22.11.2016

Ritem duše Afrike

Zasedba slovenskih in malijskih glasbenikov Maribum Afriqui je nastala februarja letos v hiši ob reki Nigar, konkretneje v Bamaku, glavnem mestu Malija, kamor je bila umeščena glasbena rezidenca, na katero se je podal vsestranski kitarist Igor Bezget.

Nina Novak

Sabali

Maribum Afriqui

Sabali

I Records
2016

Zasedba slovenskih in malijskih glasbenikov Maribum Afriqui je nastala februarja letos v hiši ob reki Nigar, konkretneje v Bamaku, glavnem mestu Malija, kamor je bila umeščena glasbena rezidenca, na katero se je podal vsestranski kitarist Igor Bezget. Vzdušje, v katerem je glasba nastajala, morda najbolje opiše kar izsek iz spremljevalne knjižice: »… so se glasbenikom pridružile pianistka in tolkalka Tamara Povh iz Slovenije ter Maladon Sidibé in Coumba Diarra, ki sta sicer čez dan pomagali v kuhinji, zvečer pa sta se prelevili v pevki in plesalki«. Ta slovensko-afriška zgodba se je pričela pisati, ko sta se Igor Bezget (električna kitara) in Tina Sovič (afriška buča) srečala z Lassinom Konéjem (ngoni, vokal), Joëlom Diarrom (balafon, djembe, vokal) ter Yérom Dickom (električni bas), nakar so se pridružile že omenjene Tamara Povh (melodika, bas bobni), Maladon Sidibé in Coumba Diarra (obe vokal), vsi ti pa so z gostoma Adamom Sidibéjem (afriška flavta) ter Isaacom Guiétawendéjem Tounkarom (afriška flavta) v le desetih dneh nadvse sproščenega, a s kreativnostjo nabitega vzdušja soustvarili glasbo za več albumov.

Že sama postava inštrumentov nakazuje, da bo izhodišče v malijskih tradicionalnih melodijah in ritmih, ki pa so jih glasbeniki ovili v avtorske aranžmaje ter jih spojili z zahodnjaškimi vplivi.

Kljub temu da je vodstvo zasedbe prevzel Igor Bezget, kitara ni v središču glasbenega dogajanja, prav tako ta ne temelji na slovenskem ljudskem izročilu, kot bi morda lahko pričakovali. Že sama postava inštrumentov kaže na izhodišče v malijskih tradicionalnih melodijah in ritmih, ki pa so jih glasbeniki ovili v avtorske aranžmaje ter jih spojili z zahodnjaškimi vplivi, pri čemer izstopa poudarjen bas, čeprav so sicer inštrumenti med seboj povsem enakovredni. Skladbe imajo več skupnih imenovalcev in temeljijo na čvrsti ritmični podlagi ter ponavljajočih se motivih, ki se prepletajo skozi linije posameznih inštrumentov, občasno presekane s solističnimi vložki, ki pa niso nikdar pretirano dolgi niti posebno izraziti. Njihova vloga je, da v ljudsko glasbo pomagajo vtkati vplive fusiona, tudi jazza, da bi nato na to inštrumentalno podlago legli vokali. Ti imajo skozi celoten album bolj ali manj osrednjo vlogo in so gradniki, ki poslušalca prestavijo v hipnotično stanje oziroma zamaknjenost. Iz te ga prebudi skladba Melange, ki ima že v osnovi nekoliko drugačno energijo; do neke mere podobna, ovita v nežnost, je še Fluty, v kateri bodo slovenski poslušalci najbrž nemudoma prepoznali temo slovenske ljudske skladbe Čuk se je oženil, ki so jo glasbeniki vešče spojili z malijsko tradicionalno Segou Sidido. Izvirno, igrivo in nadvse duhovito, rezultat pa je eden močnejših momentov albuma, ki sicer ostaja na momente nekoliko pasiven.

Razlog za to kaže iskati v dokaj preprostih glasbenih linijah, ki prej kot da bi zaigrale na čustva, vabijo k plesu. Glasba, kakršna je ta, ponuja čvrst ritem, v primeru, da se mu ne zmoremo prepustiti, pa je ta malce premalo, da bi nas povsem prepričal. Kakšen dodaten obrat ne bi bil odveč, saj od osnovnega, zgoraj opisanega obrazca odstopa le še sklepna skladba Duo Maladon Koumba, ki že z naslovom pove, kaj ponuja.

Kljub temu Sabali predstavlja zanimiv spoj glasbe daljnih svetov z vložki iz slovenske ljudske glasbe in odpira nov ter zrelejši pogled na poustvarjanje, pri čemer dopušča, da duša svobodno odlebdi po svoje …