Režija izkustva

Podpodna založba glasbe iz slovenskih spalnic ŠOP Records, o kateri smo podrobneje pisali tukaj, je v sodelovanju s klubom Channel Zero pripravila spletni dogodek, na katerem so se v prostorih zgradbe ob Kinu Šiška, kjer ima sedež, predstavili štiri izvajalci. Dogodek je bil prenašan na Facebooku in YouTubu. Izkušnja je resnično ponudila vpogled v bodočnost in se na ravni zavesti poigrala z našimi pričakovanji, navadami, načini interakcije. Mešanica umetniškega filma, videoigre, koncerta, klepetalnice in pravega druženja je po zaključku retroaktivno ustvarila občutek blagega šoka, ki ustreza že sprani sintagmi »nova realnost.« Si tam in nisi. V skladu z drugimi, produkcijsko manj dodelanimi elementi se kaže, da manjka ritualna komponenta, ki se oblikuje v prosti časovnosti, ki jo ustvarjata tisti pred in po dogodku, pa seveda telo v komunikaciji z drugimi in z nastopajočimi. Po drugi strani pa se lahko ob ustreznem pristopu, kaj šele, če ga spremlja ogromen budžet in najzmogljivejša tehnologija, meja med biti-tam in biti-pred-ekranom precej zabriše.

V odlični režiji Nika Drozga sta se med sprehajanjem med različnimi prostori in stavbami menjala telefonska in običajna kamera. Mestoma se je zdelo, kot bi spremljali prvoosebno horror videoigro, sploh kadar je telefon zašel v temnejše pasaže in se je slika zameglila, v temni megli pa so se izrisovale tam prisotne figure. Med nastopi smo ob sliki na YouTubu komentirali, dobacivali, pisali domislice, se delali, da smo v fizičnem, ne zgolj virtualnem prostoru, izražali navdušenje in se zabavali. Pri samih nastopih velja izpostaviti odlično gibanje kamere, ki je drsela okoli muskontarjev brezhibno, na ravni art house filma ali vrhunskih videospotov. Še enkrat, odlična produkcija in režija, sploh ob odsotnosti budžeta.

Kitarsko-elektronski duo Pralni stroj je zaružil z raztreščenim, razgibanim hrupom, ki je v hitrem gibanju tvoril vzburkani tok, v katerem smo se radi premetavali. Krajše melodične pasaže so menjale energične eksplozije žaganja, v tem pa so se prepletli vplivi kitarskega rocka devetdesetih, zabrisani schellacovski odvodi in pristna kreativna energija brez brzdanja. Edini očitek nastopu bi lahko bil, da je bil prekratek, z menjavanjem modusov nas je komaj uspel ogreti, ko smo se morali prestaviti v naslednjo sobo, k naslednjemu igračarskemu bossu.

Elektrončkar Fiji je svojo atmosferično, nizkotempovsko produkcijo spajal z avtotunskim onkrajsemantičnim pripevanjem. To je znal stopnjevati in intenzivirati, počasnost obračati in mešati v svoj prid, s tem ustvarjati točke napetosti in rahlega sproščanja, vmes pa vnašal mutacije glasu, ga prestavljal z jezika v grlo, da je ohranjal poseben fokus in sprožal zatopljenost, olajšano s komentiranjem. Sedeč na kavču, ob režiji, obarvanosti in dimljenju prostora, kar je vzbujalo aluzije na film Twelve Monkey, smo doživeli izkušnjo, ki bi lahko bila utesnjena, a ni bila, prej domačna.

Stopnice in hodniki so nas nato ob vodstvu šefa založbe vodili k novemu duu, Kje so roke, ki se je za začetek z glavama sprehajal po sintu in tresk, tresk treskal. Temu so se sčasoma pridružili efekti. Festival hrupa z utripajočo lučjo, ki je visela s stropa, je bil en ogromen val z variacijami, ob katerem se je komentiralo, da bi Kino Šiška, če bi bil odprt, moral prekiniti svoj program. To je bil zvok realnosti v tem hipu, ki je sprožil prisotnost v trenutku, stanje čuječnosti sredi viharja. Zanimivo je, kako statično gibanje nojza ustreza trenutnemu karantenskemu mirovanju, v katerem se bijejo kulturne vojne in mračne sile. Zvok in zven sta se poklopila s splošno atmosfero, dokler se v dolgem izhodu nista razlila skozi takšne in drugačne plemenite in oplemenitene cajke.

Za konec je prišel Morevern. Gospod očarljivec Jan Cizej, ki se odlično znajde pred kamero, nas je ob ustreznih režijskih prijemih in luči takoj popeljal v čas in atmosfero madchestra, manchesterskega novega vala, ko so kraljevali odbiteži tipa Happy Mondeys in romantiki tipa New Order. Z novovalovsko zvenečimi štiklci, poplesavanjem in okusnim koketiranjem nas je zazibal v samotnega stiskanca pred ekrani in zapečatil vtis utopije, kratkotrajne skupnosti, ki se je vzpostavila na medmrežju. Pridružila sta se mu Mendiževec v kavbojskem klobuku, kitarist Pralnega stroja, ter šefe, ki sta mirno sedela na kavču zadaj. Skoraj bi lahko rekli, da je pred nami nastal videospot. Dolg, umirjen in fab izhod s koncerta se je sklenil s krajšo zahvalo na klepetu, deljenju vtisov in hitri napovedi nastopa realnega, nato smo se znašli pred temnimi ekrani, spet odrezani.

Izkušnja je resnično ponudila vpogled v bodočnost in se na ravni zavesti poigrala z našimi pričakovanji, navadami, načini interakcije. Mešanica umetniškega filma, videoigre, koncerta, klepetalnice in pravega druženja je po zaključku retroaktivno ustvarila občutek blagega šoka, ki ustreza že sprani sintagmi »nova realnost.« Si tam in nisi. V skladu z drugimi, produkcijsko manj dodelanimi elementi se kaže, da manjka ritualna komponenta, ki se oblikuje v prosti časovnosti, ki jo ustvarjata tisti pred in po dogodku, pa seveda telo v komunikaciji z drugimi in z nastopajočimi. Po drugi strani pa se lahko ob ustreznem pristopu, kaj šele, če ga spremlja ogromen budžet in najzmogljivejša tehnologija, meja med biti-tam in biti-pred-ekranom precej zabriše. Obenem se vse skupaj odlično ujema s svetom, v katerem na družabnih omrežjih sami postajamo režiserji in prezentatorji zgodb lastnih življenj, pri čemer tovrstno režiranje postaja pomembna komponenta naših odnosov. Vse to je napoved nekih prihajajočih skupnosti, začasnih osvobojenih con in drugih izkušenj, ki bodo bržčas postala del naših življenj. Ne moremo pričakovati, da se bomo znašli zgolj v kapsulah in živeli androidne matrične sanje, prej se bo vse skupaj pomešalo v nepredvidljive življenjske oblike, ki se bodo oblikovale organsko. Začasne avtonomne cone, pravimo, kar ustreza času policijske ure in civilizacijskega kaosa zunaj. Lagali bi, če bi rekli, da v tem ni bilo eskapističnega momenta. Sam sem se ob vseh neprimernih analogijah spomnil pričevanj o neponovljivih žurkah, ki so se med vojno odvijale v Sarajevu. 

S ŠOP Records proti neizrekljivi prihodnosti torej.