Senzorična potovanja

Tine Vrabič ali umetniško Nitz je eden najbolj prepoznavnih,  ustvarjalnih in čislanih imen slovenske elektronske scene. Lahko bi rekli, da je s svojim glasbenim udejstvovanjem presegel rudimentarno okolje didžejevstva in svojo vizijo elektronske godbe povzdignil na višjo raven. Kot dolgoletni programski vodja kluba K4 je s svojim izborom gostujočih nastopajočih razširjal glasbena obzorja onstran plesišča. V oddaji Senzorama na Radio Študent nam kot avtor predstavlja manj znane in nekonvencionalne ustvarjalce ambientalne glasbe skozi zgodovinski prerez, od njenih začetkov (1960) do današnjih dni. Je ustanovitelj projekta AmbientSoup, ki poleg založniške dejavnosti skrbi tudi za izkustveno zasnovo dogodkov, kjer je v središču unikaten ambient s poslušalcem, ki pričakuje najvišjo kakovost zvoka. Leta 2020 je objavil tri izjemna glasbena dela: It Could Be Paradise skupaj z Urško Preis – rough –ah v projektu II/III, Little Pointers EP in Ankshis. Ustvarjanje mi velikokrat predstavlja odmik v neko nadnaravno okolje. Zelo pomembno mi je, da lahko poslušalca spravim v imaginarni prostor in čas, ki si ga vsak sam ustvari. Kot pri vseh stvareh je tudi pri ustvarjanju izredno težko ubežati zunanjim vplivom. Album Ankshis je zagotovo nekakšna projekcija trenutne anksioznosti, ki jo tudi sam kdaj v tem obdobju doživljam. Me pa vedno tudi napolni z upanjem in v meni na koncu pusti pozitiven občutek. Upam, da tudi poslušalcu.

Lansko leto bi lahko opisali kot enega najplodnejših v tvojem  dosedanjem glasbenem ustvarjanju, vsaj kar se tiče diskografskih izdaj. Čemu to pripisuješ? Novi normalnosti, ki nas je zaradi epidemije hočeš nočeš zaprla v naše intimne svetove, ali pa je tvoj ustvarjalni izbruh posledica osebne glasbene rasti in umetniškega dozorevanja?

Res je, lansko leto sem izdal 17 glasbenih izdelkov ter izvedel okoli 5 živih nastopov. Zagotovo je to tudi posledica epidemije, glede na to, da se je vse, kar sem počel za preživetje, praktično čez noč ustavilo. Ko se je pokazalo, da bo ta covid-19 situacija trajala malo dlje kot par mesecev, sem preselil del studia domov in se lotil projektov, ki so prej zaradi službe in veliko drugih obveznosti stagnirali. Sprva sem si zadal cilj, da sproduciram vsaj eno novo skico na dan, v slabih dveh mesecih sem naredil več kot 60 novih idej. Še bolj sem se kasneje posvetil tudi sound dizajnu, naučil sem se delati hitreje in se trudil lotiti zadeve z druge strani, torej nadgrajevanja lastnega zvoka, in raziskovati različne žanrske svetove, ki mi odgovarjajo. Lahko bi rekel, da sem epidemijo skušal vzeti kot nekaj, kar je bilo v tistem trenutku pozitivno zame, potreboval sem to, da se svet malo ustavi. Seveda sedaj, ko bo od tega minilo eno leto, mislim že drugače in niti ni več tako produktivno. Se pa trudim potegniti iz tega največ, kar lahko.    

Kako je izgledal delovni in ustvarjalni proces nastajanja albuma It Could Be Paradise? Poslušalci smo priče prefinjeni elektroakustiki prostora in časa, simbiozi zvočnega klasicizma in eksperimentalne elektronike. Ali sta z Urško Preis imela kakšen vnaprej začrtan koncept ali pa je album rezultat spontanega navdiha?

Z Urško imava poseben prijateljski odnos, ustvarjanje je vedno nenaporno in hitro prideva do skupnega zaključka. Ko je bil album v nastajanju, sva bila oba zasuta še z drugim delom. V tistem trenutku življenja mislim, da nikomur od naju na splošno ni bilo najlažje. Vsak se je po svoje spopadal z različnimi osebnimi težavami. Lahko bi rekel, da je bil tudi končni produkt odraz tega in je nastajal zelo spontano. Vedno nama je v izziv združevati harfo in elektronske kompozicije, harfa ni najbolj preprost inštrument za obdelavo in vedno znova naju pozitivno preseneti končni rezultat. Vedno iz inštrumenta reciklirava ter uporabiva večino posnetih zvokov v končni fazi produkcije. Velikokrat se ne loči, kaj je sprocesirana harfa in kaj je sintetično sproducirano. Všeč nama je, da se poslušalec sprašuje o tem, še posebno pri živih nastopih.

V kolikšni meri sta albuma It Could Be Paradise in Ankshis projekcija časa, ki ga živimo, ali pa gre le za odmik v brezčasno nadnaravno okolje?

Ustvarjanje mi velikokrat predstavlja odmik v neko nadnaravno okolje. Zelo pomembno mi je, da lahko poslušalca spravim v imaginarni prostor in čas, ki si ga vsak sam ustvari. Kot pri vseh stvareh je tudi pri ustvarjanju izredno težko ubežati zunanjim vplivom. Album Ankshis je zagotovo nekakšna projekcija trenutne anksioznosti, ki jo tudi sam kdaj v tem obdobju doživljam. Me pa vedno tudi napolni z upanjem in v meni na koncu pusti pozitiven občutek. Upam, da tudi poslušalcu.

Poznamo te tudi kot DJ-a. Toda tvoje že omenjeno avtorsko delo presega klubsko pojmovanje elektronske glasbe. Kako ti uspeva pomiriti ta sukaški duh v sebi in kje nasploh najdeš navdih za tako večplastno in kontemplativno skladanje elektronske glasbe?

Kot DJ stremim k bolj kompleksnim strukturam v komadih. Ponavadi sem v svojih nastopih združeval več žanrskih polov eksperimentalne klubske glasbe. Zagotovo je velik vpliv to, da vrtim tudi ambientalno glasbo ter jo na redni bazi tudi raziskujem. Ko se spravim k ustvarjanju, nastanejo izdelki zelo spontano in v trenutnem navdihu.

Albuma It Could Be Paradise in Ankshis postavljata ambientalno glasbo v višje sfere poslušalčevega razumevanja in dojemanja. To je tudi temelj projekta AmbientSoup, ki ni le klasična založniška hiša.

Projekt AmbientSoup je bil z Združenjem Synaptic sprva ustvarjen kot platforma za intimne dogodke do 50 ljudi, ki so se začeli odvijati v Studiu Cepelin, ki je v osnovi rekvizitarna in jo vodita Tina Merica in Katarina Riznar. Poslušalec ima možnost v mirnem in izredno fotogeničnem okolju doživljati glasbo na drugačen način. Prizadevamo si k čim večji tišini samih obiskovalcev, kar je tudi nekakšen kodeks dogodka. Na dogodek se je bilo potrebno predhodno najaviti, skratka, trudili smo se vzpostaviti drugo izkušnjo poslušanja in dojemanja ambientalne glasbe. Pri tej je velikokrat problem, da hitro preide v ozadje, ko je prostor neprimeren. To smo želeli spremeniti. Ob toplem ambientu in skrbno izbranem programu se je zadeva v dveh letih lepo razvila. Cilj je bil tudi DJ-em dati priložnost, da se predstavijo v neklubskem okolju z glasbo, ki je drugače nimajo možnosti vrteti, a jo redno vsi raziskujejo, hkrati pa tudi pri nas počasi graditi občinstvo, ki bo to selekcijo cenilo. Z omejenim številom sedežev in medijsko nenapihnjenostjo smo želeli pridobiti zveste obiskovalce, ki vedo, na kaj so prišli. Do sedaj smo skupno izvedli približno 15 uspešnih dogodkov v Ljubljani in Mariboru, dober obisk pa je bil dokaz, da ljudje še vselej želijo kdaj samo poslušati kvalitetno glasbo, kar me je kot organizatorja vedno nagradilo. Kasneje sem koncept razširil v založbo, ki je hkrati platforma za izdajanje lastne glasbe. Celostno grafično podobo je ustvaril mladi oblikovalec Blaž Rojs, ki z unikatnimi kolaži bistveno pripomore h konceptualizaciji projekta.

V kolikšni meri in kako se dopolnjujeta projekt AmbientSoup in tvoja avtorska oddaja Senzorama na Radio Študent?

Lahko bi rekel, da imata skupni cilj: odkrivanje in promoviranje žanra in celotne kulture ambientalne, elektroakustične in eksperimentalne glasbe ter pridobivanje in združevanje istomisleče publike.

Poleg omenjenih albumov je lani izšel tvoj kratkometražni album Little Pointers, ki kljub klubskemu plesnemu vzdušju ohranja tvoj izvirni pečat. Od kod si črpal ideje za te plesne motive? Ali gre pri tem za simbiozo tvoje producentske in didžejevske ustvarjalnosti?

Mislim, da je bil to prelomni izdelek v mojem ustvarjanju, saj sem s to izdajo začel bolj in bolj producirati klubske zadeve. Daleč od tega, da je to eden izmed mojih boljših izdelkov, mi pa ogromno pomeni, ker sem končno prestopil žanrsko mejo in šel iz počasnih izdelkov v bolj hitre, klubske. Vesel sem tudi, da me je pahnil bolj proti IDM zvoku, čeprav ga tu mogoče še ni toliko čutiti. Kakor sem omenil že prej, je šlo bolj za iskanje zvočne identitete in hkrati ohranjanje lastnega zvoka, ki sem ga skozi leta razvijal.

Kako gledaš na svoje delo in pečat, ki si ga pustil kot programski vodja ljubljanskega kluba K4?

Klub K4 je bil vedno moj drugi dom, tam sem praktično odrastel. Doživel sem 15 let vzponov in padcev tega kluba in mi je ogromno pomenil. V 10 letih sem s Synaptic ekipo organiziral preko 40 dogodkov, kot programski vodja pa zagotovo okoli 600. Izredno težka pot in renome kluba v slovenskem prostoru skozi leta nista olajšala moje pozicije programskega vodje, a vseeno menim, da smo naredili ogromno dobrih dogodkov, na katere smo lahko ponosni. Vsekakor me je naprej gnala tudi možnost, da sem lahko pomagal mladim ali novim ustvarjalcem in organizatorjem priti do željenega cilja. Velikokrat se na to pozabi in se mladih ne spodbuja dovolj. Sam sem imel sicer odlično šolo Mihe Brodariča, Uroša Vebra, Uroša Klančarja (Ulix) in ostalih takratnih akterjev, ki so vedno veliko naredili zame kot DJ-a, producenta ali promotorja. To mišljenje se me še vedno drži, zagotovo se me vedno bo. Odhod iz K4 sicer trenutno gledam kot na pozitivno stvar, zase in za celotno klubsko sceno. Potrebno je, da se pojavijo nove in sveže sile. Skupna vizija se je žal dokončno oddaljila.

Kakšna je prihodnost domače klubske scene? V kolikšni meri spremlja dogajanje na svetovni sceni? Če seveda odmislimo trenutno zdravstveno situacijo in ne zmožnost živih nastopov.

Težko vprašanje. Ogromno je dobrih ustvarjalcev, tudi takih, ki vedno bolj odmevajo v tujini, vsi pa zelo dobro spremljajo dogajanje zunaj in se lepo povezujejo. Slovenska klubska scena na žalost izgublja prostore, kjer se dogodki lahko neobremenjeno in neodvisno razvijajo. Pri nas je na splošno za alternativno elektroniko in celotno sceno žal premalo posluha, potrebno se bo veliko bolj potruditi in boriti. Ko se enkrat trenutna situacija pomiri, bo težko najti prostore, kjer lahko delujemo dalje, saj počasi izginjajo ali pa ne bo dovolj financ. Upam, da ljudje ne obsedijo na svojih covid kavčih, ampak bodo še bolj aktivno podprli alternativne klubske dogodke, z dejanskim obiskom, ne le virtualno na družabnih omrežjih. Je pa dejstvo, da bo potrebnega veliko več povezovanja med vsemi ekipami kakor do sedaj, če želimo to gibanje ohraniti. Ni več vse samoumevno, kakor je bilo.

Ali pripravljaš kaj novega? Kakšni so (če so) načrti za ... letos?

Pred kratkim sem pristopil k berlinsko-pariški agenciji Rings of Neptune. Želim si bolj aktivno sodelovati s to ekipo, preživeti čim več časa v studiu in izkoristiti ta prosti čas, ki mi je dan zaradi nastale situacije. V načrtu sta dve izdaji pri mladih slovenskih založbah – znova na Origin Jake Nežmaha ter Rite of Passage, ki jo vodi nizozemsko-slovenska ekipa glasbenih entuziastov. Načrte imam tudi za nove izdaje na svoji AmbientSoup založbi, sčasoma tudi nov album z Urško kot II/III. Čez celotno leto organiziranje produkcijskih delavnic za mlade v Mladih Zmajih Šiška ter čimprej želim zagnati verjetno prvi javni glasbeni studio za mlade v Mladinski postaji Moste. Oddaja Senzorama na Radiu Študent kmalu praznuje eno leto in to bo tudi zame pomemben mejnik letos.