Še vedno tu. Še vedno močni.

Mineva približno leto dni, odkar so žarometi koncertnih dvoran ugasnili in se je vanje naselila tišina, a to nikakor ne pomeni, da glasbeniki že leto dni molčijo. Prav nasprotno, čeprav se zdi, da je obdobje prve, pomladne karantene vse prisililo k zasluženemu oddihu in prekinitvi začaranega kroga presežkov vseh vrst. Jesenski čas je prinesel željo po tem, da vsak postane še večji mojster svoje veščine, da si utre nova pota in da predvsem igra, ustvarja ter živi. Najbrž zato med glasbeniki že mesece kroži misel, kako fantastično bodo vsi zveneli, ko se vrata koncertnih prizorišč končno ponovno odprejo. Kajti v tem obdobju imajo čas razvijati svoje zamisli brez pritiskov, brez pričakovanj, žal pa tudi brez skorajšnjih obetov po muziciranju pred občinstvom. Vendar je glasba eden najmočnejših medijev, ki v sodelovanju vseh vpletenih vedno najde pot – v življenje. Saksofonist je v uri in pol trajajočem koncertu ostajal osrednji solist in tako ni vzbujal vprašanj glede tega, kdo je vodja zasedbe, je bil pa tudi gradnik, ki je z vložki povezoval posamične solistične parte. Ostali sodelujoči so imeli njegovi dominaciji navkljub obilo prostora za izražanje, kar so tudi več kot dobro izkoristili.

Tako tudi Cankarjev dom nadaljuje s svojim rednim, čeprav trenutnim razmeram in aktualnim ukrepom prilagojenim programom Cankarjevih torkov. Ti so bili na drugi marčevski dan posebni že v tem, da so v posluh ponudili prenos koncerta slovensko-ameriške zasedbe, ki se je povzpela na oder dunajskega jazz kluba Porgy & Bess, nagrajenca Europe Jazz Networka za najdrznejši program preteklega leta. Saksofonist Jure Pukl, čigar avtorske kompozicije so izvajali Jani Moder (kitara), Danny Grissett (klavir), Danny Ziemann (kontrabas) in Kristijan Krajnčan (bobni), je z Dunajem tesno povezan. Tam je namreč med in po študiju klasičnega saksofona preživel dobro desetletje, nakar se je posvetil jazzu in se odpravil v New York. Kljub temu se je vsa leta redno vračal tako v Avstrijo in druge evropske države kot v rodno Slovenijo, kjer že dalj čas umetniško vodi Kreativno Jazz Kliniko Velenje, ki letos računa na nekoliko kasnejšo izvedbo. Zadnje leto, po dveh desetletjih prvo preživeto v domačem kraju, je posvetil sodelovanju s plesalko Urško Centa, multimedijskim umetnikom in skladateljem Stanetom Špeglom ter odšel na nekaj krajših turnej z manjšimi zasedbami in ustvaril omenjeni kvintet.

Kot eden najprepoznavnejših slovenskih jazzovskih glasbenikov v svetu je v začetku lanskega leta pri londonski založbi Whirlwind Recordings z vibrafonistom Joelom Rossom, kitaristom Charlesom Alturo, kontrabasistom Mattom Brewerjem in bobnarjem Kwekujem Sumbryjem izdal svoj enajsti avtorski album Broken Circles ter se še januarja mudil na turneji, ki se je zaključila tik pred epidemijo. Skladbe zaradi tega na klubskih in koncertnih odrih še niso imele možnosti zares zaživeti, vendar je izdelek požel visoke ocene stroke, zato ne čudi, da je Pukl oktobra lani prejel vabilo na tridnevno glasbeno gostovanje v novoustanovljenem graškem klubu Tube's. Ta spodbuda je pripeljala do sodelovanja med glasbeniki, ki smo jih poslušali v okviru Cankarjevega torka.

Saksofonist je v uri in pol trajajočem koncertu ostajal osrednji solist in tako ni vzbujal vprašanj glede tega, kdo je vodja zasedbe, je bil pa tudi gradnik, ki je z vložki povezoval posamične solistične parte. Ostali sodelujoči so imeli njegovi dominaciji navkljub obilo prostora za izražanje, kar so tudi več kot dobro izkoristili. Pri tem je bilo zanimivo predvsem njihovo sosledje. V uvodno in nekatere druge kompozicije je Pukl vstopil solistično – nasploh sta v skladbe večinoma povedla saksofon in klavir – in se v nadaljevanju umaknil kitari, medtem ko je to nadomestil klavir, v posamičnih primerih je nato sledil kontrabas ali pa bobni. Kontrabas je sicer prišel zares do izraza šele v sklepni skladbi, medtem ko je Krajnčan svojo širino pokazal že v prvi kompoziciji. Vsaka od njih je v ospredje postavila drugo komponento (denimo melodičnost, harmonije, improvizacijo), zato je bil koncert raznovrsten. Pozornost so poleg tega vzbujali ne tako redki prepleti saksofona in klavirja, za katera se je zdelo, da ju ostali kljub daljšim solističnim vložkom le dopolnjujejo, barvajo ter zgoščujejo. Kajti čeprav so skladbe, vpete na Broken Circles, ostajale prepoznavne, so v primerjavi s studijskimi posnetki zvenele mehkejše, za kar gre zasluge vsaj deloma pripisati odprti, morda mestoma ne dovolj izraziti Modrovi kitari. Podoben vtis je dajal Ziemannov kontrabas, četudi ne skozi ves koncert, tako da ni povsem jasno, ali je bila njuna jakostna zadržanost namerna ali slučajna. Vsekakor ne kompozicije ne sama igra niso bile nič manj močne, le nekoliko drugačne.

Sodelovanje med dunajskim Porgy & Bessom pod umetniškim vodstvom Christopha Huberja, ki je poslušalce med koncertom pozval k zbiranju donacij, in programom ljubljanskega Cankarjevega doma pod vodstvom Bogdana Benigarja je v številne domove po vsej Evropi in svetu prineslo vrhunsko jazzovsko vzdušje (in to prav s saksofonistom iz Slovenije), kar je med drugim dokazalo, da glasbeniki še vedno stremijo k najvišji možni meri tako dovršenosti kot izraznosti, navsezadnje pa tudi inovativnosti. In tako se izkaže, da je manjkalo le eno: biti tam, v živo, neposredno pod odrom.