Ritem sekcija za sončne dni

Če smo pred časom na tem mestu pisali o tem, da na domači podzemni sceni v letošnjem letu izhajajo zgolj prvenci, je tokrat na sporedu tretje nadaljevanje zasedbe z Obale. Govorimo o post punk/hard core zasedbi Dance Mamblita, ki prihaja preprosto iz Istre. Naše Istre. Gre za glasbeno ime, ki se na domači sceni pojavlja zadnjih šest, sedem let. Je ena izmed zasedb iz nabora Klubskega maratona Radia Študent, ki je tekel leta 2008, vendar je za razliko od večine sodelujočih na maratonih sploh svojo tako imenovano premiero oziroma prepoznavnost dosegla že prej. Leta 2007, natančneje jeseni, je takrat še duet izdal istoimenski prvenec. Skoraj šest let kasneje je prišla tretja plošča, ki nosi naslov Amor.

Težko je reči, da se je vmes zgodila le še druga plošča, Reciklejšon. Predvsem je bilo veliko koncertov in menjave bobnarjev, a ob tem ostaja osnovni steber zasedbe stalen, Andrej Šik, basist, idejni vodja in torej avtor večine skladb. Vmes je za zelo kratek čas za bobni sedel celo Uroš Srpčič in zdelo se je, da bo zasedba dobila tisto eksplozijo, šus, ki je manjkal pri živi izvedbi. Kljub živahnemu, razgibanemu, dinamičnemu izrazu in potencialu nasploh je namreč dvojec v živo redkokdaj zasijal tako, kot bi lahko.

Zasedba Dance Mamblita se je zadnje leto razširila za dodatnega člana in je sedaj trio. Za bobni sedi Maksimilijan Rojc, ki je s Šikom v najstniških letih igral v nekem lokalnem bendu. Od lanskega poletja je ob njiju še Đuli Jenček, ki skrbi za spremljevalne vokale in glasbilo def – kombinacijo tamburina in bobna.

Kot je navedeno v priloženem besedilu, je plošča nastajala v sproščenem duhu v letu, ko je imel dvojec najmanj nastopov po domačih odrih. Formula je tudi tokrat preprosta in prepoznavna in se pokaže že v uvodni skladbi, s katero skupina običajno začenja nastope. Celota stoji seveda na bas kitarskih linijah, ki so skozi Fenderjevo kitaro neverjetno tople, občasni akordovski prijemi pa zvočno sliko zapolnijo ravno na primernih mestih. Inštrumentalno slika stoji na trdih temeljih. Boben sicer bolj ali manj le sledi hitrim prstom na strunah, vendar je dokaj točen in učinkovit. Sicer se tu težko izognemo primerjavi s formo izraza bratov Wright iz zasedbe NoMeansNo iz časov prvenca Mama, ko je kanadska zasedba nastopala še kot duet.

Ima pa ritem sekcija Dance Mamblite tudi manj prijetne trenutke. Predvsem takrat, ko gre zgolj za neko golo, sizifovsko preigravanje akordov v nedogled, brez pravega izkupička oziroma vrhunca. Glede na to, da je bas skoraj identičen izraz ponudil že na prvencu, bi težko govorili o kakšnem koraku naprej. Kvečjemu nazaj. Seveda gre pri zasedbi predvsem za ljubezen do glasbe. Srčnost se vsekakor opazi na koncertih, vendar je po drugi strani škoda precejšnja, ker je vse skupaj omejeno zgolj na eno formo, ki je za povrhu že precej iztrošena.

Vokalno je zadeva nekje v varni sredini, brez presežka, kakšnega konkretnega krika. Mehko podajanje kratkih, humornih in mestoma s kritiko začinjenih besed se v bistvu primerno pokrije z muziko. Kot nalašč za zvočno kuliso ob toplih sončnih dnevih. Ni pa najbolj jasno, zakaj je vloga članice tako zanemarljiva. V hipu se pojavi primerjava z Disciplin A Kitchme, kjer je članica zasedbe tudi bolj okras kot polnilo v zvočni sliki.

Nova plošča Dance Mamblita nam ponuja formo, po kateri smo si zasedbo v trenutku zapomnili ob izdaji prvenca pred šestimi leti. Kljub precejšnjemu potencialu, ki je obetal, da se bo realiziral v nadaljevanju, pa je skupina žal obstala na varnem položaju. Preigrava pač tisto, kar gre članom najbolje od rok in glasu. Vendar bi si želeli malce več širine in predvsem bi radi zaznali kakšen napredek v smislu razširitve avtorskega izraza.