Rehabilitirana narava

Tudi letos se je 2. in 3. maja odvil spletni festival Soundcamp, ki poteka v okviru mednarodnega projekta Acoustic Commons. Soundcamp daje širši okvir kanalu Reveil, ki 24 ur oddaja zvoke ob zori. Zasnovan je na podlagi mednarodnega projekta, ki združuje partnerje Full of Noise, Soundcamp, Locus Sonus in zavod CONA in je namenjen refleksiji o okoljskih zvokih. Letošnji festival se od prejšnjih razlikuje po tem, da je v celoti potekal po spletu. Zavod CONA je prispeval izbor skupine osmih umetnikov, ki smo jim lahko prisluhnili v enem dnevu, vzporedno z oddajanjem zvokov ob zori na kanalu Reveil. Znotraj projekta Acoustic Commons je predvidel dva mikrofona, enega v krajinskem parku Tivoli in drugega na kateri od sorodnih lokacij, vendar je ta del zaradi trenutnih razmer odpadel. Skupni imenovalec glasbenih prispevkov, ki jih je predstavil zavod CONA, je bila narava, najpogosteje v urbanem okolju, tista sicer utišana in marginalizirana narava, ki se je naenkrat rehabilitirala v osrčju človekovega prostora in po dolgem času spet prišla do besede. Urbani prostor jo je bil prisiljen ponovno sprejeti medse kot zvočni element. Izraža tesnobo in utesnjenost družbe v tem posebnem času. Umetniki so vsak na svoj način zaznali in v svoje umetniško delo preoblikovali prostor in čas te nenadejane vrnitve k izviru...

Druga majska sobota je torej minila ob predvajanju del slovenskih in tujih umetnikov. Zavod CONA je predstavil Ireno Pivka, Manjo Ristić, Ido Hiršenfelder alias beepblip, Robertino Šebjanič, OR Poiesis, Braneta Zormana, Luko Prinčiča in Colina Blacka.

Irena Pivka je opravila EchoWalk, poetično akustični sprehod skozi Ljubljano. Ob poslušanju korakov smo zaslišali njen glas, ki nam je pripovedoval o samotni hoji po cestah, ulicah, med hišami, preko mostu, trga ... v danem času, omejenem prostoru in dodeljenem strahu. Prisluhnili smo odmevu korakov, ki jih je spremljalo petje ptic, frfot jate, pritrkavanje zvonov ... Njen glas se je kot refren pojavljal občasno v rapsodiji z urbanimi in naravnimi zvoki, ki jih ni motil promet, marveč so jih naznanjali ptiči, žuborenje vode in drugi zvoki iz narave. Ta je spet dobila svoje mesto v urbanem okolju, v katerem zdaj odmevata tudi tišina in praznina. In glas je kot komentator povzemal to tihoto z mislijo o distanci med ljudmi, o distanci odnosov med njimi. To je bila zelo neposredna in hkrati pripovedna refleksija ob posebni situaciji, v kateri se je znašel svet.

Manja Ristić je delo Slip between them almost oblikovala bolj abstraktno, kot monotono ponavljanje posameznih zvokov, ki se je mešalo z vtisi iz domačega okolja. Vendar nas prijetna domačnost ni zares dosegla, pač pa so jo preglasili tesnobno repetitivni in kovinski zvoki, ki so spominjali na film Eraserhead, saj so delovali odtujeno in opresivno. Na trenutke smo zaslišali konfrontacijo zvoka v prvem planu s tistim, ki je nastopal kot podlaga. Umetnica je v večplastni pripovedi strnila svoje občutke v času samoizolacije in jih izrazila v tesnobno obarvani zvočni ilustraciji.

Za njo je bila na vrsti avtorica beeplip z delom Anthropic Frequencies, ki ga je zasnovala kot kombinacijo posnetih zvokov in tistih, nastalih spričo visoke napetosti (prasketanje žic, pokljanje ipd.). S tem je vzpostavila kontrast med idiličnim okoljem in sodobnimi intervencijami vanj. Vajeni slednjih, so se nam v ušesih stopili v novodobno zvočno krajino, ki nas je na trenutke močno oddaljila od primarne narave. Ta se je zdaj nemočno oglašala v ozadju in opozarjala nase. Lahko pa bi to simbiozo zvočnih svetov razumeli tudi kot sobivanje obeh svetov po principu gostitelj in parazit.

Zadnja v dopoldanskem setu je bila Robertina Šebjanič, ki se je s Talks with Grey Heron podala v svet ob in pod globino reke Ljubljanice. Prikazala nam je tako rekoč idilično podobo prostora ob reki, glasove ptic, vode, občutek zračnosti in svobode, ki jo je grobo prekinil zvok reševalnega vozila ali blago pritrkavanje cerkvenega zvona. Prehajanje iz kopenskega v rečno področje je bilo mehko, komajda smo se ga zavedali. Poseben klicaj v delu je bil krik čaplje (?), ki se je zarezal v zvočno krajino in v umetnem ponavljanju odmeval v času.

OR Poiesis je oblikovala pesniško obarvano zvočno telo, v katerem ima pesem vodilno vlogo in je podkrepljena z zvoki. Poetično besedilo se je naslanjalo na naravo v odnosu do človeka, med njim pa so izzveneli krajši abstraktni zvočni intermezzi.

Brane Zorman je v svoje delo vključil semaforje v križišču sredi Ljubljane. Zvoke utripajočega se »naprej« in počasnejšega »počakaj« je kombiniral v pulzirajočo celoto, ki nas je enakomerno spremljala skozi čas kompozicije. Prekinila jo je le sirena urgentnega vozila, sicer pa je odražala praznino, ki v času samoizolacije veje po Ljubljani.

Colin Black je Dreaming Backwards Through Morning zasnoval kot kombinacijo spominov in sedanjosti, pri čemer je kombiniral zvoke urbanega in naravnega okolja ter jih sublimiral v poetični kolaž.

V jutranjem setu sta se predstavila Luka Prinčič z delom Scdawnrem20 in Brane Zorman z javljanjem z ljubljanskega barja. Prinčič je svojo improvizacijo v živo zasnoval kot sintezo zvokov iz naravnega okolja in lastnih posnetkov s pomočjo Super Colliderja. Slišali smo zanimivo zvočno kombinacijo, ki nas je navdajala z občutkom, da spremljamo nekakšno zvočno magmo, obdano z zvoki ptic v naravi, ki se je v valovih valila do naših ušes. Zanimivo je bilo slišati dvojnost zvokov v tem zvočno raziskovalnem konglomeratu, ki je, v nasprotju z ostalimi deli, naravi dajal urbani naboj. Če je bila drugod narava tista, ki je »eksplodirala« znotraj urbanega okolja, pa je bilo tu ravno obratno, saj so umetni zvoki prodrli v srčiko naravnega miljeja.

Jutranja povezava z ljubljanskim barjem je potekala v okviru kanala Reveil. Brane Zorman je kot primer unikatnega okolja v času jutranjega prebujanja v predvajanje vključil barjanski svet in živelj. Pri tem je uravnotežil zvočne dogodke in ustvaril vtis celostnega prostora, ki je zlasti pri poslušanju na slušalke omogočal doživetje tega posebnega ekosistema.

Skupni imenovalec glasbenih prispevkov, ki jih je predstavil zavod CONA, je bila narava, najpogosteje v urbanem okolju, tista sicer utišana in marginalizirana narava, ki se je naenkrat rehabilitirala v osrčju človekovega prostora in po dolgem času spet prišla do besede. Urbani prostor jo je bil prisiljen ponovno sprejeti medse kot zvočni element. Izraža tesnobo in utesnjenost družbe v tem posebnem času. Umetniki so vsak na svoj način zaznali in v svoje umetniško delo preoblikovali prostor in čas te nenadejane vrnitve k izviru, kar sta lepo ubesedili Irena Pivka in OR Poiesis. Najbolj verno je k njemu pristopil Brane Zorman in ustvaril pravo barjansko krajino, Luka Prinčič pa je vanj interveniral z lastnim zvočnim arzenalom. Robertina Šebjanič ga je nadgradila s kukanjem v zvočni svet nad in v Ljubljanici, beepblip in Manja Ristić pa sta ga spojili z elementi sodobnega življenja. Colin Black je ubral svojo pot in vzpostavil stik med sedanjostjo in spomini.

Slovenski prispevek k festivalu je bila tudi okrogla miza o netopirjih in njihovi povezanosti z boleznijo COVID-19. V njej so sodelovali člani Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev ter njihov mednarodni partner. Pogovor je povezoval Brane Zorman, tekel pa je o predsodkih, ki so že zgodovinsko zaznamovali netopirje zaradi njihove pojave in načina življenja. Trenutno se ob iskanju krivca za pojav virusa COVID-19 med ljudmi išče tudi predhodnega gostitelja, zato se netopirji ponovno omenjajo kot nevarni. Poznavalci so jih v zagovor predstavili kot nujni del ekosistema in pojasnili njihovo vpetost v naravno verigo. Osvetlili so tudi socialni in znanstveni vidik problema ter poskušali navesti čim več argumentov, ki bi odstrnili tančico predsodkov s te živali.

Festival Soundcamp je edinstveni mednarodni dogodek, ki osmišlja zvočno umetnost in ji daje mesto v sodobni družbi. Obenem pomeni roko v svet zlasti zavodu CONA, ki v smislu senzibilizacije in refleksije na temo zvočne podobe okolja svoje poslanstvo opravlja pri nas. Letošnja tema je zaradi pandemije še posebno aktualno odrazila trenutno stanje v svetu in povezala družbo z naravo v enotni zvočni ekosistem.