesecev. Tu je še cikel Metabonma s staro in novo glasbo v klubovju AKC Metelkova, ki prav tako na novo premišlja glasbo v prostoru.

V sodobni komponirani glasbi je torej alternativa živa, osrednje glasbene ustanove pa tarnajo. Berem, da direktorja Slovenske filharmonije skrbi nevladna kultura in njeni posamezniki ter interesne skupine. »Spori […] prihajajo do stopnje, ko je čas, da poči,« piše v strategiji zavoda. Berem tudi, da v Filharmoniji odnosi med vodstvom in glasbeniki niso ravno idilični. Z mojega stališča je razmerje med igralci (srednja/robna linija, vladni/nevladni, vodstvo/glasbenik) sila jasno. Vladni glasbeni sektor se v primeru Filharmonije v objektivnem smislu bori z osipom poslušalstva in po mojem subjektivnem mnenju z neznanjem pri posredovanju, strežbi glasbe, pri čemer pa bi za obe ti zagati lahko našel dovolj dobrih praks v nevladnem sektorju, če bi se malo manj ukvarjal z iskanjem zarot. Dober mainstream je vedno znal jemati najboljše, kar si je izmislila alternativa. In dobra alternativa se je vedno znala spomniti česa še boljšega. Če javnih glasbenih inštitucij ne bo začelo skrbeti, kaj in kako ponujajo, če se bodo še naprej jemale kot razvedrilni program, jih lahko zaradi mene vzame vrag. Pa srečno novo leto vam želim.