S pesniških vrtov

Andrej Černelč je v sklopu Aškerčevih večerov v Podsredi uglasbil in posnel nekaj poetičnih tekstov znanih slovenskih pesnikov in album poimenoval V pesnitve, nekaj takega kot »u-pesniti pesmi« verjetno, nekaj, kar gre »iz pesmi v pesem«, iz besednega medija v zvočni.  Avtorju se poezija očitno dogaja na formalni ravni, sami znani pesniki, uglasbitev pa zadevo poskuša premakniti v naš čas, kjer se besede zavrtinčijo v priljudnem zvočnem okolju. Semantika muzike se dogaja v ukročenih in udomačenih harmonskih povezavah, nič hudo novega, toda vedno sveže.

Drugo ploščo, The Garden of Edna (Na Edninem vrtu) so ustvarili kitaristka Urška Supej, vokalistka Maša But ter glasbenik, producent in avtor aranžmajev Femi Temowo. CD je posvečen pesnici Edni St. Vincent Millay, dokončan pa je bil na rezidenci v Londonu ob soorganizaciji in finančni podpori Ministrstva za kulturo RS. 

Pri albumu Andreja Černelča je uvodni tekst prispeval Tone Pavček, sledijo pa Svetlana Makarovič, Simon Gregorčič, Srečko Kosovel in Edvard Kocbek. Vse skladbe so bile posnete v majhni cerkvi v vasi Ples, avtorju pa se je pridružil še kitarist in basist Boštjan Imenšek. Iz spremnega besedila je razvidno, da so skladbe nastajale skozi leta, Černelč pa jim je nadel nekakšno folk-bluesovsko kuliso, ki malo potegne tudi na rockersko baladiranje. Avtorju se poezija očitno dogaja na formalni ravni, sami znani pesniki, uglasbitev pa zadevo poskuša premakniti v naš čas, kjer se besede zavrtinčijo v priljudnem zvočnem okolju. Semantika muzike se dogaja v ukročenih in udomačenih harmonskih povezavah, nič hudo novega, toda vedno sveže. Ali kot Pavček genialno pove: »Tako se zdi, da smrt / vrata odpira napredku, / a raj ostaja zaprt / in človek še kar na začetku.« 

V resnici zanimiv anahronizem: etablirano pisanje, pravzaprav klasično in »fosilizirano«, raztegne na sodobnikom všečne vatle. No, ni redkost, je pa nenavadno, da glasbeniki pogosto ne zmorejo preveriti sodobnih piscev in jih potegniti v svetlobo muzike. Teme so tako in tako vedno ene in iste. Po drugi strani pa je tudi res, da so stari mački poetične misli znali ubesediti v kompleksne in brezčasne izdelke, medtem ko se sodobnikom v nekakšni histeriji pe(s)njenja in instant užitkov pogosto prikazujejo samo utrinki in detajli. Za globlje premisleke ni ne časa ne volje. Dodali bi tudi, da svet nima več potrpljenja za ontološke njive, ni več prave želje za filozofsko prekopavanje življenja, pač pa se vse rado dogaja tukaj in zdaj, na površini, kjer, bodimo pošteni, svet resnično brbota in se dogaja. Tako nekako, ta tukaj in zdaj pač je naš svet. Velike teme so se izpisale, išče se samo še iveri, ki bodejo v oko, ali utrinki, ki za hip presvetlijo dušo. Zato avtorja z lahkoto razumemo in podpremo, da išče tam, kjer je.

Seveda so to samo bežni pomisleki, bohvari, da bi kdo zapisano vzel preveč zares. Je pa nekaj poante v zapisanem, že Pavček namreč na začetku pove: »Pojem za mrtve stvari, / ki so prešle iz rabe. / Naj jih verz za hip obudi / in reši pozabe«.

V nadaljevanju najbolj v srce bode Kost Svetlane Makarovič, mrtvaška pesem, vražje darkerska. Avtorici ljuba morbidnost je v tej skladbi dobila hvalevredno ozvočenje. Zame najmočnejša skladba plošče, četudi Gregorčičeva Na življenja cesti v nadaljevanju še nazorneje podčrta hinavščino ljudi, črno-belih bitij, ki poznajo samo hvalo ali grajo. Gregorčič se v pesmi gladko odpove taki hipokriziji in zaključi: »rogam zdaj se graji, / rogam zdaj se hvali«. Nekoliko bolj pripovedna in s tem glasbeno manj zanimiva je krasna Kosovelova Čujem z obali, eksistencialistična pesem o izgnanstvu v najširšem pomenu, izgnanstvu iz rodne vasi, a tudi eksodusu iz zavetja svojih korenin, nekakšno brezdomstvo sodobnega migranta, človeškega ashavra vobče. Ploščo zaključi Kocbekova Blaženost, ki je tudi v poetičnem smislu ena močnejših. Ker je kratka, naj bo razodeta v celoti: »Večerno sonce dogori, / iz tal zeleni žar zatli / in me zaloti, // ko hodim blag in ves lahak / nekomu drag skoz topli mrak / po varni poti. // Spremenil sem se v čisto snov / in grem med grozami svetov / sebi nasproti.«

Drugi album, Na Edninem vrtu, ki so ga podpisali Urška Supej, Maša But (3:rma) ter Femi Temowo, je bolj konsistenten, vsaj kar se tiče glasbene realizacije, pa tudi idejno ima čistejšo osnovo. Pet skladb se navezuje na liriko pesnice Edne St. Vincent Millay, ki je ustvarjala v prvi polovici 20. stoletja. Besedilni del je torej vsajen na pomensko podstat ameriške pesnice, ki je nekaj časa uživala slavo velike umetnice, kasneje pa so jo modernisti zavrnili, češ da je njen slog pisanja romantičen in nekoliko zastarel. Klasičen napad za nazaj, bi rekli, ker je očitno preveč odločno in suvereno posegala v domeno »moške poezije«. Veliki come back je pesnica doživela v šestdesetih letih s pojavom frfotavega feminizma (flapper feminism), ki je v njej prepoznal gurujko, ki podpira vsakršne svoboščine in individualizem ter zagovarja humanistična načela, enakost med spoloma in brezkompromisno ljubezen. 

Pesmi na albumu so zapete v angleščini, avtorstvo večinoma pripada Urški Supej (skladbe 1, 4 in 5), v skladbah 2 in 3 pa je partnerstvo pri poeziji približno pol-pol. Z Mašo But torej tvorita muzično-muzični, pesniško-glasbeni tandem, ki suvereno stoji za imenitno realizacijo. Za aranžmaje skladb in vsesplošno zvočno podoba albuma ter verjetno tudi za kakšen dodan zvok in miks je profesionalno poskrbel Femi Temowo. Vsebinsko se skladbe vežejo na bivanjske teme, pomenljiva in najbolj sugestivna pesem je Ko najdem Boga. Ne zaradi verskih konotacij, te niso v ospredju, ampak zaradi ponujene možnosti iskanja odgovorov v življenju, iskanja smisla, vrednot in modrosti. Ključni verzi takole požegnajo človekovo »brezbožnost«: »Mnogim ni uspelo. / Toda če bi poskusili, / bi morda našli Boga. // Ko pride moj čas, / da se poslovim, / bom pogumen / ali bom jokal, / ali ni isto, / modri smo le, / ko pride naš čas.« Direktno v srce useka tudi uvodno Soglasno hrepenenje, krasna poema o usodi ženske, zreducirane na pričakovane funkcije v življenju, oziroma kot namigujejo verzi v sredini pesmi: »Oh, na vrhu hriba je bil sneg / ko so otroci na morju še hlastali za zrakom / bili smo otroci, ki smo skakali z gugalnic / med izmišljevanjem imen za otroke, ki jih bomo rodili.« Med sanjami otroštva ob toplem morju in belo zimo na vrhu hriba, med hrepenenjem in realnostjo, ki na koncu »samo zniža gugalnice«, saj poti nazaj (v sanje in otroštvo) ni več.

Kot pravi Urška Supej, je poezija nastajala v sugestivnem odnosu do Edninih originalnih pesmi. Očitno je ob branju njene poezije globina pesmi vžigala nove verze, nekakšne reminiscence na izvirnik, ali povedano drugače: Edna St. Vincent Millay je dobila nadgradnjo svojih besedil, predelavo z novo avtorsko konotacijo Urške Supej. Z glasbenega vidika je plošča blagodejna za uho, vokalno sugestivna, aranžmaji so jasni in odprtega tipa. Skratka, nič modernega, nič pretirano ekstravagantnega, se pa zlahka usedejo v prostor in nas ljubko pobožajo po duši. Vokalistka Maša But je izvrstna, z mehkobo sledi melodični liniji. Barva njenega glasu je zelo primerna za tako zasnovano ploščo – rahločutno petje, brez koloratur, čista muzična pripovednost, pesniško-glasbena invencija, ki kar kliče po nadaljevanju projekta.