Rockerska diverzija z zamudo

Projekt A & T sta vokalist Andjelko Knežević in multiinštrumentalist Toni Savevski. CD-ju, ki je decembra 2023 izšel pri alternativni rock, blues, punk in indie založbi Slušaj najglasnije! v Zagrebu, sta dala naslov Bridge 88. V paci imamo torej Two Man Band, studijski album z miksanjem in nasnemavanjem, z veliko postprodukcije, tak, kot so jih ustvarjali mnogi bendi v zlatih časih rock glasbe. Izviren ovitek, odlično dizajnersko delo, je prispeval Maj Knežević, pri skladbi Baby Love je kot spremljevalna vokalistka sodelovala Katarina Rosman, v zahvalah pa skoči v oko kultni Mike Fraser, ki je produciral skladbo Bridge in s tem v svoj opus, kjer se drenjajo AC/DC, Metallica, Aerosmith ..., dodal še košček te plošče. Skladbe so napisane odlično, izvedba je dovršena, vsega je ravno prav. Pred nami je en tak rockersko urejen album, spominska razglednica, kar se sliši skoraj bogokletno glede na primarno naravo muzike, ki bi morala vsakič znova demolirati svet na prafaktorje. No, ampak tiste prvinske sile ni nikjer več, rock je že davno klasika in najbolj udarnih nosilcev te dobe ni več med nami. So pa nostalgiki, ki znajo zarolati muziko v stari maniri in še vedno pričarati zlata leta rokenrola, ko smo doživljali eno večjih glasbenih revolucij v zgodovini. 

Uau, spontano pade iz ust medmet začudenja. Producent takega kova zagotovo ne bo delal obskurnih reči, pomislimo. Ker je v komadu zaslišal kvaliteto, je dokončal, kar je bilo še potrebno storiti. Jasno, producenti znajo oblikovati sound benda, muziki, ki je velikokrat samo kreativna osnova, dajo novo razsežnost, in to je ponavadi tisto, kar nas, poslušalce, dokončno navduši. (Ali pa ne, seveda.)

Naslov CD-ja ima v ozadju zanimivo zgodbo. Pisalo se je leto 1988, ko sta se v nekdanji jugoslovanski armiji srečala glasbenika, ki najbrž niti v sanjah nista pomislila, da ju bo življenje kdaj povezalo še na glasbenem poligonu, saj sta se ob razpadu Titovine porazgubila po novih državah. V armiji nista imela pojma, da pašeta skupaj še na tak, umetniški način. Tam so bile drugačne prioritete. Ampak prijateljstvo je ostalo. Dva rockerja, vsak s svojo kariero. Kneževića pri nas poznamo kot člana skupine Caligula, ki je delovala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, res prepoznavno pa se je uveljavil s slovensko skupino Na lepem prijazni. S Savevskim sta vzpostavila stik slučajno, na Facebooku. Andjelko niti ni vedel, da je Savevski kitarist, in najbrž je bil prvi kontakt samo neko nostalgično surfanje po spletu, želja po obujanju spominov iz življenja v armiji. 

Ampak potem je počilo, in to v maniri prave hardrock, jazzy in malo metal bombe. Album, ki sta ga nažgala in posnela on line (vse inštrumente je posnel Savevski, vokal in besedila pa so Kneževićevo delo), je ugledal luč sveta pri založbi, kjer so snemale tudi legendarne Vinkovačke Majke pa še mnogi kultni bendi z bolj alternativne in underground scene. Brez dvoma gre za rockersko diverzijo z zamudo. Tiste armije ni več, vse je drugače in že skoraj pozabljeno, rock pa je vsa ta leta tlel v obeh muzičistih in čakal, da razsuje kasarno, kjer sta Jugoslaviji služila dva mlada vojaka. Z glasbenega vidika se še čuti tista doba, spevni metalski rifi, enostavni ritmi, v ospredje se na trenutke prebije balkanski melos, tista nam starejšim dobro znana melodika, ki je krasila Jugo rock sceno. Vse pa je izvedeno zelo precizno in tudi na nevtralnega poslušalca deluje nekoliko nostalgično. V osnovi govorimo o čistem rocku. Stilno albuma niti ni pomembno razčlenjevati na vse mogoče vplive, se pa sem ter tja zaznajo poudarki nekdanjih velikih trendov, v razponu od kakšnega Davida Bowieja do Metallice in celo Rolling Stonesov ali težkometalskih energij. V tem pogledu gre za klasično rockersko zgodbo z izvirnimi nadgradnjami. Sound je korekten, odličen, drive vleče, solo vložki nas z nonšalantnim zamahom vračajo v šestdeseta, sedemdeseta leta, v bližino vseh takratnih udarnih skupin. Čisti poslušalski užitek, če si bolj, kot rečejo mladi, pristaš »starega rocka«, predvsem tistega z oznako hard rock. Ampak tudi psihedeliji se glasbenika ne odpovesta. 

Podpisanemu je kar nekajkrat usukalo čas v preteklost, v mladost, moram priznati, da sem z velikim veseljem zlezel nazaj v tisti svet. Skladbe so napisane odlično, izvedba je dovršena, vsega je ravno prav. Pred nami je en tak rockersko urejen album, spominska razglednica, kar se sliši skoraj bogokletno glede na primarno naravo muzike, ki bi morala vsakič znova demolirati svet na prafaktorje. No, ampak tiste prvinske sile ni nikjer več, rock je že davno klasika in najbolj udarnih nosilcev te dobe ni več med nami. So pa nostalgiki, ki znajo zarolati muziko v stari maniri in še vedno pričarati zlata leta rokenrola, ko smo doživljali eno večjih glasbenih revolucij v zgodovini. 

Če sklenemo, plošča nas popelje v čarobni, že skoraj pozabljeni svet, s prefinjenim občutkom poglablja sporočilnost prvobitnega rokenrola, zato bo všeč sladokuscem, ki te vrednote še poznajo ali jih celo prakticirajo.