13.07.2021

Šibica

Komorna opera Tine Mauko jasno odraža željo po posredovanju družbeno koristnih, kritičnih in tudi duhovnih vsebin.

Maia Juvanc

Tina Mauko: Deklica z vžigalicami
Foto: Tanja Benedik

Ambiciozni projekt, nova komorna opera Tine Mauko, ki je bila 23. junija premierno izvedena v Stari mestni elektrarni, jasno odraža željo skladateljice po posredovanju družbeno koristnih, kritičnih in tudi duhovnih vsebin. Plemeniti namen pa se je v uglasbitvi zgodbe Deklica z vžigalicami porazgubil in ni deloval avtentično. Glasbene prvine so se namreč bolj kot ne naslonile na sposobnosti improvizacije določenih odličnih glasbenikov in na semantično težo poduhovljene percepcije indijskih rag. Temu je dodala zvočnost saroda, bansurija, indijskega bobna in hanga. Režija je podala nekakšno redukcionistično podobo bele in črne barve z zgolj minimalnimi posegi s svetlobnimi efekti in projekcijami. Glasbeniki so svoje parte zanesljivo izvedli. V nekaterih prizorih je Deklica z vžigalicami uspešno posredovala ostro družbeno kritiko, vendar je s pretirano mistifikacijo in izkoriščanjem skladateljskih bližnjic postregla tudi s kakšno bolj kot ne karikirano podobo. 

Tina Mauko je Andersenovo pripoved okrasila s pojmi budizma in s paralelnim dogajanjem, da bi tako v zgodbo poleg politično in družbeno kritičnih poant vnesla še bolj filozofske, kompleksnejše razmisleke, vendar so ti ostali neartikulirani tako v libretu kot v glasbenem materialu. Libreto je opremila z vsem znanimi floskulami o sočutju, ljubezni in miru, ne da bi te zares stkale oprijemljivo rdečo nit, tisti del glasbenega materiala, ki je bil skladateljičina invencija, pa je razpadal v mešanico recitativnih, pretežno melodioznih in inštrumentalnih momentov, ne da bi se povezali v bolj premišljeno enovito motivično-tematsko (operno) glasbeno delo. Melodičnost njene invencije je bila omejena na zametke, melodične utrinke, iz katerih se ni dalo razbrati zapomljive ali konkretnejše melodične misli. Nepretočnost glasbeno-scenskega dogajanja je dodatno prekinil še operno dokaj neumestni nastop violinista, ki je v nekem trenutku zašel na sceno in zaigral segment z motiviko Sarasatejevih Ciganskih melodij v stilu igranja madžarskega violinista Robyja Lakatosa. To je bil še eden od momentov, ko se gledano in slišano ni skladalo z zapisom v koncertnem listu: »nova slovenska opera«. Poleg tega je nekaj scen v meni vzbudilo občutek nelagodja, ki ga izzove površna raba pojmov in elementov iz tujih kultur in glasb. Ta neke vrste kulturna prilastitev je bila opazna v klišejskem sedenju v lotosu in petju v sanskrtu, enoglasno z vibratom.

  Opera je vseeno podala nekaj bolj scensko osredotočenih in glasbeno usmerjenih udarcev, recimo v srhljivem prizoru krvoločne ljudožerske večerje politikantov. Na vozičku postreženi deli dojenčkov so morda namigovali tudi na kaj še bolj temačnega, pedofilskega. Kakšno solzo je na lice priklical prizor, v katerem brezbrižni mimoidoči hodijo čez truplo omagane deklice oziroma jo prestopajo. V takih trenutkih je tudi glasbeni stavek zaživel v skladateljičini govorici. Določene slike opere so napravile močan vtis, a so s tem hkrati izostrile kontrast med razsvetljenimi konceptualnimi postavkami opere in njeno potvorjeno zasnovo. Posredovanje resnic budistične filozofije s klišejskim kodom vzhodnih kultur namesto z lastno, pristno invencijo pač ne priča o posebno poglobljenem razumevanju.  

Katja Konvalinka si je v vlogi deklice prizadevala podati, kar se le da poglobljeni izraz, in je glasovno obvladovala svoj part. Sopranistka Katarina Kobal je svoj pevski part podajala s prodornim, gladkim, okretnim glasom. Igralski sij se je prijemal Polone Plaznik, vendar v tej preveč poenostavljeni pevski vlogi mi mogel priti do izraza ves potencial njenega koloraturnega soprana. Partitura posameznim opernim glasovom ni namenila dovolj manevrskega prostora, pogrešali smo tudi prepletanje dvoglasja in večglasja ter druge melodične preobrate, agogične in dinamične subtilnosti. Irena Yebuah Tiran se je vživela v svojo vlogo in ji dala glasovno zanesljivo podobo. Klemen Torkar je izstopal po igralskih sposobnostih in z glasovno prodornostjo. Bariton Lovro Korošec je prav tako zanesljivo glasovno podal svoj part in se igralsko presegal. Režija je podala nekakšno redukcionistično podobo bele in črne barve z zgolj minimalnimi posegi s svetlobnimi efekti in projekcijami. Glasbeniki so svoje parte zanesljivo izvedli.

V nekaterih prizorih je Deklica z vžigalicami uspešno posredovala ostro družbeno kritiko, vendar je s pretirano mistifikacijo in izkoriščanjem skladateljskih bližnjic postregla tudi s kakšno bolj kot ne karikirano podobo.