Simbioza umetniškega in naravnega sveta

AnimotMUZIK je ciklus, ki poteka že četrto leto in je letos zajemal medvrstna zvočna dogodka, delavnico in predavanji v okviru Mednarodnega dneva poslušanja zore na Cerkniškem jezeru in Ljubljanskem barju. V okviru predstavitvenega predavanja je kuratorica Katarina Radaljac predstavila glavne akterje zoomuzikologije, med njimi večernega gosta Davida Rothenberga, ameriškega klarinetista, ki preučuje odnos človeka do narave in improvizira s pticami in kiti, igra pa tudi v močvirjih ter vzpostavlja interakcijo z okoljem. Ob njem sta na zvočnem dogodku nastopila harfist Eduardo Raon in vokalistka Tea Vidmar. Dogodek je potekal v Opazovalnici Kuharica ob Cerkniškem jezeru in se je pričel z oglašanjem nastopajočih, razporejenih okoli nas. Prisluhnili smo pretanjenemu oponašanju naravnih zvokov, ki so mejili na umetniške zvoke. V naravnem okolju so izzvali reakcijo tega občutljivega ekosistema, ki je bila sicer tišja od glasbenikov, neke vrste rahla podstat, v katero so se ujeli zvoki glasbenikov. Ko smo počasi sprejeli to intervencijo in se ji prepustili, je začelo naše uho zaznavati tudi odzivanje ptičev, žab in drugih vrst. Zanimivo je bilo, kako živali sprejemajo ta nenavadni pojav v svojem okolju in se odzivajo nanj. Sprva so bili odzivi redkejši oziroma jih človek ni zaznal, sčasoma pa so se krepili in smo jih vedno bolj dojemali kot samostojne akterje. Dogodek je ponudil zanimiv vpogled v naše dojemanje zvoka inštrumentov ali glasu v naravi. Pokazalo se je, kako ukrčeni smo v frontalno dojemanje zvočnih dogodkov in kako prijetno se je prepustiti širši zaznavi, ki se nas je globoko dotaknila in nas nežno sprejela, da smo lahko uživali tudi v odzivih živali in naključnih zvokih okolja.

Za to, da bi se odprli celotnemu registru zvokov, smo potrebovali čas, da se je uho prilagodilo naravnim zvokom in se nismo več osredotočali le na izvajalce. Naša okolica je postajala vse bolj obljudena in se je polnila z zvoki. Sčasoma so se vsi trije akterji pojavili na odru in s tem spremenili zvočno podobo, ki odtlej ni več potekala s treh strani, temveč frontalno, kar jih je ponovno ločilo od okolice. Dobili smo občutek, da poslušamo naravni orkester s solisti na odru. Ločnica med njimi je postal prostor, nam samim pa je bilo prepuščeno, da usmerimo pozornost poslušanja bodisi na človeške bodisi živalske akterje. Njihov preplet je postal omejen ter vedno manj formalen in sproščen, nismo pa dobili vtisa, da vdiramo v njihov prostor. Dogodek je ponudil zanimiv vpogled v naše dojemanje zvoka inštrumentov ali glasu v naravi. Pokazalo se je, kako ukrčeni smo v frontalno dojemanje zvočnih dogodkov in kako prijetno se je prepustiti širši zaznavi, ki se nas je globoko dotaknila in nas nežno sprejela, da smo lahko uživali tudi v odzivih živali in naključnih zvokih okolja. Zvoki narave, posneti na tablični računalnik, so nas ponovno spomnili na interakcijo med sodobnim svetom, tehnologijo in naravo, kar smo nekoliko obžalovali, saj nam je bilo ljubše odstiranje govorice ptičev in drugih živali neposredno v okolici kot pa narava posnetega zvoka. A temu se v današnjem svetu skoraj ni mogoče izogniti. Zelo pozitiven je bil zaključek dogodka, ki nas je ob odsotnosti izvajanja glasbenikov vodil v tiho sprejemanje naravnih zvokov, tako da smo lahko mirno počastili ta naravni svet in ga zajeli na polno. 

Izvajalci, predvsem David Rothenberg, so se intenzivno posvečali zvokom v naravi in svojo improvizacijo gradili na lastnih spoznanjih, študijah in izkušnjah. V enkratnem okolju ob Cerkniškem jezeru je bil dogodek prav čaroben. Skupaj z vizualnimi impresijami je poskrbel za neponovljivo estetsko izkušnjo rahločutne umetniške povezanosti z naravo.