Sanje o delu in kurjavi

Po daljšem obdobju šušljanja in obotavljanja se je prejšnji petek zgodil »mednarodni« nastop skupine Oholo! v okviru mednarodnega projekta Jazz Connective, sodelovanja evropskih pobudnikov in organizacij s področja predstavljanja in promocije jazzovske godbe. Morda se spomnimo, da je prvo fizično inkarnacijo mreže gostila Druga godba spomladi 2019, petkov spletni koncert pa je nadomeščal eno nadaljnjih takšnih srečanj, ki bi se moralo zgoditi v Lyonu v Franciji julija letos. Slišali smo že, da je večina mednarodnih povezav, ki skrbijo za glasbene dejavnosti, pod pritiskom epidemije potonila precej globoko v težave z delovanjem. Vendar se s časom določene reči preprosto morajo zgoditi in tokratni koncert je predstavljal del aktivnosti, ki ga je Jazz Connective med 5. in 13. decembrom izpeljal v sodelovanju z ekipo iz pobudniškega prostora Périscope v Lyonu. Če nas je več piscev v svojih kritikah plošče in zasedbinih letošnjih koncertov prepoznalo, da je ključni element te godbe v akumulaciji izredno specifičnih individualnih glasov, je tokratni prenos sliko z majskega odra v Kinu Šiška nadgradil predvsem s koncertu dodano serijo video portretov vseh teh posebnih glasbenikov iz postave Oholo!. Portreti so primerno poudarili ključne vloge posameznih muzičistov ter njihovih posebnih karakternih življenjskih in glasbenih jezikov, ki se izrazito prelivajo tudi v glasbo benda, obenem pa so poudarili ideološko, kolektivno bližino v razlikah med glasbeniki. Prelomi med logikami kratkih filmčkov so pomembno izpostavili prelivanja med idiosinkrazijami in političnim, med osebnim-kolektivnim...

Zasedba Oholo! je letos že nastopila v ŠTREAMU Kina Šiška v sodelovanju z organizacijo festivala Jazz Cerkno in nato tudi na septembrski ediciji festivala v živo v Cerknem. Na obeh koncertih in tokrat v Lyonu je zasedba predstavila ploščo Mnogobolje, ki je izšla pri Zavodu Sploh in požela mnogo navdušene pozornosti na tukajšnji sceni alternativne glasbe. Z bendovo muziko in koncerti smo si letos torej že lahko dali duška, Oholo! pa od izvedbe tudi tokrat v prenosu z odra ljubljanskih Španskih borcev ni odstopal. Oholo! je odigral že premleti material z vso zvitostjo in vihravostjo takšne ritaste srednje jazzovske improvizacijske zasedbe. Če nas je več piscev v svojih kritikah plošče in zasedbinih letošnjih koncertov prepoznalo, da je ključni element te godbe v akumulaciji izredno specifičnih individualnih glasov, je tokratni prenos sliko z majskega odra v Kinu Šiška nadgradil predvsem s koncertu dodano serijo video portretov vseh teh posebnih glasbenikov iz postave Oholo!: bratov Vida in Jošta Drašlerja, Marka Jeniča, Tomaža Groma, Andreja Boštjančiča Rude, Jureta Boršiča ter Andreja Fona. Portreti so primerno poudarili ključne vloge posameznih muzičistov ter njihovih posebnih karakternih življenjskih in glasbenih jezikov, ki se izrazito prelivajo tudi v glasbo benda, obenem pa so poudarili ideološko, kolektivno bližino v razlikah med glasbeniki. Prelomi med logikami kratkih filmčkov so pomembno izpostavili prelivanja med idiosinkrazijami in političnim, med osebnim-kolektivnim, če si dovolimo parafrazo z imenovanjem menzaškega festivala v organizaciji KUD-a Mreža, ki je v zgodnjem obdobju formiranja aktualne domače impro scene močno prispeval k muziciranju in povezavam, ki jim na tem terenu sledimo še danes. Video izseki, ki so v režijsko podobo prenosa vstopali med posameznimi odigranimi skladbami in so jih pripravili glasbeniki sami v sodelovanju z lokalnimi kolegi, so bili zastavljeni raznoliko. Eni so bili močneje biografsko oziroma dokumentaristično pripovedno obarvani, drugi izraziteje umetniško izrazno abstraktni, izražali so predanost in iniciativo v poklicu, Gromov delček pa je bil tudi neposredno aktivističen v tem, kako je povzel njegove pretekle glasbeniško protestne akcije v odnosu do vsakokratnih politik, ki so v prikazanem zadnjem desetletju krojile njegov kulturniški vsakdan, seveda s poudarkom na dvojnem »virusu« aktualnega stanja. Tudi preostali video posnetki so z različnih perspektiv pretežno problematizirali težavne okoliščine, v katerih deluje neodvisna, nepridobitna in mlada umetnost, torej težave s prostori in finančno varnostjo, pričali so o samoniklosti in »pravem delu«, ki ga opravljajo glasbeniki za preživetje, ali pač o iluziji dela – preprosto rečeno, pogosto materialni revščini, ki de facto pesti velike segmente scene. Preprost, a močan nemi segment o Marku Jeniču, pobožnih sanjah o delu in kurjavi, bi bil vreden lastnega projektnega denarja.

Morda torej lyonski nastop zasedbe Oholo! ni bil dober primer za navdušenje nad nadživljenjsko glasbeno razigranostjo že dobro znanih, močnih glasbenih glasov z domače scene ali za mantre o ustvarjalni bogatiji ipd. Najprej je bil namreč izjava o nujnosti skrbi in podpore za posameznike, uveljavljene na področju kritičnih, netržno usmerjenih dejavnosti v kulturi. Za oder so morali glasbeniki poskrbeti sami, je pa prenos, ki ga je delila mreža Jazz Connective, uspel zagotoviti dodano vrednost nove mednarodne pozornosti, ki je z intimnim koncertom v Klubu Gromka, kakršnega si zares želimo, ne bi mogli zares anticipirati. Priklon.