Remiksi remiksov

Borja Močnik oziroma Borka je že dolgo eden izmed ključnih likov domače glasbene scene. Kot organizator koncertnih dogodkov, glasbeni novinar in vodja oddaje Breakwave ter založbe rx:tx naše mnenjske tokove vztrajno izpostavlja svojemu glasbenemu okusu. Ta je več kot očiten tudi v njegovih DJ setih, produkcijah ter nastopih z zasedbo Jimmy Barka Experience, pri katerih se kot nekakšen skupni imenovalec jasno pokaže hip hop z vsemi svojimi temelji ter odvodi. V njegovem delu odmevajo prvine praviloma funkovskih, jazzovskih in soulovskih muzik, ki v največji meri gradijo hip hop, hkrati pa se predvsem v založniškem in novinarskem delu veliko ukvarja tudi z njegovimi številnimi sodobnejšimi inštrumentalnimi manifestacijami. 

Kompilacija remiksov je tudi pri nas vedno pogostejši pojav, a se v dotičnem primeru zaradi na ta način prikazanega prepada med starošolskim in novodobnim beatmakerstvom zdi nadpovprečno smiseln. Gre za lepo zaokrožen prikaz pestrosti produkcijskih pristopov znotraj sodobne beat glasbe, njenega današnjega odnosa do svojih izvornih temeljev in obenem prostranih možnosti za njen nadaljnji razvoj.

Zlasti slednje se v zadnjem času ob vedno večji dostopnosti računalniških programov za glasbeno produkcijo pojavljajo tudi pri nas, kjer kultura ljubiteljskega produciranja hip hop podlag že dolgo deluje samozadostno. Tako imenovani beatmakerji se vsaj na domačih alternativnih odrih danes pravzaprav zdijo popularnejši od konvencionalnih hip hop zasedb, morda med drugim zato, ker se konkretno spogledujejo z basovskimi plesnimi glasbami ter se s tem v praksi spajajo s klubsko logiko. Pri tem pa dotični žanrski okviri predstavljajo tudi odlično izhodišče za številne, praviloma mlade producente, katerih poigravanje z beatovskimi shematikami lahko hitro vodi k raziskovanju najrazličnejših glasbenih tokov ter k eksperimentiranju z zvokom nasploh.

Borka, eden izmed pionirjev tovrstne glasbe pri nas, pa vsaj v lastnih produkcijah dozdevno ni usmerjen v njen nadaljnji formalni razvoj. Komadi z njegove plošče Player Piano, ki je izšla lani septembra in je bila pred kratkim zremiksana, večinoma delujejo kot precej dodelane, a vendarle formulaične študije samplanja in klasičnih hiphop vzdušij. Teh se očitno loteva z izdelano vizijo, s katero ohranja samosvoj, zdaj že precej prepoznaven zvok. Vendar s tem žanru ne ponudi ničesar konkretno novega. Kljub temu lahko njegovo delo vzamemo za dober prikaz nekakšnega standarda, od katerega mlajše generacije producentov tako ali drugače odstopajo. Posledično se z letošnjo izdajo tu obravnavanega albuma remiksov med njim ter izvirnikom vzpostavi zanimiv odnos vzajemnega dopolnjevanja. Ko postavimo drugo ob drugi ti plošči, je na eni strani poudarjen preudarno klasičen, na drugi pa drznejše sodoben pristop, kar bi v grobem lahko označili za pola, med katerima niha ta glasba. 

V Paleyr Pinao nas s svojo upočasnitvijo komada Lo Fi Hi Five vpelje britanski producent Slugabed, verjetno največje ime na albumu. Pod njegovo taktirko izbrana kompozicija nekoliko lažje zadiha in preprede prostor s sočnimi analognimi teksturami. Takoj za tem nas sunkovito udari N’Tokov rap s komada The Prize, ki ga je dodobra razmetal in z detajli obogatil mariborski Šuljo, še en predstavnik starejše producentske generacije s presenetljivo ambicioznim in posodobljenim pristopom. Tak je tudi pristop Josipa Klobučarja, hrvaškega varovanca založbe rx:tx, čigar razvejane produkcije so bile očitno zopet plod plastenja tako digitalnih kot vzorčenih analognih podrobnosti. Sledi Blaževa pretvorba komada New Religion, iz katerega je sestavil karizmatično bas linijo, ki se postopoma preplete z zanj značilno nasičenimi sintetičnimi zvoki in zgradi dramatično, a plesno celoto. Vse skupaj lepo zaključi Žiga Murko, ki dele komada Player Organ spontano zmanipulira z efekti, jih sem in tja okrasi s soulovskimi klaviaturami in skrbno izbranimi sampli ter s tem komad pretvori v daleč najbolj razgiban, ležeren in hkrati od originalnega komada najbolj odmaknjen remiks.

Plošča torej ponuja prijeten vpogled v aktualno stanje tako domače kot, do neke mere, širše beat produkcije. Tako Borka kot izbranci, ki so njegove ritmokleparske kompozicije dobili v razrez, so prepoznavna imena tega gibanja. Vsak izmed njih je dani komad obdelal na izrazito samosvoj način, tako da je končni izdelek precej raznolik. Kompilacija remiksov je tudi pri nas vedno pogostejši pojav, a se v dotičnem primeru zaradi na ta način prikazanega prepada med starošolskim in novodobnim beatmakerstvom zdi nadpovprečno smiseln. Gre za lepo zaokrožen prikaz pestrosti produkcijskih pristopov znotraj sodobne beat glasbe, njenega današnjega odnosa do svojih izvornih temeljev in obenem prostranih možnosti za njen nadaljnji razvoj.